SLOVENOLJUB - 2. odlomek iz knjige

Kako razburljiv je pravzaprav lahko muzej o slamnikih? Dobro, priznajmo: ideja o obisku muzeja slamnikov se sliši kot zaključek šale o najbolj dolgočasnem muzeju na planetu. In ravno zaradi tega razloga, podkrepljenega s kančkom hipsterske ironije, je zabavno obiskati takšen muzej. Mar ne? Tako  nespametno sem razmišljal, ko sem prvič slišal za Slamnikarski muzej Domžale. Ampak potem sem ga dejansko obiskal. Kako hudo sem se motil! V majcenem muzeju ne boste našli le razstave, ki vas pouči o izdelovanju slamnikov (z nekaj krasnimi primerki teh pokrival), ampak boste dobili tudi vpogled v bleščečo zgodovino mesta Domžale. Precej sem bil presenečen, da so bile Domžale nekoč svetovni center izdelovanja slamnikov. To se morda sliši kot prazna hvala, ampak predstavljajte si nekdanji svet. Slamniki pred prvo svetovno vojno niso bili eksotični ali čudaški, saj so bili skoraj standardno pokrivalo na glavah evropskih in severnoameriških mož. Tudi še pred drugo svetovno vojno so vsi moški v javnosti nosili klobuk – bil je nujni del celotne oprave, primerne za pojavljanje v javnosti. Kadar pa je bilo vroče oziroma med delom, so ljudje tistega časa radi nosili slamnike, saj so bili lahki, hkrati pa so zagotavljali večjo prepustnost zraka in boljšo zaščito pred soncem. Zaradi tega slamnikarstvo ni bilo zgolj obrt, saj so slamnike nekoč nosili ljudje po vsem svetu. Domžale so nastale kot vasica z dostopom do polj pšenice, katere slamo so uporabljali za izdelavo klobukov, košar in druge suhe robe. Slamo so ločili od zrnja in jo posušili. V slabem vremenu in zimskih mesecih so družine skupaj pletle slamo v kite, ki jim rečemo butarice. Te so nato uporabili tudi za šivanje klobukov – bodisi doma za izdelavo domačih končnih izdelkov bodisi so jih prodali tovarnam, ki so proizvajale tovrstne izdelke.

V poznem 19. stoletju so se nekatere bogatejše habsburške trgovske družine, večinoma nemškega in avstrijskega rodu, preselile v Domžale in po porokah z domačinkami začele ustanavljati tovarne slamnikov. Okrog leta 1900 je bilo v majhnih Domžalah približno petindvajset tovarn slamnikov, zaposlovale so okrog tisoč ljudi. In to v vasi, ki je po popisu iz leta 1856 štela samo tisoč sto šestindvajset prebivalcev, katerih število se je v letu 1920 povečalo na dva tisoč šestinpetdeset. Te tovarne so skupno proizvedle milijon slamnikov na leto! Še več, svoje podružnice so odprli tudi na Dunaju, Budimpešti, Bukarešti, Pragi, Firencah in celo New Yorku. Da, res je, v New Yorku je bila podružnica tovarne z glavnim sedežem v Domžalah! Tristo devetdeset prebivalcev Domžal se je zavoljo svojega strokovnega znanja s področja izdelovanja slamnikov celo preselilo v ZDA. Med najboljšimi izdelovalci slamnikov so bile ženske in obstajajo fotografije domžalskih slamnikaric v Ameriki, ki tovarno, polno Američanov, poučujejo, kako šivati butarice. Presenetljivo! Tradicija izdelovanja slamnikov sega v renesančne Firence, na freski iz leta 1761 v cerkvi blizu Domžal pa lahko vidimo, da je bilo izdelovanje slamnikov v teh krajih prisotno že v zgodnji moderni dobi. Zadnja tovarna, Univerzale, je po sto tridesetih letih delovanja svoja vrata zaprla leta 2003. Slamnikarstvo je tako danes samo butična panoga, pri življenju jo ohranja nekaj lokalnih entuziastov. Resnično presenetilo pa me je to, da se tako majhen kraj ponaša s tako bogato zgodovino mednarodnega izvoza. Včasih imajo tudi najmanjša mesta na presenetljivih lokacijah velik vpliv na svetovno zgodovino.