Samo Rugelj - Pri nas med visoko literaturo in žanrskimi knjigami zeva precejšnja praznina

Založba UMco ima zelo prepoznavno identiteto – poleg leposlovja izdajate tudi psihološke, družbeno angažirane in esejistične knjige. Kako bi sami opisali osrednjo uredniško smernico, ki jo zasledujete in kaj vas pri njej najbolj zanima ali vznemirja? 

Temeljna usmeritev naših knjig je namenjena stopanju po poti samouresničevanja, kar je z istoimensko knjigo, ki smo jo leta 2008 ponovno izdali, lepo ubesedil moj pokojni oče dr. Janez Rugelj. V osrčju naše založbe so torej knjige s področja psihologije, psihoterapije, sociologije, ekonomije, družbe, narave, rekreacije, izpovedne zgodbe itn., v katerih avtorji in avtorice tematizirajo različne vidike človeškega življenja in skušajo najti načine, kako lahko posameznik in posameznica napredujeta in se razvijata znotraj družbe. Seveda smo iz tega izhodišča vsebinske smernice v zadnjih desetih letih malo razširili, vendar to skušamo početi tako, da v slovenski knjižni prostor še naprej prispevamo knjige, ki so del našega unikatnega mozaika, s katerim sestavljamo svojo sliko (zgodovinskega in sedanjega) sveta, pa naj bodo to potopisi po Istri, kot je bil lani Ti pa kar greš v bitko za pomlad Jurija Hudolina, ali pa knjige o umetni inteligenci, kot je bila lani Prevlada novinarke Parmy Olson, ki je dobila tudi nagrado za najboljšo poslovno knjigo na Slovenskem knjižnem sejmu.  

Revija Bukla že dvajset let deluje kot brezplačen bralni projekt, kar je v današnjem času skoraj izjema. Kako danes gledate na njen pomen za slovensko bralno kulturo in kakšno vlogo ima po vašem mnenju zdaj? 

Ko smo leta 2005 začeli z izdajanjem revije, je bilo slovenska tiskana krajina precej drugačna, imeli smo veliko revij (in časopisov), mnoge so do danes žal že usahnile. Spomnimo se samo Pogledov, ki so začeli izhajati precej za Buklo, takrat so imeli veliko javno podporo, pa se niso obdržali in danes se jih marsikdo že težko spomni. V teh dneh so po 61 letih prenehali izhajati Dialogi, ki sem jih, skupaj z urednico Emico Antončič, zelo cenil. Eden od razlogov naj bi bil tudi v tem, da ni ekipe, ki bi nadaljevala izdajanje. Erozija tiskane medijske krajine se tako dogaja pred našimi očmi, ni pa vseskozi zelo opazna. Mi ves čas delamo po enakem principu: tesno nadzorujemo precejšnje stroške produkcije tiskane revije v nakladi 20.000 izvodov, skušamo napredovati vsebinsko, širiti področja, ki jih pokrivamo, se ustvarjalno čim bolj povezati s knjižno panogo in poskrbeti, da ima revija dobro distribucijo in pride do številnih bralcev. Vsako leto izhajanja je torej mala zmaga, Bukla pa s svojo kontinuiranostjo pridobiva vpliv in veljavo. Gotovo nekaj doda k temu tudi kombinacija naše zavzetosti (strasti do knjig) in profesionalnosti – datumi izidov so znani leto dni vnaprej in revija, ne glede na to, da je brezplačna, izhaja na točno določen dan, tako da jo marsikdo predano pričakuje. Ob dvajseti obletnici nam je kar nekaj bralcev, poleg čestitk, sporočilo, da imajo shranjenih in arhiviranih vseh 190 številk.  

Knjigotrški trg se hitro spreminja … digitalizacija, nove navade branja, drugačna pričakovanja. Kje sami vidite največje izzive in kje priložnosti slovenskega založništva in kako se nanje odziva UMco? 

Nismo založba, ki bi se takoj odzivala na trenutne trende. Zasledujemo že prej omenjene vsebinske smernice in skušamo (po)iskati čim bolj kakovostne knjige s teh področij, pri tem pa skrbimo, da naše štiri zbirke kar se da enakomerno oskrbujemo z novimi in atraktivnimi naslovi. Nekaj več pozornosti bomo v prihodnosti posvečali domačim avtorjem in avtoricam, vendar morajo biti s svojo vsebino kar se da konkurenčni tujim, čeprav slovenski knjižni avtorji ustvarjajo v slabših pogojih in lahko svojim knjigam zaradi manjših pričakovanih prihodkov namenijo manj časa. Tu skušamo z aktivnim uredniškim pristopom in promocijo soustvariti knjige s trajno kulturno vrednostjo.  

Na kakšen način se odločate, katere avtorje in naslove boste izdali in katera merila so vam pri tem ključna? 

Poti je več. Po eni strani sva že pred časom z Renate sestavila nabor domačih in tujih avtorjev ter avtoric, ki pišejo take knjige, s katerimi se lahko vsebinsko identificirava in imamo neko podobno vizijo. Če so primerne tudi njihove nove knjige, jih skušamo uvrstiti v program, saj to podpira tudi njihove prejšnje izdaje. Po drugi strani sledimo logiki, da vsako leto v slovenski prostor pripeljemo nove prevodne avtorje – imena, ki jih slovenski bralci brez naših prevodov ne bi mogli brati v slovenščini. V zadnjih letih uveljavljamo strategijo, da mora imeti avtor vsaj dve knjigi za sabo, saj je novincu, ki je v tujini morda znan, pri nas pa ne, tu treba najprej odpreti prostor, kar zahteva veliko časa in energije, vložek pa je bolj smiseln, če je možno izdati več njegovih knjig. Po tretji strani smo odprti tudi za predloge novih domačih avtorjev – vendar pa se morajo vsebine njihovih knjig čim bolj ujemati z našimi osnovnimi vsebinskimi smernicami. Omeniti velja tudi naše sodelovanje z domačimi institucijami vseh vrst; kar nekaj specifičnih knjig smo izdali na različne pobude iz gospodarstva ali iz javnega sektorja, vendar smo tudi tukaj zelo pazili, da so bile to knjige, ki bi tako ali tako spadale v naš program.   

Založniki pogosto berejo drugače kot 'navadni' bralci. Kaj trenutno berete? 

Poleg številnih rokopisov domačih avtorjev, ves čas pregledujem in prebiram tudi knjige, ki bi jih potencialno lahko prevedli in izdali enkrat v prihodnosti. V širšem naboru imamo nekaj sto knjig. Natančno pa trenutno uredniško berem kar obsežno knjigo Moč in napredek, avtorja sta nobelovca za ekonomijo (Daron Acemoglu in Simon Johnson), ki dokazujeta, da so imele v preteklosti korist od novih naprednih tehnologij predvsem elite, to pa se lahko zgodi tudi zdaj pri umetni inteligenci. Poleg uredniškega branja pa seveda redno berem knjige drugih založnikov, ki jih recenziram za Buklo – te dni je bil to roman Palisandrovec, ki ga je napisal francosko-ruandski pisatelj, glasbenik in tekstopisec Gaël Faye, gre pa za zgodbo o individualnih in družbenih posledicah genocida v Ruandi leta 1994. 

Se vam še zgodi, da berete povsem zase, brez uredniških ali založniških misli v ozadju? 

Moje zasebno branje je večinoma povezano z mojimi avtorskimi projekti: ko se lotim pisanja kake knjige, se skušam čim bolj izobraziti o področju, s katerega je knjiga, ki jo pišem. Lani mi je denimo izšla knjiga o maratonskem teku En korak, en utrip srca – ko sem jo pisal, sem prebral cel kup zgodovinskih knjig o bitki pri Maratonskem polju ipd. Zdaj je podobno s potopisi. Morda se bo slišalo čudno, saj ne veljam za bralca poezije, a vedno imam kje v bližini tudi kako pesniško knjigo, trenutno Louise Glück, v kateri sta dve pesniški zbirki, Averno in Vaško življenje – sem ter tja si preberem kako njeno pesem, tako se mi zdi, da si odpiram duha in bistrim misli. V tem smislu komaj čakam na nova prevoda Mary Oliver, ki sta tik pred izidom.  

Kaj se vam zdi, da slovenski bralci danes najbolj pogrešajo v domači ponudbi – in česa je morda že preveč? 

Mislim, da na trgu manjka več kakovostnih prevedenih (in domačih) romanov, ki literarno niso preveč hermetični in so dovolj komunikativni za splošnega bralca. Govorim torej o literaturi, ki ne najde poti v subvencionirane programe, obenem pa se je vseeno ne more izdajati brez podpore, saj pri nas ne doseže dovolj visokih prodajnih številk. Za primer v tem smislu dajem Hrvaško – tam je tovrstnega leposlovja veliko več, založniki pa ga, tudi zaradi velikosti njihovega knjižnega prostora, lahko prodajo dovolj, da ne potrebujejo javne podpore. Pri nas pa med visoko literaturo na eni strani in žanrskimi knjigami na drugi zeva še precejšnja praznina.  

Če se za trenutek poigramo z metaforo: uredniška pot kot tek. Katera etapa bi bila najtežja in katera najlepša? 

Z izdajanjem knjig je lepo začeti, saj ne veš, kaj te čaka. Založniški in uredniški začetki so zelo ustvarjalni in lepe zgodbe te napolnijo. Podobno je pri teku, po kratkem ogrevanju je najlažji in najlepši prav začetek, prvi kilometri, ko si še popolnoma svež in poln energije. Potem pri knjigah pride streznitev, saj spoznaš omejitve okolja, v katerem deluješ in v katerem je treba izdano knjigo tudi prodati. Najtežje je vztrajati na dolgi rok; to je podobno, kot bi po koncu planiranega maratona še kar nadaljeval s tekom. Pri teku je cilj precej jasen, pri založništvu ni ciljne črte. Knjige izdajamo že 25 let; z ženo Renate sva bila skupaj pri čisto vseh, od prve naprej in vsaka ima svojo zgodbo. Ta dvojina pri delu in ustvarjanju je nekaj najlepšega. Treba pa je vsako leto znova najti motivacijo, da daš naslednjim knjigam vse, kar znaš in zmoreš – to se mi zdi pa kar težko, pravzaprav vsako leto težje. 

Tek je pomemben del vašega življenja. Imate občutek, da vpliva na vaš način razmišljanja? Recimo o življenju nasploh? 

Ne bi se omejil zgolj na tek, pomembno se mi zdi gibanje nasploh, tudi hoja. Zadnja leta prisegam na neko kombinacijo teka in hoje: s čim lažjim nahrbtnikom včasih kar brzim čez pokrajino in dnevno lahko premagam tudi več kot 50 kilometrov, spet drugič lahko hodim počasi in meditativno. Vpliv na moje misli, razmišljanje in odnos do sveta je zaradi gibanja seveda silovit – po eni strani mi tovrstni večdnevni pohodi, ki jih lahko opravim tudi s kombinacijo hoje in teka zelo zbistrijo misli, kar mi omogoča dolga obdobje dobre koncentracije po vrnitvi. Po drugi strani pa mi pridobljena telesna kondicija omogoča premagovanje vsakdanjih delovnih naporov – naša založba je zelo majhna in zato je treba biti tudi v telesni formi, da sestaviš začetek vsakega leta z njegovim koncem. 

Ko se človek začne ukvarjati s tekom, se najbrž marsičesa nauči … Če bi morali izpostaviti eno lekcijo iz teka, ki ste jo prenesli v uredniško ali pisateljsko delo, katera bi to bila? 

Načrtovanje prihodnosti. Vsake priprave na maraton ali pa kako drugo resnejšo telesno preizkušnjo zahtevajo precejšnjo rekalibracijo običajnega življenja. Že nekaj tednov razmišljam, ali naj grem letos spet na maraton v Radence sredi maja, ki je znan po hudi vročini. Če se odločim zanj, to zahteva premišljene priprave za naslednje vsaj tri ali štiri mesece. Če bi želel sredi maja priti tudi na cilj, ne samo na start, moram že danes in jutri namensko početi precej jasno določene stvari, od prehrane, telesnih aktivnosti, raznih kombinacij treninga, počitka, vzdrževanje telesne teže, zdravja itn. Še posebej to velja za posameznike v srednjih in starejših letih. Vzporednice z uredniškim in pisateljskim delom so tukaj jasno vidne. Da avtor ali avtorica dokončata roman ali pa kak drug tip knjige v zastavljenem roku in želeni kakovosti, morata v sodelovanju z drugimi ves čas presojati svoj napredek, razmišljati o naslednjem dnevu, o naslednjem poglavju, biti dovolj vsakodnevno operativna, organizirana, upoštevati zastoje, težave in vse drugo, kar prinese tovrstno delo itn.   

Tek je tudi zelo neposreden odnos do časa … Se vam zdi, da vas tek uči drugačne občutljivosti za čas – tako v telesnem kot v literarnem smislu? 

Absolutno. Vidim mnoge vzporednice med tekom in pisanjem. Pri obeh dejavnostih se lahko, če potekata po pričakovanjih, poneseš v neko drugo, zanosno stanje; dober tek ti omogoči, tako da povsem nadzoruješ svoje telo v gibanju po nekem prostoru in času, podobno se zgodi tudi pri pisanju, ko tipkovnica steče, ura v desnem spodnjem vogalu računalniku pa kaže, da besedilo že več ur napreduje po načrtu. Vedno znova je izziv opraviti dober tek. Enako je vedno znova izziv vzpostaviti psihično stanje, v katerem si avtorsko optimalno ustvarjalen. 

Triglavske poti niso le potopis, ampak razmislek o hoji in poti. Kako v svojih besedilih povezujete fizični napor z notranjimi, psihološkimi spremembami človeka? 

Triglavske poti so po moji definiciji pohodopis, torej potopis, kjer je bila pot premagana z lastnimi nogami. To se mi zdi v zadnjem času v resnici vse bolj imenitno: težko si v sedanjosti predstavljam pisanje zanimivega potopisa, pri katerem se popotnik pripelje na lokacijo, potem pa bralcem, medtem ko se v tamkajšnji deželi vozi naokoli z avtomobilom ali javnim transportom, opisuje, kaj je tam videl/doživel. Meni osebno se zdi povsem nekaj drugega, če neko pokrajino prehodiš z lastnimi nogami: moral si se potruditi za to, prostoru, ljudem, naravi si že s tem izkazal spoštovanje, naprezal si se, se soočil s težavami, pomanjkanjem, utrujenostjo, prebivalci itn. Triglavske poti so imele vse to. Šlo je za res avtohtono slovensko knjigo: s prijateljico sva se vsak iz svojega doma odpravila proti Triglavu, se srečala sredi Ljubljane, potem pa prečila Slovenijo proti severu. Številni dobri odzivi na to knjigo pa so mi dali potrditev, da tovrstne knjige in avtentičen pristop ljudi zanima, zato sem pred leti napisal še pohodopis Soncu naproti, kjer sva se z ženo Renate sredi neobljudene Kretske obale znašla v kar hudih težavah zaradi pomanjkanja vode, vročine itn. Dobil je nagrado krilata želva za najboljši potopis tistega leta, kar me je spodbudilo k nadaljnjemu pisanju na to temo. Ena linija mojega knjižnega ustvarjanja bo tudi v prihodnosti gotovo pohodopisna.    

Vaš oče, dr. Janez Rugelj, je bil močna in tudi kontroverzna osebnost. Kako je vplival na vaše dojemanje ljudi in sveta?  

Očetovo delo je definiralo njegovo preostalo življenje, vse drugo je bilo postranskega pomena, za svoje delo pa je bil pripravljen zastaviti tudi svoje življenje, ko so ga večkrat hoteli prisilno upokojiti. V nekaj desetletjih je povsem sam, z le nekaj občasnimi prostovoljnimi sodelavci (tedaj mu niso dovolili nikogar zaposliti, razen tajnice) ustvaril celosten in zelo unikaten sistem zdravljenja ljudi v stiski, ki še do danes ni presežen. Človeka, ki se je spotaknil na poti življenja, je znal s svojimi terapevtskimi sredstvi in različnimi orodji, od mentorstva drugih zdravljencev naprej, branja, pisanja, gibanja, partnerstva itn. vsestransko aktivirati na različnih področjih življenja – od telesnega do duhovnega. V družinski zgodovini obstaja več anekdot iz različnih obdobij njegovega življenja, ena pa zdaj, desetletja kasneje, dobiva lep epilog: hrvaški sociolog, visoko izobražen, univerzitetni človek, zdaj pa eden vodilnih hrvaških poslovnežev, je začel hoditi s slovenskim dekletom. Ko je prišel k njej domov, je na knjižnih policah opazil številne knjige, humanistične klasike ipd., ki jih je poznal iz svojega poklicnega dela. Od kod ti te knjige? je vprašal svoje dekle. Ko mu je povedala, da je v programu mojega očeta (zanj takrat ni vedel), ga je takoj želel spoznati. Zanimalo ga je, kdo je človek, ki svojim zdravljencem daje v branje take knjige. Z očetom sta postala dolgoletna prijatelja, Hrvat pa se je kasneje oprijel tudi maratonskega teka, hribolazenja itn., saj je videl, da je to koristno ne samo zanj, temveč tudi za njegovo kasnejše družinsko življenje. Ta zgodba lepo pokaže, kako so na očeta gledali ljudje, ki niso bili obremenjeni s predznanjem glede njegovega družbene razvpitosti.  

Ko danes pogledate nazaj na odnos z očetom, katera vrednota ali drža se vam zdi tista, ki vam je najbolj zaznamovala življenje? 

Umirjeno, a stalno delo. Moj oče je delal počasi, premišljeno, a ves čas, razen v nedeljo si je vzel čas za izlet in daljše kosilo. Legendarne so njegove izjave, da je včasih vstal že ob dveh, treh zjutraj in imel osnovne reči do sedmih zjutraj, ko smo drugi dan šele začenjali, že narejene. Ko sem v tistem času hodil v službo v Lek, me je pot s kolesom vodila mimo njegove pisarne. Tako sem se kdaj oglasil pri njem, da prelistam časopise. Vse članke, ki so se mu zdeli zanimivi, je do sedmih zjutraj že prebral, izrezal in vstavil v posebne zvezke in fascikle, z njimi pa enkrat mesečno oskrboval svoje zdravljence – tudi oni so jih morali prebrati. Ko si prišel k njemu na sestanek Alternativne terapevtske skupnosti (ATS), si poleg seznama knjig dobil tudi fotokopije posebej zanimivih prispevkov, ki jih je prebral v zadnjem mesecu. In tako naprej. Tu se skušam zgledovati po njem. Ne želim delati hektično, temveč počasi, svoje delo načrtujem precej vnaprej, če je le mogoče, nimam pa težav s tem, da delam tudi ob koncu tedna, na počitnicah in podobno.   

Kaj vas trenutno najbolj veseli? 

Trenutno sem pri zadnjih korekturah svoje nove knjige Vandranje, v kateri popisujem pohod, ki sem ga lansko pomlad opravil s starejšim sinom po slovenskem delu evropske pešpoti E6 – lani je ta pot praznovala natanko petdeset let. Ko berem besedilo, se spet spominjam dni, kako sva drvela, drsela in divjala čez hribe in doline jugozahodne Slovenije. Včasih je minil ves dan, ko nisva srečala nikogar: počutil sem se kot oče v romanu Cesta Cormaca McCarthyja. Vesel sem, da mi je bila dana ta možnost – z odraslim sinom v polni telesni moči sva kak dan hodila tudi šestnajst ur dnevno. Razmislek o preteklosti pa nujno poraja tudi razmislek o prihodnosti – razmišljam, kam jo bom ubral letos in s kom. (nasmešek)