Skejtanje in tranzicija
Ko se spominjam Ljubljane konec osemdesetih let in začetek devetdesetih, se moj spomin ne ustavi pri političnih govorih ali televizijskih prenosih, ampak na ploščadi pred Cankarjevim domom. Tam, na betonu med razpokami in granitom, se je oblikovala skupnost fantov s skejti, ki so v tistem času pomenili več kot šport. Jaz sem bila večinoma opazovalka, nisem znala narediti ollieja, sem pa znala prepoznati, da se pred mano odvija nekaj, kar je večje od trika ali padca. Imela sem svoj skejt, kar pomeni, da sem malo skejtala, nikoli pa nisem obvladala kot fantje pred Cankarjevim domom, sem pa se kljub temu, vedno na nek način počutila kot del te kulture.
Skejtanje v Sloveniji takrat ni imelo infrastrukture, ni bilo skate parkov in specializiranih trgovin, obstajala je samo improvizacija, skejti, pripeljani iz tujine, prepisani logotipi Powell Peralta in Santa Cruz na zvezkih, rampe iz desk in železa, ki so jih fantje sestavljali sami. Vse to je bilo izraz globalne kulture, ki se je v Jugoslaviji znašla v povsem lokalnem kontekstu. Skejt je bil uvožen simbol, ki je hitro postal domač jezik. Ko je nekdo prinesel Thrasher, se je listal kot Sveto pismo, ko smo videli film Thrashin’, se je zdelo, da gledamo vizijo prihodnosti. In ime Tony Hawk je krožilo kot mit, kot dokaz, da tam nekje obstaja raven, ki je mi ne bomo nikoli dosegli, pa vseeno verjeli, da smo del istega sveta.
Družba je v tistih letih pokala po šivih, politično, gospodarsko in identitetno. Medtem ko so se na Trgu republike pripravljali na nove državne simbole, so skejterji vadili nekaj povsem drugega, recimo etiko padca in ponovnega poskusa. Če si padel, si se moral pobrati, če ti je trik uspel, si bil za nekaj trenutkov junak. Ta logika, ki je bila del skejterskega vsakdana, se je pravzaprav ujemala z realnostjo tranzicije, nič ni bilo stabilno, vse je bilo na preizkušnji, uspeh je bil začasen, a dragocen. Skejtanje je bilo na nek način tudi vizualno znamenje spremembe. Prevelike majice, flanelaste srajce, jeans, kasete s punkom in rapom v walkmanih, vse to je bilo daleč od uniformirane estetike socializma. Bilo je prvo pravo videnje globalne subkulture, ki je v naš prostor vstopila brez dovoljenja. Skejterji niso govorili o politiki, a njihova prisotnost je bila politična, zavzeli so javni prostor, ga spremenili v igrišče, ne da bi prosili za odobritev.
Zame je bilo skejtanje predvsem lekcija o tem, da kultura ne potrebuje uradnih kanalov, da bi obstajala, potrebuje le prostor, energijo in skupnost. Ko danes gledam skejterje, ki snemajo trike s telefoni in vozijo po profesionalnih parkih, je povsem jasno, da so pogoji neprimerljivo boljši. A tisto, kar je bilo na ploščadi pred Cankarjevim domom konec osemdesetih, je bilo enkratno, bilo je skejtanje kot neformalna šola vztrajnosti, solidarnosti in domišljije. In mogoče je prav zato ostalo v mojem spominu kot ena najčistejših podob svobode tistega časa.
***
Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.