No matter how your paradise is shaped
No matter what, there will always be a certain Satan
A certain serpent to re-image your bliss
Funeral Mist: Bread to Stone
V petem razredu osnovne šole me je mama vpisala v počitniško kolonijo na enem od hrvaških otokov. Bilo je precej brezvezno in večinoma smo bili prepuščeni samim sebi. Nekateri smo bili še otroci, drugi pa, v naših otroških očeh, odrasli (fantje so namreč ves čas govorili o seksu in punce so imele vidne prsi). Edina omembe vredna stvar v tistem tednu ali mogoče nekaj dneh se je zgodila, ko se je po kampu začelo šušljati, da so najstarejši fantje in dekleta neke noči klicali Hudiča. Menda so bili nagi. To se mi je zdelo strašno lepo in romantično in bil sem zelo užaloščen, ker tega nisem izkusil tudi sam. Veliko bi mi pomenilo.
Zdi se mi, da je bil to moj prvi stik s satanizmom. Prvi, ki ni temeljil na tradicionalnem, folklornem zastraševanju. Čeprav je bil omadeževan z občutkom zapostavljenosti in užaljenosti, imam ta stik v lepem spominu. Veliko mi pomeni. Bil je iskra, ki je vžgala vžigalno vrvico, a je bila ta v meni seveda že prej.
Šest, sedem let pozneje sem že »pokal«. Ko je v okviru popisa prebivalstva neka gospa prišla zbirat podatke, me je seveda vprašala tudi o veroizpovedi. »Rimokatolik, ne?« je kar sklenila.
Nekaj sem mencal, potem pa: »Satanist.«
In ona: »Bova napisala kar rimokatolik.«
Ob tem sem se takrat počutil izjemno užaljenega, utišanega in diskriminiranega, zdaj pa vem, da sva obrazec izpolnila čisto prav. Sumim le, da sva do istega zaključka prišla po zelo različnih poteh.