SONNY BOY - 1. odlomek iz avtobiografije

Al Pacino 

Nastopal sem že od malih nog. Mama me je jemala s sabo v kino, ko sem bil star komaj tri ali štiri leta. Čez dan je opravljala preprosta fizična dela v tovarnah in drugod, ko pa se je vrnila domov, je imela za družbo zgolj mene, svojega sina. Tako sem hodil z njo v kinematografe. Ni vedela, da mi zagotavlja in oblikuje prihodnost. Pogled na igralce na velikem platnu me je takoj pritegnil. Ker se nisem imel v stanovanju s kom igrati in ker še nisva imela televizorja, sem imel dovolj časa za razmišljanje o filmu, ki sem ga nazadnje videl. V glavi sem obnavljal like in jih enega za drugim obujal v stanovanju. Že v mladih letih sem se naučil, kako se spoprijateljiti s svojo domišljijo. Včasih je zadovoljstvo v lastni samoti dvorezen meč – še posebej za tiste, s katerimi si deliš življenje. Kinematograf je bil kraj, kjer se je lahko moja mama skrila v temi, ne da bi ji bilo treba deliti svojega malega Sonnyja s kom drugim. To je bil vzdevek, ki mi ga je nadela prva, še preden so me Sonny začeli klicati vsi drugi. Nanj je naletela v nekem filmu, v katerem je slišala pesem Ala Jolsona, ki je postala zelo priljubljena. Več kot deset let kasneje, ob mojem rojstvu leta 1940, je bila v materini glavi še vedno tako živa, da mi jo je pela. Bil sem prvi otrok staršev, prvi vnuk starih staršev. Vsi so se vrteli okrog mene. 

Ko sem prišel na svet, je imel moj oče komaj osemnajst let, mama pa je bila le nekaj let starejša. Dovolj je, če povem, da sta bila mlada, celo za tiste čase. Verjetno še nisem dopolnil dveh let, ko sta se razšla. Prvih nekaj let mojega življenja sva se z mamo ves čas selila; poznala nisva nobene stanovitnosti, nobene gotovosti. Živela sva v opremljenih sobah v Harlemu, potem pa sva se preselila v stanovanje njenih staršev v južnem Bronxu. Oče nama je le redko kaj primaknil. Nazadnje nama je sodišče dodelilo pet dolarjev na mesec, kar je ravno zadostovalo za prenočišče in hrano pri maminih starših. Leta kasneje, ko sem bil star štirinajst let, je mama znova tožila mojega očeta in zahtevala več denarja. Rekel je, da ga nima in nisva ga dobila. Sodnik se mi je zdel do mame zelo krivičen. Trajalo je še več desetletij, preden so sodišča razumela potrebe mater samohranilk. 

Če želim priklicati najzgodnejši spomin na oba starša skupaj, se moram vrniti v čas, ko sem imel približno tri ali štiri leta. 

Z mamo gledam neki film na galeriji v gledališču Dover. Zgodba je bila nekakšna melodrama za odrasle in mamin pogled je prikovan na platno. Vem, da je to, kar gledam, v resnici namenjeno odraslim, in najbrž je to po svoje vznemirljivo – v otroštvu preživljati takšne trenutke z materjo. Ampak ne morem povsem slediti zgodbi in pozornost mi odtava. Z galerije pogledam dol proti vrstam sedežev pod nama. Zagledam moškega, ki hodi sem in tja ter nekaj išče. Na sebi ima uniformo vojaških policistov – pri katerih je moj oče služil med drugo svetovno vojno. Gotovo se mi je zdel znan, saj sem nagonsko zaklical: »Ati!« Mama mi je rekla, naj bom tiho. Nisem razumel, zakaj. Kako je lahko rekla, naj bom tiho? Še enkrat sem ga poklical: »Ati!« Kar naprej je šepetala: »Ššš – tiho!«. Iskal je njo. Imela sta težave in hotela je ostati neopažena, ampak našel jo je. 

Spomnim se, da sem ob koncu filma ponoči hodil po temni ulici z materjo in očetom, za nami pa je nadstrešek gledališča Dover postajal vse manjši. Vsak od staršev me je držal za eno roko, jaz pa sem hodil med njima. Z desnim očesom sem videl tok na očetovem pasu, iz katerega se je bohotila gromozanska pištola z biserno belim ročajem. Več let pozneje, ko sem igral policista v filmu Vročina, je moj lik imel pištolo s takšnim ročajem. Že kot majhen otrok sem razumel: to je nekaj mogočnega, nekaj nevarnega. Potem pa je oče izginil. Odšel je v vojno in se pozneje sicer vrnil, ampak ne k nama. 

Kasneje v življenju, ko sem nastopal v svoji prvi broadwayski predstavi, so prišli na obisk sorodniki po očetovi strani. Bil sem mlad avantgarden igralec, ki je večino življenja preživel v soseski Greenwich Village in se postopoma prebijal na Broadway. Po predstavi me je nekaj tet z otrokom ali dvema nepričakovano obiskalo na hodniku v zaodrju. Začele so me zasipavati s poljubi, me objemale in mi čestitale. Bili so Pacini, in čeprav sem jih poznal zaradi občasnih obiskov babice po očetovi strani, mi je bilo malce nerodno. Ampak med kramljanjem so omenile nekaj, kar me je zadelo v živo. Dotaknile so se »časa, ko si bil pri nas«. Vprašal sem: »Kako to mislite, ko sem bil pri vas?« Odgovorile so: »Ko si bil pri nas, se spomniš? O, ja, mali Sonny, ko si bil še skoraj dojenček, ko še nisi bil star leto in pol, si živel pri babici in dediju – pri očkovi materi in očetu.« 

Vprašal sem: »Kako dolgo sem bil tam?« 

Približno osem mesecev, so povedale, skoraj eno leto. Nenadoma se je slika v moji glavi začela sestavljati. Medtem ko je bil oče v vojni, so me za osem mesecev vzeli materi. Ampak niso me poslali v sirotišnico niti dali v rejo; na srečo so me izročili sorodnici – očetovi materi, moji babici, ki je bila pravi božji dar. Že od rojstva so ob meni ljudje, ki me rešujejo, in ona je bila morda prva med njimi. Spoznanje me je vrglo iz tira. Nenadoma mi je postalo jasno, zakaj sem do tedaj, prvih osemindvajset let, počel nerazložljive stvari – zakaj sem imel tako razgibano življenje, zakaj sem se odločal in se loteval stvari tako, kot sem se. Ugotovitev, da so me pri šestnajstih mesecih oddali, čeprav začasno, je bila pravo razodetje. Popolna odvisnost od matere in nepoznavanje sveta zunaj tega odnosa, nato pa nenadna vrženost v povsem drugačno življenje – to je hud pretres. Kmalu po tem sem začel hoditi na psihoterapijo. Vsekakor sem pri sebi moral rešiti določene stvari. Očetovi materi je bilo ime Josephine in najbrž je bila najbolj čudovita oseba, kar sem jih v življenju spoznal. Bila je prava boginja z angelskim obrazom. Tako zelo je skrbela in se borila zame, da je ob razvezi zakonske zveze mojih staršev dobila pravico, da me obiskuje. Davno nekoč je hodila na otok Ellis in čakala prišleke, Italijane in vse druge, ki niso znali angleško, da bi jim lahko pomagala. Njen mož, moj dedek in moj soimenjak Alfred Pacino, je prišel v New York iz Italije na začetku 20. stoletja. Njun zakon je bil dogovorjen; dedek, zaposlen kot soboslikar, je rad pil, bil je muhast in nepredvidljiv. Časa, ki sem ga preživel pri njiju, stran od matere, se ne spomnim. Verjetno je mamo zaradi tega dogovora pekla vest. Gotovo jo je. Sicer nisem bil dolgo ločen od nje, ampak v tako rosnih letih je osem mesecev precej dolgo. 

Spomnim se dogodka, ko je bil moj sin Anton majhen, ni še dopolnil dveh let. Bila sva na križišču 79. in Broadwayske ulice, njegove mame ni bilo zraven. Iz njegovega izraza sem razbral, da se počuti povsem izgubljen. Pomislil sem: tako je zato, ker ne ve, kje je njegova mama. In res jo je iskal – gledal po ulici, ali bi jo kje opazil. Star je bil približno enako kot jaz takrat, ko sem živel pri očetovih starših. Nikoli prej niti pozneje nisem videl sina tako izgubljenega. Vzel sem ga v naročje in mu rekel: »Mami prihaja, brez skrbi.« Prav to je moral slišati. Materini starši so živeli v petnadstropnem stanovanjskem bloku na Bryantovi aveniji v južnem Bronxu, v stanovanju na vrhu, kjer so bile najemnine najnižje. Živo je bilo kot v čebelnjaku. Stanovanje je imelo zgolj tri sobe in vse so uporabljali za spalnice. Kljub temu, da so bile majhne, se meni niso zdele takšne. Včasih nas je sočasno tam bivalo celo šest ali sedem. Živeli smo pravzaprav v izmenah. Nihče ni imel sobe povsem zase in dolga obdobja sem spal med starima staršema. Kdaj drugič, ko sem spal na raztegljivem kavču v prostoru, ki naj bi bila dnevna soba, nisem nikoli vedel, kdo se bo morda utaboril ob meni – kakšen sorodnik na poti skozi mesto ali materin brat po koncu vojskovanja. Bil je v vojni za Tihi ocean in tako kot številni moški, ki so se vojskovali, ni hotel govoriti o svojih doživetjih. V ušesa si je vtikal lesene vžigalice, da bi zadušil eksplozije, ki so mu znova in znova odzvanjale. Materin oče se je rodil kot Vincenzo Giovanni Gerardi, izhajal pa je iz starega sicilijanskega mesta Corleone. Ko je bil star štiri leta, je prišel v Ameriko, morda nezakonito, in postal James Gerard. Takrat je že izgubil mamo; njegov oče, v katerem je bilo nekaj tiranskega, se je ponovno poročil in se z novo ženo ter otroki preselil v Harlem. Moj dedek je imel divjo dickensovsko vzgojo, ampak zame je bil prvi pravi očetovski lik. Ko sem bil star šest let, sem se vrnil domov po prvem dnevu pouka in zagledal dedka, ki se je bril v kopalnici. Bil je pred ogledalom v spodnji majici, z bokov so mu visele naramnice. Stal sem pred odprtimi vrati kopalnice: 
»Dedi, neki otrok v šoli je naredil nekaj zelo slabega. Zato sem povedal učiteljici, ona pa ga je kaznovala.« 
Ne da bi mu roka med britjem obstala, mi je odvrnil: »Torej si ovaduh, kaj?« Pripomba je bila bežna, kot da bi rekel: »Ti je všeč klavir? Nisem vedel.« Njegove besede so me zadele naravnost v trebuh. Čutil sem, kako lezem skupaj. Bil sem pobit in nisem mogel dihati. Nič drugega ni rekel. Nikoli več v življenju nisem nikogar zatožil. Res pa je, da zdaj, ko tole pišem, razkrivam samega sebe. Njegova žena Kate je bila moja babica. Bila je plavolaska modrih oči, kakršne je imela Mae West, kar je bilo med Italijani dokaj redko in po čemer je izstopala med vsemi mojimi sorodniki. Mogoče je imela v sebi nemško kri. Ko sem bil star približno dve leti, me je na kuhinjski mizi hranila z otroško hrano, ob tem pa mi je pripovedovala izmišljene zgodbe, polne pretiravanj, v katerih sem bil glavni junak. To je moralo pustiti kakšne posledice. Malce starejši sem jo večkrat našel v kuhinji, kjer je kuhala in lupila krompir, ki sem ga jedel surovega. Ni bil preveč hranljiv, ampak oboževal sem okus. Včasih mi je dala pasje piškote, pojedel sem tudi te. 

Babica je bila znana po svoji kuhinji. Pripravljala je italijansko hrano, kaj pa drugega, čeprav nismo živeli v italijanski soseski. Pravzaprav smo bili edini Italijani v našem koncu. Mogoče je eden živel na drugi strani ceste, neki Dominic, vesel poba z zajčjo ustnico. Kadar sem odhajal skozi vrata, me je babica ustavila z mokro krpo, ki je nikoli ni odložila, in rekla: »Obriši si omako z obraza. Ljudje bodo mislili, da si Italijan.« Ko smo Italijani začeli prihajati v Ameriko, smo bili stigmatizirani in z začetkom druge svetovne vojne je postajalo vse huje. Čeprav so se številni italijanski Američani odšli čez lužo bojevat proti svojim rojakom in pomagat strmoglaviti Mussolinija, so druge označili za sovražne tujce in jih vtaknili v internacijska taborišča. Po štirih letih se je Amerika prenehala boriti proti Italiji. Ko so se italijansko-ameriški vojaki vrnili iz vojne, so bile poroke s pripadniki drugih narodnosti zelo pogoste. Ostale družine v našem stanovanjskem bloku so izvirale iz krajev po vsej Vzhodni Evropi in od drugod po svetu. Slišati je bilo mogoče pravo neblagoglasje narečij. Slišati je bilo mogoče vse. V naši soseski, med Longfellowovo in Bryantovo avenijo ter med 171. in 174. ulico, je živela pisana mešanica ljudi raznolikih narodnosti in porekel.

Ko še ni bilo klimatskih naprav, smo se poleti hodili hladit na strehe blokov in od vsepovsod je bilo slišati pogovor v različnih jezikih in z mnogoterimi naglasi.

Časi so bili čudoviti: v preteklosti se je priselilo veliko revnih ljudi iz številnih getov in Bronx se je spreminjal. Dlje proti severu ko si šel, bolj premožne so bile družine. Mi nismo bili premožni. Shajali smo. Moj dedek, ki je bil tudi zidar, je moral delati vsak dan. V tistih časih so bili gradbinci zelo iskani. Pri svojem delu je bil spreten in zanj cenjen. Za našega stanodajalca je zgradil zid na uličici, nad katerim je bil ta tako navdušen, da nam je za najemnino ves čas bivanja tam zaračunaval 38,80 dolarja na mesec. Dokler nisem bil nekoliko starejši, nisem smel sam iz bloka – živeli smo na zadnji strani soseske, ki je bila malce nevarna –, imel pa nisem nobenega brata ali sestre. Nismo imeli televizorja in nobenega pravega razvedrila, če odmislim nekaj plošč Ala Jolsona, ob katerih sem na veselje svoje družine pri treh ali štirih letih odpiral usta. Moja edina družba – poleg starih staršev, mame in psičke Trixie – so bili liki iz filmov, ki sem jih gledal z mamo in jih nato znova in znova obujal v svoji domišljiji. Najbrž sem bil edini petletnik, ki ga je mama pripeljala gledat Pokvarjeni izlet. Upodobitev samouničevalnega alkoholika Raya Millanda, ki mu je prinesla oskarja, je name naredila velik vtis. Ko se trezni in se mu pojavlja alkoholni delirij, si domišlja, da vidi netopirja, kako prileti iz kota bolnišnične sobe in napade miš, ki pleza po steni. Milland je znal prepričati, da ga ob tej blodnji muči groza. Ni mi šel iz glave prizor, v katerem trezen mrzlično išče pijačo, ki jo je pijan spravil nekam, vendar se ne spomni, kam jo je skril. Prizor sem skušal odigrati tudi sam. Pretvarjal sem se, da iščem po nevidnem stanovanju, brskam po nevidnih omaricah, predalih in košarah. Točka mi je šla že tako dobro, da sem jo izvajal na zahtevo sorodnikov. Kar krohotali so se od smeha. Verjetno se jim je zdelo smešno gledati petletnika, ki se pretvarja, da stika po namišljeni kuhinji tako zavzeto, kot bi mu šlo za življenje. Spoznaval sem, da je v meni neka energija, ki sem jo znal izkoriščati. Pri petih letih sem se celo spraševal: čemu se smejijo? Moški se bojuje za življenje. 

Mama je bila dovzetna za takšne stvari, zato so jo tovrstni filmi tudi privlačili. Bila je lepa ženska, ampak krhka, z nežnimi čustvi. Tu in tam je obiskala psihiatra, če je imel dedek dovolj denarja, da ga je plačal. Da ima težave, sem doumel nekega dne, ko sem bil star šest let. Pripravljal sem se, da se bom odšel ven igrat. Sedel sem na stolu v kuhinji, medtem ko mi je mama zavezovala čeveljce in mi oblačila pulover, da me ne bi zeblo. Opazil sem, da joka, in spraševal sem se, kaj je narobe, a tega nisem znal pokazati. Vsepovsod me je poljubljala, in tik preden sem odšel iz stanovanja, me je močno objela. Bilo je nenavadno, ker pa sem komaj čakal, kdaj se bom srečal z drugimi otroki, nisem več pomislil na to. 

Zunaj smo bili približno eno uro, ko smo zagledali direndaj na ulici. Ljudje so tekli proti bloku mojih starih staršev. Nekdo mi je rekel: »Mislim, da je nekaj s tvojo mamo.« Nisem verjel: kako lahko reče kaj takega? Mojo mamo? Ni res. Začel sem teči z njimi. Pred blokom je stal rešilni avtomobil in skozi vhodna vrata so jo prinašali na nosilih. Poskusila je narediti samomor. Nihče mi ni ničesar razložil; sam sem moral ugotoviti, kaj se je zgodilo. Pozneje sem izvedel, da so jo poslali na okrevanje v bolnišnico Bellevue, kamor za nekaj časa nastanijo ljudi, ki poskusijo nekaj takega. Ne spomnim se prav veliko, razen tega, da smo sedeli za kuhinjsko mizo v stanovanju mojih starih staršev, kjer so odrasli razpravljali, kaj bodo naredili. Nisem dobro razumel, o čem govorijo, sem se pa pretvarjal, da sem odrasel. Veliko pozneje sem posnel film Pasji popoldan. Ob enem zadnjih prizorov, v katerem že mrtvi lik Johna Cazaleja odnašajo na nosilih, sem se spomnil trenutka, ko sem zagledal mamo, ki so jo nosili v reševalno vozilo. Mislim, da takrat še ni hotela umreti. Vrnila se je v naše stanovanje, jaz pa na ulico.