Soba 808

Georgij Vododporen, izkušen trgovski potnik iz Slovenije, ki po evropskih prestolnicah preprodaja kitajski papir, se je na svojem zadnjem potovanju znašel v precej neprijetnem položaju (milo rečeno, milo storjeno). Vlak, ki naj bi ga odpeljal do letališča v Benetkah, je zamujal, prav tako kot je na srečo ali nesrečo zamujalo tudi letalo družbe AirDolomiti, tako da ga je sicer ujel in pristal v Frankfurtu, kjer pa je zaradi vsega tega krepko zamujal za check-in. Zaradi Frankfurtskega knjižnega sejma so bili vsi hoteli v mestu že zasedeni, a mu je kljub temu v zadnjem trenutku uspelo dobiti še zadnjo prosto sobo v Hotelu Central, ki je, kakor je obljubljalo ime, imel centralno lokacijo. Še preveč centralno, kajti stal je na glavni aveniji, ki železniško postajo povezuje s starim mestnim jedrom. Tam se je zaradi sicer dobronamerno sprejete politike socialne pomoči naselila množica brezdomcev, postopačev, odvisnikov, prostitutk, po številu nič manjša od turistične mase, ki je priromala na največji evropski knjižni sejem. V želji po stiku z evropskimi in svetovnimi založbami, ki za svoje delovanje (za zdaj še) potrebujejo tudi papir, materia prima, je bil tja namenjen tudi predstavnik lanskoletne podjetniške gazele, papirnate družbe Dunder Maffin Paper Co., gospod Georgij Vododporen, l.r. 

Na pol poti dol je slučajno opazil neko figuro za osvetljenim oknom na sosednjem pročelju — gostujoče stanovanjski del taiste stavbe — povsem nepremično figuro, za katero pa se je hitro izkazalo, če si pogledal pobliže, da gre za kartonasto silhueto.

Dan se je že nagnil k večeru tako krepko, kot se je tisti pijani gospod za točilnim pultom irskega puba Shakenshock nagibal v dekolte svoje spremljevalne gospe, ko se je tam mimo sprehodil Georgij, ki se je odločil, da si bo, potem ko se bo spravil na varno, privoščil spravno večerjo, tj. irsko pivo in angleški burger. Z veliko prepametnim telefonom v roki je hodil gor in dol po postopaški ulici, ki so jo z leve in desne obdajali bari in restavracije, tako da so se vonji hran sveta mešali z vonjem pouličnega urina. Imel je naslov hotela, jasno izpisan na svoji booking.com aplikaciji, a na googlemaps nikakor ni mogel najti lokacije, kakor da bi številka bila bodisi napačno izpisana bodisi neobstoječa. Nakar mu je priskočil na pomoč enooki, bradati gusar: »Pst, gospod, a potrebujete pomoč?« (To mu je seveda rekel v nemščini, op. av.) Prestrašeno je odskočil stran, nekoliko zaradi razcapane podobe pouličnega borca za preživetje, nekoliko pa tudi zaradi vonja, ki ga je oddajalo staro in od alkohola prepojeno telo brez doma in brez cilja. Nehote se je spomnil, kaj je dejal njegov skorajšnji soimenjak: »Prava skrivnost razrednih razlik leži v treh strašnih besedah: nižji razredi smrdijo.«