Romaneskno leto 2025: knjige, o katerih se je govorilo (in jih je vredno prebrati)

Leto 2025 je bilo za slovenski roman izjemno razgibano. Izšlo je več knjig, ki niso ostale samo znotraj ozkega literarnega kroga, ampak so sprožale odzive, krožile med bralci in jasno pokazale, da domača proza še zdaleč ni ujeta v en sam ton ali poetiko. Med najbolj izpostavljenimi naslovi preteklega leta najdemo zelo različne pisave: od zgodovinskega in biografskega romana do kriminalke, družinske sage, psihološke grozljivke in izrazito angažirane sodobne proze. Pri tem pa je opazno še nekaj: to romaneskno leto so v veliki meri zaznamovale avtorice, saj so prav ženske lani podpisale več naslovov, ki so bili najbolj opaženi, najbolj brani in tudi vsebinsko najbolj raznoliki. 

Med najbolj izpostavljenimi naslovi tako izstopa roman Učne ure Eve K. Tine Vrščaj, ki nadaljuje zgodbo Eve Krhlikar iz avtoričinega prejšnjega romana in jo postavi v mestno okolje, kjer se po osebnem zlomu zaposli kot učiteljica biologije. V ospredju je trčenje med posameznico, šolskim sistemom in sodobnim ritmom življenja, ki človeka vse bolj oddaljuje od narave, smisla in samega sebe. Gre za roman, ki deluje hkrati kot osebna zgodba in kot subtilna kritika institucij. 

Zelo močan vtis je pustil tudi prvenec Kresničevje Ajde Bračič, ki diha v ritmu ljudskih pripovedi in mitov, postavljen je globoko v gozd, v njem pa avtorica sledi likoma Agnes in Valentinu, ki ju vsak v svojem času preganjajo krivda, sram in slaba vest. Gre za izrazito atmosferično delo, ki se giblje med realnim in skoraj mitološkim ter odpira vprašanja pripadnosti in notranje razklanosti. 

Med najbolj pripovedno ambicioznimi in hkrati bralsko privlačnimi romani izstopa Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek. Gre za zgodbo, v kateri avtorica z veliko pripovedno suverenostjo prepleta fikcijo z resničnimi zgodovinskimi dogodki. Roman se razpira skozi več časovnih ravni in generacij, pri čemer v ospredje postavlja ženske like, njihove usode, izbire in dediščino, ki jo nosijo naprej. Svetek z občutkom za detajl in atmosferskostjo ustvarja svet, ki deluje hkrati intimen in širok, skoraj filmski, pri tem pa nikoli ne izgubi čustvene linije svojih junakinj. 

Na drugi strani spektra stoji Profesor je končno mrtev Maše Jelušič, sodobna kriminalka, postavljena v Ljubljano. V ospredju je preiskava umorov, ki se dotika tudi tem, kot so spolno nadlegovanje, zloraba moči in sistemske nepravilnosti. Roman potrjuje, da slovenska proza vse bolj samozavestno vstopa tudi v žanrske registre. 

Bolj lahkotno, a vsebinsko relevantno mesto ima Najboljše šele pride Petre Julije Ujawe, zgodba o ženski, ki tik pred poroko ugotovi, da življenje, ki ga živi, ni njeno. Pobeg izpred oltarja sproži niz odločitev, ki odpirajo vprašanja identitete, poguma in družbenih pričakovanj. 

Na izrazito intelektualnem polu se nahaja Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik, roman, ki se naslanja na zgodovino in umetnost. V ospredju je lik slikarke, ki ustvarja v evropskih kulturnih središčih na prelomu stoletij, roman pa razmišlja o položaju umetnice, identiteti in razmerju med zgodovinskim dejstvom in literarno interpretacijo. 

Med najbolj angažiranimi deli je Če se ne vrneš Anje Radaljac, znanstvenofantastični roman, ki tematizira ekološko krizo, razpad družbenih struktur in svet v stanju permanentne napetosti. Gre za delo, ki presega žanr in deluje kot filozofski premislek o prihodnosti. 

Tematsko in žanrsko zanimiv je tudi Obraz Vesne Lemaič, psihološka in družbenokritična grozljivka, umeščena v urbano okolje. Zgodba o skupnosti na robu družbe odpira vprašanja marginalnosti, identitete in telesnosti, hkrati pa ustvarja močno atmosfero nelagodja.

In potem – kot kontrapunkt tej izrazito ženski energiji – stopi v ospredje tudi Tone Partljič z romanom Voranc, ambiciozno zasnovanim biografskim delom o Prežihovem Vorancu. Zgodba se začne z njegovim pogrebom, nato pa se vrne v njegovo mladost, v socialne razmere, politično prebujenje in osebne prelomnice. Roman deluje kot poklon literarni figuri in hkrati kot široka freska časa. 

Podobno razigrano, a povsem drugače zastavljeno delo je Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova, ki združuje zgodovinski roman, kriminalko in parodijo. V njem se prepletajo literarna zgodovina, humor in žanrska napetost, kar ga postavlja med bolj eksperimentalne naslove leta. 

Če ta nabor pogledamo kot celoto, dobimo zelo zanimivo sliko. Slovenski roman leta 2025 ni šel v eno samo smer. Bil je hkrati intimen in zgodovinski, družbenokritičen in žanrsko igriv, psihološki in političen. Še bolj očitno pa je, da so letino močno zaznamovale avtorice: od Ajde Bračič in Irene Svetek do Gabriele Babnik, Anje Radaljac, Vesne Lemaić, Maše Jelušič, Petre Julie Ujawe in Tine Vrščaj. Če je bilo včasih treba posebej poudarjati, da ženske pišejo velike romane, se zdi danes bolj smiselno ugotoviti nekaj drugega: da brez njih slike najzanimivejšega slovenskega romana preteklega leta sploh ne bi mogli sestaviti.