Sorrentino nam prinaša milost in človečnost

Da, legendarni, svetovno uspešni italijanski dvojec je postavil oklepaj, tako odprl kakor tudi sklenil letošnjo Mostro. Kot prvega v tekmovalnem programu so predvajali film La grazia (Milost), deset dni pozneje pa gromko zaploskali nagrajencem, tudi glavnemu igralcu: 66-letni Toni Servillo spet blesti v filmu, ki ga kot scenarist, režiser in koproducent podpisuje 55-letni Paolo Sorrentino. Igral je že v njegovem prvencu L'uomo in più (Človek več, 2001), zatem v trilerju Le conseguenze dell’amore (Posledice ljubezni, 2004), nakar sta sledila filma, ki ju zdaj primerjajo z novim, zadnjim v nekakšni politični trilogiji. V obeh je Servillo upodobil vse prej kot zglednega politika: v Il divo (Mogočnež, 2008) je bil Giulio Andreotti (1919–2013), v Loro (Oni, 2018) pa Silvio Berlusconi (1936–2023). In seveda, zatem sta Sorrentino in Servillo vrh osvojila z neskončno lepo La grande bellezza (Neskončna lepota, 2013), dobitnico oskarja za tujejezični film. Pa zlatega globusa. Pa nagrade BAFTA. Pa …   

Potem ko sta s filmom È stata la mano di Dio (Bila je božja roka, 2021) gledalce popeljala v Sorrentinova mlada leta in njegov rojstni Neapelj, nas zdaj vračata na parket visoke politike. Toni Servillo je spet državnik. Predsednik republike! Imenuje se Mariano De Santis. Ni negativni politik, kakršna sta bila prejšnja portretiranca, nasprotno: Sorrentino pravi, da je skušal prikazati zglednega politika. Predsednik se v filmu sprašuje, ali naj kot katolik v katoliški Italiji podpiše zakon, ki bo dopustil evtanazijo.  

Scenarij je navdihnil sedanji predsednik Sergio Mattarella, ki … Ah, ne, naj pove kar sam Sorrentino, kakor nam je pojasnil na beneškem Lidu, prisluhnite:   

Pisatelj, scenarist in režiser, znan še po filmih Mladost (igrajo Michael Caine, Harvey Keitel, Rachel Weisz, Paul Dano, Jane Fonda), To bo pravi kraj (igrata Sean Penn in Frances McDormand) in drugih, seveda po nadaljevankah Novi papež (John Malkovich) in Mladi papež (Jude Law), že od nekdaj ve, kakor nam je še povedal na predstavitvi: »Odnosi med ljudmi so neogibno tudi odnosi moči – že med partnerji in prijatelji, kaj šele med politiki, nosilci moči.« 

Že pri Andreottiju in Berlusconiju ga je zanimalo, kako zasebno življenje vpliva na politične odločitve. Tokrat je, navdihnjen z odnosom do lastne hčerke, ob predsednika republike postavil hčer Dorotheo, prav tako pravnico, ki z očetom razpravlja o zahtevnih temah, z njim polemizira, ga prepričuje …  

Kako Toni Servillo in njegova mlajša kolegica Anna Ferzetti doživljata vsak svoj lik, kaj imata skupnega z osebo, ki jo igrata? »Ničesar!« je ustrelil Servillo. »Imam sinova, ne hčerke, že tu se razlikujem z De Santisom.« Povsem drugačni od njega so tudi Titta Di Girolamo v  Posledicah ljubezni, Jep Gambardella v Neskončni lepoti in drugi liki: »So izmišljeni. A če postanejo pristni ljudje v mislih in čustvih gledalcev, je naše delo osmišljeno. To je naloga režiserja in igralcev – utelešamo stvari, ki ne obstajajo. Po svoje smo torej goljufi. Ne gre za preprosto posnemanje resničnosti. Ne, mislim, da me nič ne povezuje z Marianom De Santisom, je pa to vsekakor osebnost, v katero sem globoko zaljubljen.« 

Njegova soigralka je izhajala iz odnosa z lastnim očetom, ki ji veliko pomeni – igralec Gabriele Ferzetti (1925–2015) je pomembno vplival na njeno izbiro poklica, je prikimala: »Vloga predsednikove hčerke mi je bila domača in zelo ljuba, pomagala mi je razumeti določene reči o sebi. Razčlenila sem zapleteno ljubezen do predsedniškega očeta v filmu, ki ga hči hoče tudi premakniti, saj ima sama trdna prepričanja, stvari, v katere verjame.«  

Toni Servillo je dodal pohvalo režiserju v imenu igralcev: »Njegovi dialogi so izjemni, scenarij je zgrajen popolno. In v trenutkih, ko bi se pri vživljanju v Mariana De Santisa lahko prepustil čustvom, v trenutkih osamljenosti, jeze, melanholije, mi je Paolo rekel: 'Ne pozabi, da si predsednik republike – ko vstopiš v prostor, ko greš ven, kot srečuješ ljudi, ko jih pozdravljaš … Vedno, zlasti v javnosti, moraš ohraniti podobo moža s to veliko odgovornostjo, s težkim bremenom.« 

Dodal je še, da med snemanjem niso v mislih imeli samo enega predsednika, niti Mattarelle – več jih je bilo demokristjanov, več jih je bilo vdovcev, več jih je bilo pravnikov, več jih je imelo hčer, več jih je bilo z juga Italije … »Če vas pa tip predsednika, kakršnega prikazuje Paolo v filmu, spominja na koga, ki ga imate radi – o tem mora presoditi vsak pri sebi,« je poudaril Servillo.  

Aja, v filmu ga spet obdaja udarna glasba, kakor zmeraj v Sorrentinovih filmih. Oglasi se tudi italijanski raper Guè, ki ga je Sorrentinu predstavila in približala žena. Pristna človečnost, globoka bolečina, težavni odnosi s pokojnim očetom, vse to se je scenarista in režiserja zelo dotaknilo v besedilih … Nakar se je lani z raperjem srečal na projekciji svojega prejšnjega filma Parthenope v Milanu. V novi film Milost pa je vtkal to pesem o punčkah, ki jočejo:  

Kajpada, tudi v Milosti grmi za Sorrentina značilna plesna elektronika. Ha, če smo že pri glasbi – enega boljših kadrov na tokratni predstavitvi smo doživeli, ko je avstralsko novinarko zanimalo, kaj Sorrentina in Servilla povezuje in kaj ločuje. Tako sta se smehljala, nakar je odgovoril igralec:

Vsi za omizjem so se spet zresnili, ko je beseda nanesla na evtanazijo. Ali lahko Milost odpre pot tudi milostnemu dokončanju životarjenja, obsojenega samo še na trpljenje pred neizbežno smrtjo? »Filmski medij sicer nima več take moči kakor nekdaj,« je odgovoril Sorrentino, »a lahko poskusi opozoriti na pomembne teme. Samo upam lahko, da bo moj film zbudil razpravo.« 

Ob izteku tiskovne konference smo novinarke in novinarji tradicionalno pristopili k omizju. Zvezdniki so si vzeli nekaj časa, sprejemali čestitke, se podpisovali … Med zapuščanjem dvorane se je bil mojster Sorrentino tudi voljan skloniti k poročevalcu iz Slovenije.  

Pa podpisal se mi je. V svoj roman Hanno tutti ragione (Vsi imajo prav), leta 2010 izdan pri Feltrinelliju. Servillo pa na listek zraven.  

Zatem sem se sprehodil po Lidu, vpijal festivalsko vzdušje, pozdravil mladino, ki je dneve in noči stražila svoja mesta tik ob sloviti rdeči preprogi – fotografije Paola Sorrentina, Tonija Servilla, Anne Ferzetti so bile že pripravljene! 

Varnostniku sem pokazal prepustnico, obešeno okrog vratu, in spet zdrsnil skozi drsna vrata hotela Excelsior. V preddverju, prav tam, kjer me je pričakal že Willem Dafoe, nekaj korakov stran od mize, za katero sem sedel z Wernerjem Herzogom, da, tam je zdaj stal Toni Servillo. Še zmeraj z neprižganim cigarillosom, ki ga je po rokah in ustih prekladal že med tiskovno konferenco. Veliki igralec in prijazni mož, voljan fotografiranja.  

No, pa sem srečal oba, sem si brundal, dejansko bi zdaj moral samo še Anno Ferzetti, pa bi imel komplet, sem se hahljal, po stopnišču sestopil na hodnik, ki vodi za hotel, proti barčicam ob lesenem pomolu … ko vame prileti – Anna Ferzetti. Ma ja, itak je tudi ta simpatična pupa za spominsko fotko.  

Spremljal jo je mož, takisto znan in zelo prepoznaven italijanski igralec Pierfrancesco Favino. Ampak fotko z njim si bomo ogledali kdaj drugič. Je iz drugega filma. Dobesedno. 

Tega dne so praznovali ustvarjalci Milosti. Bilo je divje, zvezda je sledila zvezdi, skupaj so stkale pisano ozvezdje: medtem ko se je dobitnik zlatega leva za življenjsko delo Werner Herzog po rdeči preprogi počasi sprehajal in pod roko držal starejšega prijatelja in kolega Francisa Forda Coppolo, so v prvem planu, tik pred nami, avtograme delili Paolo, Toni in Anna. Sem jih ujel v objektiv, obdan z vreščečo mladino.  

Neko dekle je igralca nasmejalo z glasnim vpitjem: »Toni, poroči se z mano!«  

Navdušeno so kričali in gromko ploskali tudi na koncu festivala, ko mu je strokovna žirija – predsedoval ji je ameriški režiser Alexander Payne – prisodila nagrado za najboljšega glavnega igralca. Na sklepni tiskovki je Servillo spet pohvalil Sorrentina, češ da je res krasno prikazal predstavnika politike, ki še ni pozabila na človečnost. Ob prejemu nagrade pa je igralec v zahvalnem govoru na slovesnosti poudaril: »V imenu italijanske kinematografije izražam globoko občudovanje vsem prostovoljcem, ki plujejo po morju, proti Palestini, da bi vanjo prinesli človečnost – v deželo, kjer človečnost te dni vseskozi kruto ponižujejo. Hvala.« 

***

Na Beletrina Digital si lahko ogledate dva filma Paola Sorrentina s Tonijem Servillom v glavni vlogi: