Srebali smo juhico

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
Pa je trata na drugi strani res bolj zelena?
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.

***

Verjetno nas ni malo, ki poznamo tisti vic: policaj zaslišuje člane družine, ki jim je bilo na zgodnje nedeljsko popoldne vlomljeno v stanovanje. 

Je bil kdo doma, ko so vam vlomili? ga zanima. 
Seveda, reče gospodinja. Vsi smo bili doma. 
Kje pa ste bili, da niste videli vlomilcev? 
Pri kosilu. 
In kako, da jih ni nihče slišal? se čudi policaj. 
Ja, kako! Srebali smo juhico, a ne? 

V spominu imam nedeljska jutra tam iz začetka osemdesetih, ko je zunaj naletaval sneg, stanovanje pa je že navsezgodaj dišalo po domači goveji juhi, ki se je počasi, na malem ognju, kuhala že od jutra. Na mizi so bili po kuhinjski krpi razprostrti domači rezanci ali pa ribana kaša. Če je bila nedelja popolna, je Bojan Križaj vodil po prvem teku in z nestrpnostjo smo čakali njegov drugi nastop, medtem ko se je vonju goveje juhe pridružil vonj tenstanega krompirja. Ponavadi je naneslo tako, da je druga vožnja vodilnega po prvem nastopu bila tam nekje okoli poldneva, in mati je iz kuhinje živčno vabila za mizo z nepozabnim stavkom: Juha se bo shladila! 

Res je, govejo juho je treba jesti vročo in svežo, ne pa pogreto. In ker se spomini ponavadi navezujejo drug na drugega, se z nasmehom spominjam nekega drugega nedeljskega kosila v malo bližnji preteklosti. Povabljeni smo bili k svakinji in tam se je zbrala vsa bližnja žlahta. Tast je parkiral avto na malem klancu in verjetno v želji po čim prejšnjem zaužitju goveje juhe pozabil potegniti ročno zavoro. Seveda je avto vzvratno zdrsnil po klancu navzdol v jarek na koncu parkirišča, njegova sprednja kolesa so ostala v zraku. Ubadali smo se, kako ga spraviti nazaj na cesto, klicali avtovleko, svakinja pa je stala na vratih hiše in nas oštevala, češ kaj vendarle počnemo? Naj pustimo prekleti avto in gremo za mizo. Juha se bo shladila!