Saša Lošić Loša - Če bi izbiral ponovno, bi izbral drugo pot

Presenečenje za Lošo – revija Ž, v kateri je z Đurom pisal stran s humornimi prispevki. 

Skupina Plavi orkestar se je po koncu vojne v Bosni spet zbrala in nadaljevala z delom. Nanizala je številne nove uspešnice, ki jih boste lahko slišali v Stožicah 21. marca, ko bo zasedba prvič po vojni pri nas spet nastopila v originalni postavi. Loša pa je v zadnjem času napisal še nekaj novih skladb, ki bodo tudi del repertoarja. Eno od skladb je tik pred najinim pogovorom šel poslušat v studio, saj ga je zanimalo, kako je tonski mojster oblikoval zvok … 

V Ljubljano ste prišli s 400 markami. Ste sprejeli pisanje humorne rubrike v reviji Ž z Brankom Đurićem, ker sta potrebovala prihodke?  

Tako je. Nikoli ne bova pozabila, kako nama je Jonas ponudil možnost, da nekaj zasluživa v teh trenutkih, ko sva se borila, da bi preživela, plačala najemnino za najemniško stanovanje za Bežigradom, kupila hrano …

Ste bili z Jonasom že pred prihodom v Ljubljano prijatelji?  

Mislim, da se spomniva drug drugega z nekega alternativnega festivala Novi Rock, na katerem smo tako on kot tudi Plavi orkestar sodelovali sredi osemdesetih let.

Jonas vam je prvi predstavil internet. Bila sta med prvimi, ki sta iz Slovenije komunicirala s takratnimi uporabniki spleta po svetu. Ali je res, da sta govorila celo s svetovno znanimi imeni?  

Tako je. Nikoli ne bom pozabil prvih stikov s Cyberspaceom, CD-romom, Eudoromom … Kakšno navdušenje, nov svet! V tistem času je res zelo malo ljudi po svetu uporabljalo internet, tako da sva si dopisovala s številnimi glasbeniki, nekoč celo z Bobom Geldofom …

Kako dolgo ste potrebovali, da ste sprejeli Ljubljano za svoj dom?  

V Sloveniji sem se vedno počutil dobrodošlega. Tudi pred vojno sem rad obiskoval Ljubljano, Portorož, Bovec, Kranjsko Goro in imel tam veliko prijateljev. Ko sem se preselil v Ljubljano, mi je pomagalo veliko ljudi – pa ne samo meni – in to na diskreten, lep način. Posebej oblikovalska ekipa Tandar, Magnifico, Jonas, prijatelji iz skupine Laibach, ljudje okoli Neue Slowenische Kunsta, agencija Faktor in številni drugi. V Sloveniji se nikoli nisem počutil kot drugorazredni državljan. Vsakič ko se vrnem s številnih potovanj, ob prestopu meje in vstopu v Slovenijo začutim toplino.

Ljudje imajo stisko, ko gredo v pokoj in izgubijo neko titulo, status. Sploh si ne morem predstavljati, kako je moralo biti vam, ko ste čez noč iz največje zvezde v regiji postali begunec. Kako to vpliva na psiho?  

To je bilo zadnje, kar me je v tistem trenutku obremenjevalo. Sliši se protislovno, vendar v slavi nikoli nisem zares užival. Sem 'normalen' človek. Tudi ob ostalih članih Plavega orkestra in vseh mojih prijateljih se ti zdi, takoj kadar jih srečaš, kot bi bili z njimi v razredu, ker so res prizemljeni. Verjamem, da je od takrat, ko se začneš obnašati ceremonialno – ko se torej začneš dojemati kot pomembnega – le še kratka pot do norosti.

Mislite, da je dobro, da prihajate iz Sarajeva, mesta, znanega po tem, da tudi zvezdam nastavlja ogledalo?  

V Sarajevu nihče ne more biti zvezda. To je fantastično. To te takoj spusti na zemljo. Za javne osebnosti je to mesto zdravilno. Neki duhoviti sarajevski razbojniki so nekega dne na ulici po podelitvi Nobelove nagrade zmerjali slavnega pisatelja Iva Andrića: 'Halo, pisatelj, bo treba kaj novega napisati!'

Ko ste začeli pisati pesmi, ste bili še v najstniških letih. Vaše prve uspešnice so bile zamišljene humorno – norčevali ste se iz staranja, navad v družbi. Ampak publika je tekste vzljubila tudi dobesedno, je tako?  

Ja, takrat nam je bilo to zanimivo. Duh tistega časa. Tudi mi, tako kot drugi, starejši kolegi iz gibanja New Primitives, smo kot bend nekaj časa eksperimentirali s folkom, ki ga pravzaprav nikoli nismo poslušali, a nam je znotraj koncepta postal zabaven in humoren. Čeprav je pesem Suada, ki sva jo napisala s Pavom, postala velika elektro-folk uspešnica, je bil to le incident v naši zgodnji pop-punk fazi. 

Študiral sem produktno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in bil tipičen pra-hipster. Frustriralo me je, da je bil v ozadju vsega našega uspeha paradoks: bolj smo postajali priljubljeni, večji je bil konceptualni poraz, ki smo ga doživeli. 

A čas je minil. Suada je postala ena naših najpomembnejših pesmi. Ljudje jo obožujejo in skoraj vsi moji kolegi jo pojejo na koncertih.

Zame je največji fenomen Plavega orkestra to, da vas obožujejo množice, da ste bili pravi tinejdžerski idoli, po drugi strani pa vas ceni alternativna scena, ki je dojela vašo ironijo. Ste ponosni na to, da je vaše delo tako večplastno?  

Mislim, da smo še vedno ujetniki tega statusa. Res je, da smo se pojavili kot člani sarajevskega gibanja New Primitives, ki sta ga takrat vodili skupini Elvis J. Kurtović in Zabranjeno pušenje. To je bil nekakšen odgovor na zagrebški, beograjski in reški novi val, iz česar smo se napajali. Še posebej smo imeli radi Idole. V sebi smo nosili neko urbano melanholijo in tako kot Idoli uporabljali določene Camp (umetniške) manire. Postali smo zelo čustveni za občinstvo in začeli resnično verjeti v posledice naših pesmi. Zdaj nas ni ne tu ne tam. Obtičali smo med vrati za 40 let … 

Zdaj boste spet nastopali na turneji v izvirni zasedbi. Ampak verjetno je Pava zdaj nekakšen outsider, saj dobra tri desetletja ni bil del zasedbe?  

Pava (Mladen Pavičić, kitarist prve zasedbe Plavega orkestra) me je poklical iz Toronta, mesta, kjer je živel dolga leta, da bi mi izrazil sožalje ob smrti mojega ljubljenega očeta Dobrota. Bila je pandemija, težki dnevi. Po tem stiku smo se brata Ćere (dvojčka Ćera 1 in Ćera 2 sta bobnar in basist, op. p.), Pava in jaz spet začeli spontano družiti. Kot prej. Spomnili smo se pozabljenih dogodkov in se pogovarjali o Plavem orkestru in osemdesetih letih. 

Ko smo Pava vprašali, ali bi se nam ponovno pridružil, nam je povedal, da se mu je vedno zdelo, da 'je še časa za to', potem pa je med pandemijo ugotovil, da časa ni več … Bil je okužen s covidom, in ko je ležal z visoko temperaturo, se mu je zdelo, da je slišal glas: 'Pava, ne boš živel 500 let!' In potem je začel sestavljati seznam stvari, ki bi jih rad naredil, dokler je živ. Na samem vrhu je bila želja, da bi spet igral z Orkestrom na kakih velikih koncertih. In evo, ta želja se mu je uresničila! 

Naš prvi skupni koncert je v zagrebški Areni na valentinovo. Arena je bila razprodana dva meseca vnaprej, kmalu pa se obeta koncert v ljubljanskih Stožicah. Takšnega zanimanja nismo želi od svoje prve turneje leta 1985.

V karieri ste ustvarili tudi ogromno glasbe za druge izvajalce. In jim z uspešnicami pomagali pri karieri. Ker vem, da res dolgo delate vsako pesem, verjetno skrbno izberete, s kom boste sodelovali?  

Veliko laže mi je pisati za druge. Če je depersonalizirano, mi gre brez težav. Ko nisem v prvem planu in to ni moja odgovornost. Čim delam zase, se pravi, če vem, da bom jaz pel, kar napišem, pa zmrznem kot medved, ko ga v gozdu osvetliš z žarometom. (nasmešek) Pisal sem za Zvonka Bogdana, Severino, Zdravka Čolića, Radeta Šerbedžijo, Bajago, Crveno jabuko, Halida Bešlića, velikega turškega pevca Candana Ercetina, Gazeba in mnoge druge. In ne, ne izbiram skrbno, bolj gre za to, ali imam pesem v glavi tisti trenutek ….

Na katero svojo pesem ste najbolj ponosni?  

Najljubše so mi predvsem skrite pesmi Plavega orkestra, B-strani, pesmi, ki niso postale uspešnice, niso preveč čustvene, kot so: Ljubav nije laka stvar, ker slavi neko vzvišeno poetiko poletja, Uspomene zaradi obdobja, ko je nastala, Jedina, ker je nekomu namenjena, ali Soldatski bal, ker je to prva pesem, ki sem jo napisal v življenju ... in tako naprej.  

Bi mimoidoči lahko kdaj slišal, kako iz vašega stanovanja odmevajo uspešnice Plavega orkestra? Jih poslušate kdaj doma ali ste se jih še na koncertih naveličali?  

Nikoli, prav nikoli ne poslušam Plavega orkestra doma, ker običajno preživimo tisoč ur v studiu, ko delamo na novem albumu, potem pa se nam med miksanjem vrti v glavi od milijona ponavljanj istih pesmi. Poslušam le, kadar jih ujamem v etru, na televiziji, radiu, v kavarni ... 

Že dolgo nimate samo enega doma, ampak ste malo v Ljubljani, malo v Sarajevu, na Hvaru in Dunaju. Zakaj vam ustreza takšno življenje? Ali imate ves čas vse v kovčkih ali pa imate na vsakem koncu vse za higieno in potrebno garderobo? Kako sploh veste, kje imate kaj?  

Predvsem nosim kovčke. Nisem zelo praktičen tip. Edino, kar imam na vsakem kraju, so copati, televizor in knjige. Povsod imam ogromno knjižnico. Več tisoč knjig. Plus filmske in glasbene arhive po desetletjih. Pravzaprav sem zbiratelj. Kot junak knjige Nicka Hornbyja High Fidelity (Zvestoba do groba). Ko je videl vse te knjige, me je prijatelj z resnim obrazom vprašal: 'Ali si vse prebral ali si jih kupil za okras?' (smeh) 

Imate povsod tudi zalogo kap?  

Ne, imam kakšnih 15, 20 kap. Nekateri so šle že zdavnaj iz mode. (smeh) Na začetku sem imel tako imenovane leninke, srednješolske kape, ki so se kasneje preimenovale v lošinke. Veliko teh kap je bilo prodanih v nekdanji Jugoslaviji … Spomnim se nekega dogodka sredi osemdesetih, ko smo doživljali to nenormalno evforijo s Plavim orkestrom. Hodil sem po ulici v Sarajevu in nenadoma za sabo zaslišim: 'Loša, Loša, samo trenutek!' Obrnil sem se in zagledal lastnika majhne prodajalne klobukov, ki je zagnano tekel za menoj. Ko se je ustavil, mi je zadihano rekel: 'Samo zahvalil bi se rad, prodali smo 70.000 vaših kap, z ženo sva zaradi tega lahko zgradila vikend v bližini Sarajeva. Prosim, ne spreminjajte svoje podobe.'  

Zadnjih 25 let mi klobuke izdeluje modistka Mimi iz Ljubljane. Za novo turnejo sem naročil deset njenih kap v različnih barvah.

Vam je kdaj žal, da je kapa postala vaš zaščitni znak, ali pa vam pride prav, da se z njo vsaj malo zakrijete?  

Včasih kar obžalujem, da bom ostal v spominu kot 'človek s kapo'. Sam zase nimam več niti občutka, da jo nosim. Kape so postale že del moje glave.

Nekoč ste mi pojasnili, kako se vam zdi, da so se vsi drugi znašli v življenju bolje od vas. Še mislite tako?  

To sem vam rekel že davno. Medtem se stvari spreminjajo. Leta tečejo. Kontekst časa je drugačen. Prioritete se spreminjajo. Tisti, ki so bili srečni in so se 'bolje znašli v življenju', so danes žal drugačni. Kolo sreče se obrača.  

Danes uživam v preprostem življenju. Brez velikih potez. Brez velikih potovanj. Bazična, starinska kuhinja. Pogovor in druženje z umirjenimi, nenapetimi ljudmi … Znam ločiti pomembno od nepomembnega. Moje odločitve so modrejše. Preživljam bolj mirne in ugodne dneve. Kakovostneje izkoriščam čas. Vibracije niso več histerične. 

Kadar danes pogledam nazaj, se mi zdi, da sem nekje, v nekem umetniškem in življenjskem smislu, če tako rečem, pridobil, drugje pa izgubljal. Pa vseeno – če bi lahko ponovno izbiral, bi izbral drugo pot.