Sonja Prosenc - Z vsem se upiram

Nefunkcionalna družina. Danes mogoče sploh ni tako lahko opredeliti disfunkcionalnosti in funkcionalnosti?  

Res je, da so socialni, kulturni in osebni konteksti vse bolj kompleksni in medsebojno prepleteni, in ne vem, ali je možna enotna in definitivna opredelitev. Zame je bilo pomembno, da ne moraliziram ali kažem s prstom.

Je bil morda zato žanr prava rešitev? 

Izbran žanr omogoči, da se najprej nasmejimo samim sebi skozi samoironijo. Naša filmska družina sprva poskuša vzdrževati red, ki ga sami dojemajo kot funkcionalnost svojih odnosov, s čimer pa občinstvo gotovo ne soglaša. Kasneje, ko v hišo vstopi življenje – skrivnostni tujec in pogojno funkcionalna družina – se film preoblikuje v blago črnokomično dramo.

Aleksandra Kralja kot glavno vlogo igra Marko Mandić. Zanimiva je njegova izjava, da vas ne moti, če so igralci do svojih likov distancirani ... 

Šlo je za to, da so oni v začetku res zreducirani na tisto, kar predstavljajo. Epitom nekega družbenega stanja. Niso pravi liki, niso iz krvi in mesa. Mi jih gledamo z distance in oni očitno sebe gledajo z distance, ne pustijo si začutiti ničesar, in šele potem, skozi film, ko to razpada, nekako prihajajo v stik s samimi sabo in Marko v stik z likom Aleksandra. Vse bolj je žmohten, vse bolj človeški. Tudi s kamero vdiramo vse globlje. 

Govorimo o variaciji igre in delovanja likovnega sektorja, ki sovpada z razvijanjem filma? 

Res je, ne gre samo za igralce. V času priprav imamo večdnevna kreativna druženja, kjer smo skupaj na neki lokaciji brez kakršnih koli distrakcij iz svojih vsakodnevnih življenj, tudi s celotnim vizualnim sektorjem. Vem, da tak način dela pri nas ni pogost, in ko avtorji sodelujejo pri mojem filmu, se vsem zdi wow: 'Tega nikjer drugje ne počnemo!' Jaz si film brez tega dela težko predstavljam. To so skupne delavnice celotnega vizualnega sektorja - Mitje Lična, direktorja fotografije, scenografinje Tajane Čanić Stanković ter kostumografinj Dubravke Skvrce in Gilde Venturini. Ker vse te aspekte dejansko vidimo v kadru, vidimo v prizorih. Če ne zaigrajo skupaj, če fotografija govori eno zgodbo, kostumografija neko drugo, potem izgubimo potencial vizualne govorice filma. Sploh pa pri tem filmu, kjer glavna lokacija – družinska hiša – že deluje kot lik, ki ima svoj razvoj, svoj dramaturški lok skozi ves film. To je bilo treba dodelati zelo natančno.

Odrešitev za začetnike je družinska drama, farsa, satira, črna komedija. V filmu najdemo tudi tri velike politične teme današnjega trenutka: ekologijo, migracije in atomizacijo družbe. Ali je Aleksander Kralj onesnaževalec okolja, migrant in na neki način tudi razbijalec družbe? 

Aleksander že v hiši deluje, kot da bi bil na vesoljskem shuttlu, kamor si želi – njegov mehurček je sterilno notranje okolje, ki ga je ustvaril z izčrpavanjem narave in iz katerega se v naravo vračajo le odpadki. Lahko bi rekla, da Aleksander Kralj v filmu predstavlja vse te vidike.

Omenili ste slovenski filmski val, ki bi lahko butnil v Evropo. Kakšni filmi bi morali biti na tem valu? Evropejci smo si vse bolj podobni.  

Zelo problematično je, če si tudi filmi postajajo zelo podobni. Včasih so stvari pri ljudeh, ki zdaj delajo prve, druge filme, rahlo premišljene, katere 'kvadratke' vse morajo odkljukati, da bodo všeč festivalom, kritikom, pa po možnosti še domači publiki. Kar je nemogoče. Mislim, da tako ne moreš delati filmov. Kar lahko naredi distinkicijo pri tvojih filmih, je, da si res zvest temu, kar te zanima kot avtorja, svojemu izrazu.

Lahko rečemo, da so v vaših filmih lepi ljudje z lepimi telesi ... To je lahko tudi politično nekorektno. En kvadratek bi lahko bil problematičen, kaj mislite? 

Sama mislim, da se z vsem upiram. Sicer ne namenoma, ampak se samo držim tega, kar me zanima. Ne obstaja recept. Tudi če odkljukaš vse 'kvadratke', ti to ničesar ne zagotavlja. Če že  nečemu posvetiš toliko let svojega življenja, kot jih zahteva celovečerni film, potem ga sama pač nočem posvetiti kljukanju 'kvadratkov'. Zdi se mi škoda zapravljanja življenja za to. Možnosti, da sploh posnameš celovečerni film, ne dobiš ravno pogosto, ne glede na uspehe filmov jo doživljam kot privilegij. Za vse druge člane v ekipi je to delo, in če imaš srečo, tudi ekipa tvoj film vzame kot svoj.

Vaši filmi so nastavljeni na način, da bi lahko šli v atrakcijo. Drevo; tema krvno maščevanje, »bes«, z lahkoto bi posneli neke fanatizme, veliko orožja, krvi, tradicionalizem ... V Zgodovini ljubezni bi lahko šli v pretirano erotiko in povsem uničili temo žalovanja ... Pri Odrešitvi za začetnike niste prikazali pre-bogatih, pre-disfunkcionalnih ljudi. Vzdržujete zelo premišljeno mero. 

Ne čutim potrebe, da bi bile stvari, ki jih delam – atraktivne. Mnogo več mi pomeni, če gledalcu ustvarijo okoliščine za neki metafizični moment. Na eni od delavnic, na katerih smo razvijali scenarij za film Drevo, je bil tutor sin nekega zelo znanega evropskega script editorja, ki je delal v Ameriki z največjimi imeni, med katerimi je tudi Scorsese. Scenarij je zašel v anglosaksonsko smer, v popolno osredotočenost na pripovedovanje napete in zabavne zgodbe. Nama z Mitjo se je zdelo nespoštljivo do otrok, o katerih delava film, da iz njihove zgodbe nareditva entertainment. Za film smo že imeli odobrena sredstva, že smo delali research v Severni Makedoniji.

V nekem trenutku sva si z Mitjo priznala, da naju to ne zanima več, da to ni več najin film. Kaj bova? Ko se vrneva v Slovenijo, bova denar vrnila. Kot po nekem srečnem naključju pa je ravno tisti teden prišlo vabilo na drugo delavnico v Sloveniji s tujim mentorjem. Ko sem se prijavljala, sem mu – ne vem zakaj – poslala treatment prve ideje, kjer ne vidimo druge družine, celotne etnografije, napovedi krvnega maščevanja, vsega tistega, kar sta prej omenila ... Resnično smo zaprti v tej hiši, na tem dvorišču, z le tremi liki. Predstavljala sem si, da je ta hiša sredi ogromne praznine, ta pa je svoboda. Ko je mentor delavnice ta treatment prebral, je dejal, da je prav to esenca filma, ki ji morava slediti, da je to najin film. Da naj narediva točno to, kar želiva narediti. Tako je potem nastalo Drevo.

V Hollywoodu so že nekaj časa v modi remakei. Bomo tudi Slovenci naredili kak remake?  

Slovenski remake slovenskega filma?

Da. 

Če že remake, je meni zanimivo, da Haneke posname remake svojega lastnega filma. Kjer je zelo dobeseden. Ne vem, ali potrebujemo remake, jaz mislim, da je mogoče tudi zelo dobre stvari povedati na novo.

Se je film Odrešitev za začetnike že »odlepil« od vas? Vam je kot izraziti avtorici težko film izpustiti? Kdaj postanete gledalka?  

Če si zelo obremenjen s svojim delom, se mi zdi, je to obdobje zelo dolgo. Če pa si zaupaš, če vidiš, da je narejeno, kar si hotel narediti, potem se to obdobje po mojih izkušnja skrajša.

Zelo hitro, tako rekoč takoj, ste našli svoj izraz. Kako ste videli svoj film, ko niste posneli še prav ničesar? 

Intuicija je zelo pomembna. Te dni razmišljam ravno o tem. Po eni strani je delanje filmov zelo racionalno, mora biti, po drugi strani pa je popolnoma intuitivno. Zdi se mi, da vedno lovimo ravnotežje med intuicijo in zelo racionalnimi odločitvami. A verjetno je podobno tudi v drugih zvrsteh umetnosti. Povsod ima ustvarjalec na voljo neka orodja za izražanje, mora se jih naučiti uporabljati, hkrati pa jih lahko uporablja tudi na zelo intuitiven način. Takrat najbolj pride do izraza iskrenost, konec koncev tudi svojstvenost izraza, ki jo verjetno ima vsak umetnik. Zato se mi zdi, da se je to dokaj hitro pokazalo. Če se osredotočim na celovečerne igrane filme: že v prvem sem res zaupala svoji intuiciji, obenem pa mi je zelo pomagalo, da sem totalno vizualen človek. Kako sem videla film, še preden je nastal? Takšnega sem videla. Kakršen je. Statičnega, vkopanega, zakoreninjenega, kot tradicijo, ki ji želimo pobegniti, kot Drevo. Zgodovino ljubezni fluidno kot reko, žalovanje, v katero se lahko potopimo. In Odrešitev kot samoironično refleksijo zaprtosti v mehurček z nevidnimi, steklenimi stenami, ki nam ponujajo naš lastni odsev.