Še vedno se mi kdaj zgodi, da se prebudim sredi noči vsa tesnobna. Tudi po več kot šestih letih življenja na Japonskem se na kakšno mirno noč nenadoma prebudim v svet, ki mi ni znan. To so trenutki, ko se ne zavedaš točno, ne kje si ne kdo si. Kdaj se zgodi, da je za to nepotrebno nočno paniko kriv nenaden zvok iz parka, na katerega gleda okno moje spalnice. Nedolgo tega se je zaslišalo razgrajanje pijanega najstnika, ki je v svojem nefunkcionalnem stanju ob dveh zjutraj po parku brcal plastenke. Ničkolikokrat je za mojo nočno tesnobnost kriv tudi potres oziroma alarm, ki začne kričati iz mojega telefona, če gre za močnejše sunke.
Veliko pogosteje pa je vzrok za prebujanje globoko v meni. So noči, na katere bi lahko prespala tudi najmočnejši potres, a kadar gre za tesnobnost, ki izhaja od znotraj, ne more spanja nazaj priklicati čisto nič. V tistih trenutkih grem, kakor gre verjetno vsak od nas, ki ga ponoči muči glava, skozi zadnjih nekaj let svojega življenja, iščoč razloge za skrb glede stvari, ki so že davno minile. Če pa bi se namesto s predvidljivimi in nezanimivimi skrbmi iz preteklosti raje posvetila razmišljanju o svojem življenju kot izkušnji enega samega subjekta v tem norem in neskončno razprostirajočem se mestu, kot je Tokio, potem verjamem, da bi me moje misli slej ko prej ponesle v divje sanje, ki bi bile bližje kaki mešanici znanstvene fantastike in tragikomedije kot pa vsakdanjemu življenju.
Tokio je, kot večina drugih svetovnih metropol, mesto nasprotij.
