RIMSKI CESAR - 1. odlomek iz knjige

DOBRODOŠLI …  

… v svetu rimskih cesarjev. Nekateri, kot Kaligula in Neron, so ostali sopomenka za razvrat, krutost in priložnostni sadizem. Drugi, kot »cesar filozof« Mark Avrelij s svojim Dnevnikom (raje ga bom imenovala Opomini samemu sebi), so še danes svetovni zvezdniki. Nekateri so docela neznani; tudi izvedenci ne vedo ničesar o njih. Kdo danes pozna Didija Julijana, ki si je leta 193 po Kr. verjetno za nekaj tednov kupil prestol, nato pa so pretorijanci prodali cesarstvo višjemu ponudniku? Knjiga Rimski cesar raziskuje dejstva in izmišljotine o teh vladarjih starorimskega sveta. Sprašuje se, kaj so počeli in zakaj so njihove zgodbe pripovedovali na čudaške, včasih grozljive načine, kakor so jih. Ponuja pogled na velika vprašanja oblasti, korupcije in zarot, pa tudi na vsakdanje podrobnosti njihovih življenj. Kaj so jedli in kje? S kom so spali? Kako so potovali? Med branjem te knjige bomo srečali mnoge ljudi, ki niso bili cesarji in to tudi niso hoteli postati, vendar so omogočali delovanje sistema cesarske države: oprezni aristokrati, zasužnjeni kuharji, marljivi tajniki, dvorni šaljivci – celo zdravnik, ki je zdravil mladega princa za vnetjem bezgavk. In srečali bomo mnogo žensk in moških, ki so svoje velike in male težave prinesli pred tistega, ki je bil na vrhu, od izgubljenih dediščin do nočne posode, ki je z usodnimi posledicami padla z okna v zgornjem nadstropju. Glavne vloge v moji pripovedi pa vendarle zaseda skoraj trideset cesarjev, in njihovih življenjskih sopotnikov, ki so obvladovali razvoj Rimskega cesarstva od Julija Cezarja (umorjen leta 44 pred Kristusom) do Aleksandra Severa (umorjen leta 235 po Kristusu). V moji zgodnejši knjigi, SPQR, ki pripoveduje zgodbo o tisočletnem razvoju Rima od 8. stoletja pred Kristusom do 3. stoletja po Kristusu, so imeli sorazmerno majhno vlogo. Zato sem imela nadvse upravičene razloge. Ko so enkrat pod prvim cesarjem Avgustom v 1. stoletju pred Kristusom v polni meri vzpostavili sistem vladavine enega človeka, se 250 let v velikem merilu ni dosti spremenilo: rimski imperij se skoraj ni povečal ali zmanjšal; upravljali so ga skoraj na enak način; politično življenje v Rimu je potekalo po bolj ali manj enakem splošnem vzorcu. Vendar sem hotela v tej knjigi spet uperiti žaromete v cesarje. Ne bom drugo za drugo pregledovala njihovih karier ali več kot pokimala takšnim, kot je bil Didij Julijan. In seveda ne pričakujem od bralcev, da si bodo zapomnili vsakega posameznega vladarja. Nihče si jih ne, zato je priročni vodnik za celotno zaporedje na straneh 5–7. Namesto tega bom raziskovala, kaj je pomenilo biti rimski cesar. Zastavila bom nekaj temeljnih vprašanj o tem, kako so dejansko vodili velikansko ozemlje, ki je bilo po imenu pod njihovo oblastjo, kako so z njimi izmenjevali stike njihovi podaniki in ali si sploh lahko predstavljamo, kako je bilo tistemu, ki je zasedal prestol. V knjigi Rimski cesar nastopa manj psihopatov, kot bi si predstavljali gledalci filmskih upodobitev cesarskega Rima. S tem nočem zanikati dejstva, da je bil rimski svet za naše pojme skoraj nepredstavljivo kruto prizorišče prezgodnjega umiranja. Če odmislimo sto tisoče nedolžnih žrtev kuge, nepotrebnega vojskovanja ali zrušenih športnih stadionov, je bil umor temeljno sredstvo za reševanje sporov, bodisi političnih bodisi katerihkoli. »Hodniki oblasti«, pa tudi drugi, skromnejši hodniki v Rimu, so bili vselej omadeževani s krvjo. Vendar rimsko cesarstvo kot sistem ne bi moglo preživeti, če bi mu vladali duševno moteni avtokrati. Bolj me zanima, kako so te zgodbe o blaznosti nastale in kako so cesarstvo v resnici upravljali, pa tudi strahovi Rimljanov, da vladavine teh cesarjev niti niso bile tako zelo krvave (to bi pričakovali), temveč je šlo za čudno in zmedo vzbujajočo distopijo, v celoti zgrajeno na zavajanju in ponarejanju. Nobena vladavina ne zajame teh strahov pred distopijo bolje kot sicer priložnostno omenjana, vendar običajno napol pozabljena vladavina cesarja Elagabala. Z njim bomo začeli Rimskega cesarja.  

Mary Beard, Cambridge, december 2022 

Prolog  

VEČERJA Z ELAGABALOM  

Grozljivi gostitelj Elagabal, sirski najstnik, je bil rimski cesar od leta 218 po Kr., dokler ga leta 222 niso umorili. Bil je razvpit kot potraten, domiseln in priložnostno sadističen gostitelj. Svoje jedilnike, nam pripovedujejo stari pisci, je sestavljal nadvse duhovito. Včasih je bila hrana enotno obarvana: vse jedi so bile modre ali zelene. Spet drugič so prišle na jedilnik eksotične – ali celo po izbranih rimskih merilih odvratne – specialitete (kamelja kopita ali možgani plamencev, medtem ko so njegove pasje ljubljenčke pitali z gosjimi jetri). Včasih je dal duška svojemu zlobnemu mladostnemu občutku za humor tako, da je prirejal večerje s »tematskimi« vabljenci: zbral je skupine osmih plešcev, osmih enookih, osmih kilavcev, ali pa je bilo povabljenih osem debeluhov, ki so bili deležni krutega posmeha, ko se niso mogli stlačiti na blazinjak za mizo. Med drugimi njegovimi zvijačami na večernih sprejemih so bile napihljive blazine (prve, omenjene v zahodni kulturi), ki so pod gosti postopoma izpuščale zrak, da so nazadnje obsedeli na golih tleh; ponarejene jedi iz voska ali stekla, s katerimi so postregli manj pomembnim gostom, ki so morali ves večer s krulečimi želodci gledati, kako boljši od njih jedo pravo hrano; med ponočnjake, ki so spali po pretiravanjih prejšnje noči, je dal izpustiti ukročene leve, leoparde in medvede, tako da so nekateri, ko so se prebudili, umrli, ne od ugrizov, temveč od strahu. Enako smrtonosno je bilo, ko je Elagabal menda zasul povabljene na eno svojih zabav s cvetnimi listi v tako radodarnih količinah, da so se gostje, zasuti z njimi, zadušili.

Cesarjevi grehi se ne končajo s temi dvomljivimi gostiteljski mi pristopi. Menda je bil tako potraten, da para čevljev nikoli ni obul dvakrat (na misel nam pride neprijetna podobnost z Imeldo Marcos, nekdanjo »prvo damo« Filipinov, o kateri se je govorilo, da ima v svojih omarah več kot tri tisoč parov čevljev). S sprevrženo in drago tehnično spretnostjo je dal nasuti v svoje poletne vrtove kupe snega in ledu z gora, ribe pa je jedel le, ko je bil mnogo milj proč od morja. Govorilo se je tudi, da je oskrunil versko izročilo, ko se je poročil z deviško vestalko, eno najbolj vzvišenih rimskih svečenic, pod smrtno kaznijo zavezano čistosti. V nadaljnjem prestopanju meje do voljenega na verskem področju je izpeljal prevrat in Jupitra kot najvišje rimsko božanstvo nadomestil z »Elagabalom«, ki je bil bog njegovega rojstnega mesta Emese (današnji Homs v Siriji); pod njegovim imenom je cesar danes splošno znan (zveni bolj učinkovito kot »Marcus Aurelius Antoninus«, ena od uradnih različic njegovega imena). Prav tako ni spoštoval ustaljenih meril na področju spolnosti in spola. Več zgodb govori o njegovem transvestitstvu, ličenju in celo o poskusu, da bi si dal kirurško spremeniti spol. Neki sodobni pisec, Kasij Dion, avtor obsežne zgodovine Rima v osmih zvezkih, od ustanovitve do 3. stoletja po Kr., je trdil, da je »cesar zahteval od zdravnikov, naj mu vrežejo ženska spolovila«. Danes ga nekateri označujejo za pionirja transspolnosti, ki je radikalno izzval okorele dvojiške ustaljene predstave, večina Rimljanov pa bi verjetno mislila, da sprevrača njihov svet na glavo. Stran za stranjo v antičnih opisih njegove vladavine je posvečena pretiranemu naštevanju cesarjevih osupljivih čudaštev, neprijetne razdiralnosti in nagnusnih okrutnosti – vključno, na vrhu nekaterih seznamov, obrednega žrtvovanja otrok. Te in njim podobne pripovedi so eno od žarišč knjige Rimski cesar. Od kod izvirajo? Kako dobro so jih poznali navadni prebivalci Rimskega cesarstva? Kdo in zakaj je razširjal govorice o Elagabalovih zabavah? In ne glede na njihovo resničnost, kaj nam te pripovedi povedo o rimskih cesarjih ali o Rimljanih na splošno? 

Podobe avtokracije, tedaj in zdaj  

Ime Elagabal ali tudi »Heliogabal« ne zveni ravno domače, če prav so poročila o njegovih hudodelstvih (ali če vam je bolj všeč, njegovih krčevitih poskusih, da bi prelomil z rimskimi konvencijami) poleg Alma-Tademe navdihovala sodobne pisatelje, politične aktiviste in slikarje, od Edgarja Allana Poeja in Neilla Gaimana do Anselma Kieferja. Poročila o njegovih zločinih in nezaslišanem vedenju močno presegajo bolj znane in zgodnejše rimske cesarske zlikovce in njihove domnevne grdobije: Neron, ki je igral (plunkal) na svojo liro, ko so rimsko mesto požirali ognjeni zublji; Domicijan, ki si je preganjal dolgčas tako, da je na svoje pero nabadal muhe; ali Komod ob koncu 2. stoletja, negativni junak filma Gladiator, ki je z lokom in puščicami ciljal v gledalce v Koloseju. Grozljive zgodbe o Elagabalu so hujše. Kako resno naj jih jemljemo? »Ne zelo,« se glasi običajen odgovor. Celo Elagabalov rimski življenjepisec, ki je pisal skoraj dve stoletji po cesarjevi smrti – in je vir večine najgrozljivejših podrobnosti o njegovih zabavah in duhovitih jedilnikih – je dopuščal, da so nekatere neverjetne pripovedi, ki jih je zapisal, najbrž izmišljotine; po cesarjevem umoru so jih dali v obtok tisti, ki so se hoteli prilizniti njegovemu tekmecu in nasledniku na prestolu. Tankovestni sodobni zgodovinarji so si zelo previdno utirali pot skozi te visokoleteče zgodbe. Poskušajo ločiti izmišljotine od dejstev in na primer izluščiti jedro informacije, o katerem se zdi, da ga podpira neodvisen drugoten vir (na primer dejstvo, da je ime deviške vestalke vgravirano na novcih, skovanih v času Elagabalove vladavine, kar naj bi dokazovalo nekakšno povezavo med njima, če že ne poroke). Vendar pogosto ne preostane več kot datumi vladavine in nekaj drugih zelo skopih bistvenih podatkov. Hkrati upravičeno svarijo pred pristranskimi razlagami sorazmerno nedolžnega početja. V veliki meri je od vašega pristopa do cesarja odvisno, ali boste barvno usklajene večerje predstavili kot zaničevanja vredno potrato vase zaverovanega zlikovca ali – kar je tudi povsem mogoče – kot najbolj prefinjeno obliko haute cuisine. Vse kakor je bistven podatek Elagabalova starost. Bilo mu je komaj štirinajst let, ko je zasedel prestol, in osemnajst, ko je bil umorjen. Napihljive blazine morda; preračunani verski ukrepi pa so težko verjetni. Vendar je resna zgodovina mnogo več kot naštevanje golih dejstev. Poskušala sem iz različnih zornih kotov osvetliti rimske cesarje – naj so bili dobronamerni starejši državniki, tiranski mladostniki, ljubiteljski filozofi ali gladiatorji, slavni ali pozabljeni – in odgovoriti na vprašanje, zakaj so tako kot Elagabalu mnogim nit življenja prestrigli morilčevo bodalo ali zastrupljene gobe. V tovrstnem raziskovanju igrajo starodavna pretiravanja, izmišljotine in laži pomembno vlogo. Seznam orodij, s katerimi so si ljudje ustvarili podobo svojih voditeljev, jih presojali, razpravljali o značilnostih samodržčeve oblasti in označevali razdaljo med »njimi« in »nami«, je vselej vključeval domišljijo, čenče, obrekovanje in mestne govorice. Pripovedke o tri tisoč parih čevljev Imelde Marcos, na primer (najmanj zanimivo je, da so jih v resnici našli mnogo manj), so prej znamenje obsojanja sveta nepredstavljivih in nesmiselnih privilegijev kot poročilo o strasti neke bogatašinje do obutve. V skromnejšem merilu nam zgodbe o razvajenih valižanskih ovčarjih kraljice Elizabete II., ki so menda žrli svojo pasjo hrano iz srebrnih skled, dajejo pretvezo za označevanje razlike med »kraljevskim« in našim vsakdanjim življenjem, hkrati pa za zbijanje nedolžnih šal na račun nesmiselne potratnosti v kraljevski palači. Pretirane zgodbe, ki polnijo starodavne opise Elagabalove vladavine, ne glede na njihov izvor, so eden najdragocenejših dokazov, kar jih imamo na razpolago, o tem, kako so si Rimljani predstavljali cesarja v skrajno odvratni obliki. Te neresnice in očitna pretiravanja delujejo skoraj kot povečevalne leče in v pomnoženem merilu kažejo, kaj je veljalo za »slabo« na »slabem« rimskem vladarju. Nekaj od tega je morda dovolj predvidljivo: kruto in ponižujoče ravnanje od žrtvovanja otrok do tlačenja nesrečnih debeluhov na eno samo sedišče pri jedilni mizi; neupravičeno razkošje (Elagabalovi psi so se mastili z okusnimi gosjimi jetri, čeprav jih niso žrli iz srebrnih posod). Vendar se v teh dozdevno nesmiselnih zgodbicah o cesarjevih čudaštvih skrivajo docela drugačne, pa enako srhljive grozote samodrštva. Pošastnost neomejene oblasti je ena od njih. Zanimive pripovedi o Elagabalovi odločitvi, da bo svoje letne vrtove ozaljšal z ledom in snegom ali da bo jedel morsko hrano le tedaj, ko bo daleč od morja – ali, kot pripoveduje neka druga zgodba, da bo živel in delal ponoči, podnevi pa spal – kaže na več kot na njegovo domiselno in drago razvajenost (bolezen »človeka, ki ima vse«). Ob teh zgodbah se zastavlja vprašanje, kje se cesarjeva oblast konča; predstavljajo ga kot vladarja, ki je poskušal samo naravo podrediti svoji volji in zmesti narav ni red stvari (led poleti?), prekrojiti čas, prostor in za povrh še določenost biološkega spola za svoj užitek. Elagabal ni bil prvi, ki je vzbujal te bojazni. Dvesto petdeset let pred njim se je eden od Cezarjevih kritikov, republikanski politik, filozof in duhovitež Mark Tulij Ciceron, mračno pošalil na njegov račun, rekoč: »Še zvezde na nebu je prisilil, da ga ubogajo.« Vendar je bil to le en vidik zloveščega Elagabalovega sveta. Predvsem je šlo za varljivo moro, v kateri sta si kar na prej sledili in se med seboj zamenjavali resnica in laž. Nič ni bilo tako, kot se je zdelo, da je. Cesarjeva neverjetna velikodušnost se je izkazala za smrtonosno – njegova prijaznost je dobesedno ubijala (to je sporočilo potratnega dežja cvetnih listov). In tisti z dna med seboj kavsajoče se jate so spoznali, da je slastna hrana na njihovih krožnikih na večerjah v palači neužiten, čeprav spretno izdelan ponaredek. In obratno: ponaredki so se spreminjali v resnično stvar. Ob neki priložnosti, trdi Elagabalov življenjepisec, je cesar ob odrskem prizoru prešuštva zahteval, naj ga igralci dejansko uprizorijo. Seks v živo je gotovo prispeval k brezsramnosti prizora, vendar je zamenjava dejstev in zgodbe sprevračala svet na glavo: nihče ni mogel vedeti, kdo samo igra in kaj je zgolj kulisa. Izprijeno samodrštvo ni bilo nič drugega kot dim in ukrivljena zrcala, ki so pačili resnično podobo stvari. Ali, kot je povzel rimski življenjepisec, Elagabal je imel »ponarejeno življenje«. Povečevalna leča teh zgodb nam pomaga, da jasno uzremo bojazni, ki so obkrožale cesarsko vladavino v Rimu. Šlo je za več kot za zmožnost ubijanja. Cesarjeva oblast se ni ustavila pri ničemer. Izkrivljala je čute in uspevala v zlohotnem kaosu.