Saraje-: Nedokončani portret

Prihod 

»Moja žena je od tod. Pravijo, da si doma, od koder je tvoja žena,« mi ob zlaganju ročno izdelanih preprog iz Irana nedaleč od reke Miljacke prizna Abdul Karim. Na široko odprta vrata trgovine je imel, pa sem se povabil. Da so ljudje dobri in velikodušni in da mu posel teče, mi še pove, ko ga sprašujem, zakaj ima rad to mesto.  

Aha, skoraj sem pozabil. Od letališča do Abdula Karima me je peljal taksist, ki mu pravijo Dudo. Kdo bi zares lahko vedel več o mestu kot on? 

»Rad imam to mesto, tu sem doživel vse prve najlepše stvari. Vsi hitijo, da bi nekam šli iz svojega mesta, da bi se vdali, jaz sem edini, no, nekaj nas je še ostalo tukaj, ki resnično ljubimo to mesto.« 

In kakšni ste ti ljudje? »Na planetu ne boš našel boljših ljudi kot v Sarajevu. So pa, kot povsod, seveda tudi slabi,« mi Dudo z odgovorom ni poenostavil dneva med čakanjem na zeleno. Če ni črno, je pač belo, kajne? Zgrozil se je nad nekaterimi prišleki ... 

Sarajevo nikoli ni bilo dokončano. Ne geografsko ne zgodovinsko, še manj pa v svoji podobi, ki so jo vedno znova redefinirali ljudje in oblasti, ki jih je mesto preživelo. Od avstro-ogrske stavbne plastike, bakrenih ostankov otomanskega cesarstva do sloga oblačenja sarajevskih rokerjev s konca 20. stoletja. Od prestolnice olimpijske evforije preko ranjene in oblegane metropole do danes je mesto videlo marsikaj. To se mu pozna, ne da se ga pretentati. Sarajevo je preizkus. Te zmoti ali očara. Te pač sprejme ali izpljune. 

»To je najboljše mesto na Balkanu, vedno je bilo polno duha, humorja, smeha, rokenrola, vsega,« mi je ob srebanju tradicionalne čorbe tarhane v osrčju Baščaršije zaupal Edin Adilović. Je veterinar. No, in komik. Pa youtuber. Vplivnež? Sarajevčan. Ne znam ga definirati, morda je najbližje poosebitvi tega mesta. Do njega še pridemo ... Prej pa pogled nazaj. 

1914 

Danes, ko globalne sile znova iščejo svoj prostor, tudi pod tujimi sonci, lahko, če se dobro zazremo, vidimo, da je Sarajevo znova lakmus papir Evrope. Kot pred prvo svetovno vojno. 

»Atentat ni pomemben dogodek samo za Bosno in Hercegovino in regijo. Gre za globalno pomemben dogodek, enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini dvajsetega stoletja, neposreden povod za izbruh prve svetovne vojne, ki je povzročila temeljit preobrat v takratni Evropi,« na kraju atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki ga je leta 1914 izvedel Gavrilo Princip, ob Latinskem mostu, poudari zgodovinar in novinar Fedžad Forto. »Avstro-Ogrska, ki je vstopila v vojno zaradi sarajevskega atentata, pozneje kot država sploh ni obstajala. Nastale so nekatere nove države, med njimi nekdanja Jugoslavija.« 

V Sarajevu zlahka začutiš nihanje nivoja strpnosti, ki bo odločil, kam bo stopila regija: k ponovitvi zgodovine ali k predrugačeni prihodnosti. Izbira med cirilico ali latinico, zakritim ali odkritim, EU ali kakim drugim velikim bratom, kot sta denimo Turčija ali Rusija, so tu del vsakdanjega pogovora.  

S svojo versko prepletenostjo, kulturno večplastnostjo in čustveno nabitostjo nekdanja olimpijska prestolnica ostaja simbol sobivanja, a tudi krhkega ravnotežja, ki se z vsakim političnim ali ekonomskim pretresom znova ziblje na tankem robu razpada. 

»Ne vem, včasih se človek jezi na svoje mesto, na lastno državo, zaradi stanja, v katerem živi. Ko malo drugače pomisliš, pa ugotoviš, da brez tega mesta ne moreš živeti. To je tisto, kar je vtkano v nas, da so na sto kvadratnih metrih pravoslavna, katoliška katedrala, judovska sinagoga, znamenite lepe mošeje. Trk kultur, različnih imen, ta mešanica vsega je nekaj, kar na koncu človek razume, šele ko odraste,« barvitost mesta opiše Fedžad. 

1984 

»Uh, fantastično, to so nepozabni trenutki, mislim, tega ne moreš nikoli več ponoviti in to ostane v tebi in te na neki način oblikuje kot človeka, ker si tam z največjimi športnimi zvezdami. Prisotna je tista evforija in naše staro jugoslovansko obdobje. To je bilo fantastično in v ljudeh je bilo toliko entuziazma in energije, ki ju ni več,« mi je po srečanju s Fedžadom povedala nekdanja novinarka ameriške televizije CBS. Paulini se je zdelo zabavno, kako lovim kader Latinskega mostu, pa je pristopila. Ker v tem mestu pač tako vstopiš v dialog. 

Ulice so leta 1984 polnili prostovoljci in šolarji, ki so s snegom in z energijo čistili ulice in srca. Vesela, ker je končno zapadel dolgo pričakovani sneg, pozneje pa jih je pogrela še srebrna medalja Jureta Franka, prva na zimskih olimpijskih igrah za tedanjo Jugoslavijo. Spomin ni le nostalgičen, temveč ključen del kolektivne samopodobe – gre za dokaz, da zna Sarajevo biti svetovno in domače hkrati. 

1992–1996 

»Ni sodišča na tej zemlji, na tem planetu, ki bi lahko zanikalo, da tu ni padla granata. In ko rečejo, še tu sem bila, se pravi, jaz ... Ko ... Evo, Dino, naj zaprem oči, ostala sem brez besed, nisem mogla govoriti. Dolgo časa. Moj mož je bil tukaj in je šel domov, prišel je v hišo, prižgal tranzistor: na Markalah je bil masaker. Jaz pa sem ostala na Markalah. Tu.« 

Gospa je še pred petimi minutami promovirala kvaliteto orehov iz Goražda, zdaj pa mi z lahkoto razlaga, kako je skoraj umrla na tem istem mestu, kjer stojiva. Bera je tistega vročega junijskega dne prodajala domače sadeže, kot je to počela tudi 5. februarja 1994, ko je bilo v masakru na Markalah ubitih 68, ranjenih pa 142 ljudi. Kupil sem nekaj suhih sliv, se zahvalil in se odpravil naprej. Še nekajkrat sem se obrnil. 

Zgodovina tu ni zapisana v učbenikih, ki se razlikujejo glede na večinsko etnično pripadnost v vasi, pač pa v življenjih samih. A Sarajevčani se ne dajo, kot se ni dal niti Valter, ki ga je branil v kultnem filmu. Ta naj bi bil po nekaterih virih v devetdesetih letih najbolj gledan film na Kitajskem. Eno zadnjih linij obramb pred norostjo pa je zagotovo branil humor. 

Sarajevski portret 

»Humor je naša folklora, ker smo bili zadnjih petsto, šesto let vedno teptani, zatirani, zasmehovani, in verjetno gre za beg pred resničnostjo. Ljudje se šalimo na svoj račun. Največ šal imamo sami na svoj račun. Ne na tuj, ampak na svoj,« mi o prvem motivu mojega sarajevskega portreta razlaga Edin, ki poleg živalskih v veterinarski ambulanti s svojimi vici ohranja tudi človeška življenja. 

»Vse je prišlo iz nekih resničnih dogodkov, zato med pripovedovanjem šal na svojem YouTube kanalu vedno povem: »To je resnična zgodba.« Verjemite mi, petdeset odstotkov teh šal se nekomu v življenju dejansko zgodi. Samo pametni se šalijo, neumen človek se ne zna šaliti, ne zmore. Samo inteligentni ljudje se razumejo. V dveh stavkih se vidi, kdo se rad šali, kdo se rad heca, kdo je neresno resen. V službi je resen, s prijatelji pa se zabava.« 

Prav ta humor, samoironičen in iskren, je neločljiv del mestne duše. Kot tudi njegova pesem. 

»Če govorimo o pomenu sevdalinke, potem moramo reči, da gre za temelj kulturnega izročila in dediščine bosanskega naroda,« mi v domu sevdalinke, Art hiši Sevdaha, pove Armis Mašić, ki tam že leta skrbi za njen obstoj. »Ljubezen preveva sevdalinko, srečna ali nesrečna. In brez ljubezni ne moremo niti živeti, človek, ki nima v sebi ljubezni, je prazna puščava, in ne verjamem, da lahko preživi.« 

Poleg humorja, pesmi in ljubezni si na svojem sarajevskem portretu želim še nekaj surovo realnega. Pozvonim v tretje nadstropje bloka v okolici Grbavice, kjer stanuje slikarka Hanna Dujmović. Z galerijami gostuje po tujini, premika meje. Kaj odstira njen čopič? 

»Ta ideja z antropomorfologijo temelji na dozi feminizma, boju za enake pravice, kjer moškega postavljam v vlogo služabnika, v sekundarni plan. Po drugi strani pa se lahko sklicujemo tudi na basni. Odraščala sem z basnimi in vedno mi je bilo zanimivo, ko so živalim pripisane človeške lastnosti. To je nekako zanimivo, ker je dvoumno, in če vam ni všeč feministično sporočilo mojih slik, potem je tukaj lahko referenca, da so to basni,« svoje delo opiše Hanna Dujmović. Odločno, a previdno. 

In če vseseplošna previdnost zaradi prežečih ostrostrelcev nad mestom včasih res ni bila odveč, je sproščen sprehod po Sarajevu nadvse priporočljiv. »Obiskovalec, ki je prvič tu, opazuje zgradbe, opazuje verske objekte, ljudi, mora čutiti, ne da lahko, ampak mora to čutiti v duši … in čutijo! V devetindevetdesetih odstotkih primerov gre za identično izkušnjo,« mi o občutku, ki ga nikoli ni zares definiral, pred slovesom pripoveduje Armis.  

Tudi zaradi tega niti naslov skupka črk, ki ga bereš, ni napaka, temveč pravilno nedokončan poklon. Kot je nedokončan tudi moj portret. Nanj lahko vselej kaj doslikam, kot v življenju, kot v Sarajevu, ki nikoli ne bo povsem razloženo. In prav v tej nedorečenosti skriva svojo moč.