SREČANJA S STALINOM - 1. odlomek iz knjige

Predgovor 

V naravi človekovega spomina je, da se očisti odvečnega – v njem preživi tisto, kar je bilo najpomembnejše za poznejše odnose. Vendar je to tudi njegova šibka točka – ne more se izogniti pristranskosti, prilagajanju pretekle realnosti glede na sedanje potrebe in prihodnja upanja. 

Zavedajoč se tega, sem se trudil, da bi v pričujoči knjigi čim bolj natančno predstavil dejstva. In če so v njej kljub temu sledi mojih današnjih pogledov, tega ni treba pripisati moji zlonamernosti ali pristranskosti borca, temveč prej omenjeni naravi samega spomina in prizadevanju, da bi na podlagi svojega sedanjega znanja osvetlil pretekla srečanja in dogodke. 

V tej knjigi ni veliko stvari, ki jih podkovan bralec ne bi poznal iz že objavljene memoarske in druge književnosti. Ker pa dogodek postane razumljivejši in bolj plastičen šele, ko ga osvetlimo z več podrobnostmi in iz več zornih kotov, sem menil, da ne bi bilo odveč, če bi tudi sam kaj povedal. Pri tem sem menil, da so ljudje in človeški odnosi pomembnejši od suhoparnih dejstev, zato sem jim posvetil več pozornosti. To pa, da je v knjigi tudi marsikaj, kar bi lahko imenovali literariziranje, je treba manj pripisati mojemu načinu predstavljanja kakor pa želji, da bi temo naredil zanimivejšo, jasnejšo in resničnejšo. 

Med delom na svoji avtobiografiji sem leta 1955 ali 1956 dobil idejo, da bi svoja srečanja s Stalinom objavil v posebni knjižici, ki bi jo lahko natisnil prej in ločeno. Toda kmalu sem končal v temnici – kjer ni bilo primerno, da se ukvarjam s tovrstno literarno dejavnostjo, saj se, čeprav se je nanašala na preteklost, ni mogla izogniti stiku z živimi političnimi odnosi. 

Šele ko sem prišel iz zapora, januarja 1961, sem se vrnil k svoji stari zamisli. Seveda sem se tokrat, glede na spremenjene razmere in razvoj lastnih pogledov, moral teme lotiti nekoliko drugače. Več pozornosti sem namreč namenil psihološkim, človeškim stranem. Poleg tega pa se o Stalinu, čeprav smo v marsičem daleč od njega, še vedno piše tako protislovno, njegovo 
bistvo pa je še vedno tako živo, da sem menil, da je nujno, da tudi sam na podlagi lastnih spoznanj in izkušenj na koncu izvedem zaključke o njegovi resnično skrivnostni osebnosti. 

Predvsem pa me žene notranja potreba, da ne pustim neizrečenega nič, kar bi lahko imelo pomen za tiste, ki pišejo zgodovino, še posebej pa za tiste, ki se borijo za svobodnejši človeški obstoj. 

Kakor koli že, tako jaz kot bralec bi morala biti zadovoljna, če bo resnica ostala nepopačena, pa čeprav zavita v moje strasti in razmišljanja. Kajti sprijazniti se moramo s tem, da ne glede na to, kako popolna je, resnica o ljudeh in človeških odnosih ne more biti nič drugega kot resnica o določenih ljudeh v danem času. 

ZANOSI 

1. 

Prva tuja vojaška misija pri Vrhovnem štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije je bila britanska – maja 1943 so se spustili s padali. Sovjetska vojaška misija je prišla devet mesecev pozneje – februarja 1944. 
Kmalu po prihodu sovjetske misije je bilo odločeno, da bo v Moskvo poslana tudi jugoslovanska vojaška misija, saj je podobna misija že obstajala pri ustreznem britanskem poveljstvu. V Vrhovnem štabu oziroma med člani Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, ki so takrat delali v Štabu, se je pojavila močna želja, da bi poslali misijo v Moskvo. Mislim, da je Tito to ustno sporočil vodji sovjetske misije, generalu Kornejevu, vendar pa je povsem gotovo, da je bilo to vprašanje rešeno s telegramom sovjetske vlade. 
Pošiljanje misije v Moskvo je imelo za Jugoslovane večkraten pomen, sama misija pa je imela drugačen značaj in v mnogočem drugačne naloge kakor misija britanskega poveljstva. 
Kot je znano, je partizansko in vstajniško gibanje v Jugoslaviji proti okupatorju in njegovim domačim pomagačem organizirala Komunistična partija Jugoslavije. Svoje nacionalne probleme je reševala z najsurovejšimi oblikami vojskovanja, vendar se je še vedno imela ne le za članico svetovnega komunističnega gibanja, temveč tudi za neločljivo povezano s Sovjetsko zvezo – »domovino socializma«. 

Najožjemu organu partije, političnemu biroju, bolj znanemu pod skrajšanim imenom politbiro, je ves čas vojne uspelo vzdrževati radijsko zvezo z Moskvo. Formalno je šlo za povezavo s Komunistično internacionalo – Kominterno, vendar pa je hkrati pomenila tudi povezavo s sovjetsko vlado. 
Posebni pogoji boja in preživetja revolucionarnega gibanja so že večkrat povzročili nesporazume z Moskvo. 

Kot najpomembnejše bi omenil naslednje: 

1.Moskva nikakor ni mogla povsem razumeti jugoslovanske revolucionarne realnosti, tj. da je v Jugoslaviji, v boju proti okupatorjem, hkrati potekala notranja revolucija. Osnova tega nesporazuma je bil strah sovjetske vlade, da bi ji njeni zahodni zavezniki, predvsem Velika Britanija, lahko zamerili, da prek svojih komunističnih podružnic izkorišča vojne stiske okupiranih držav za širjenje revolucije in svojega vpliva. 
Boj jugoslovanskih komunistov je, kot se največkrat dogaja pri novih pojavih, izhajal iz ustaljenih stališč in nespornih interesov sovjetske vlade in države. 

2.Moskva tudi ni razumela značilnosti vojskovanja v Jugoslaviji. Ne glede na to, kako so bili ne le vojaki, ki so se borili za ohranitev ruskega nacionalnega bitja pred nacistično nemško invazijo, temveč tudi uradni sovjetski krogi navdušeni nad bojem Jugoslovanov, so ga še vedno podcenjevali, že s tem, da so ga enačili s svojimi partizani in njihovimi oblikami vojskovanja. Partizani v Sovjetski zvezi so bili pomožna, stranska sila Rdeče armade in nikoli niso prerasli v redno vojsko. Sovjetski vrhovi na podlagi lastnih izkušenj niso mogli razumeti, da bi jugoslovanski partizani lahko prerasli v vojsko in državno oblast ter tako sčasoma dobili podobo in interese, drugačne od sovjetskih – svojo lastno obliko obstoja. 
Zame zelo pomemben – morda celo prelomen – je bil v zvezi s tem ta trenutek: 
Med tako imenovano četrto ofenzivo, marca 1943, je prišlo do pogajanj med Vrhovnim štabom in nemškimi poveljstvi. Razlog za pogajanja je bila izmenjava ujetnikov, njihovo bistvo pa se je zvedlo na dejstvo, da so Nemci priznali partizanom pravico vojskujoče se strani, tj. da se ustavi medsebojno pobijanje ranjencev in ujetnikov. Sicer je bil trenutek, ko so bili Vrhovni štab, glavnina revolucionarne vojske in tisoči ranjenih vojakov v smrtni nevarnosti, zato smo potrebovali kakršen koli premor, če bi le lahko prišli do njega. O vsem tem bi bilo treba obvestiti Moskvo. Zavedali pa smo se – Tito, ker je Moskvo poznal, midva z Rankovićem pa bolj nagonsko – da ji ne smemo povedati vsega. Edino, kar smo ji sporočili, je bilo, da se z Nemci pogovarjamo o izmenjavi ranjencev. 

Vendar se v Moskvi niso niti poskušali vživeti v naš položaj, temveč so podvomili o nas, kljub rekam krvi, ki smo jih prelili in nam zelo ostro odgovorili. 

Še vedno se spominjam – bilo je v mlinu ob reki Rami pred našim prebojem čez Neretvo februarja 1943 – kako se je na vse to odzval Tito: »Predvsem smo dolžni skrbeti za svojo vojsko in svoje ljudi.« 
To je bilo prvič, da je nekdo v centralnem komiteju odkrito formuliral neistovetnost z Moskvo. Bilo pa je tudi prvič, da je mojo zavest, neodvisno od Titovih besed, vendar ne brez povezave z njimi, ošinil blesk te neistovetnosti – če se hočemo ohraniti v smrtnem boju med nasprotnimi svetovi. 

3. 29. novembra 1943 so bili v Jajcu na II. zasedanju Protifašističnega sveta sprejeti sklepi, ki so dejansko pomenili uzakonitev novega družbenega in državnega reda v Jugoslaviji. Hkrati je bil ustanovljen Nacionalni komite kot začasna vlada Jugoslavije. Pri pripravi teh sklepov na sejah Centralnega komiteja Komunistične partije je bilo odločeno, da Moskve ne obveščamo, dokler ne bo vse končano – iz dotedanjih izkušenj z Moskvo in iz naravnanosti njene propagande smo vedeli, da tega ne bo mogla razumeti. 
In res je bil odziv Moskve na te sklepe tako negativen, da nekaterih delov ni predvajala niti radijska postaja Svobodna Jugoslavija, ki je sicer v Sovjetski zvezi delovala za potrebe vstajniškega gibanja v Jugoslaviji. Sovjetska vlada torej ni razumela najpomembnejšega dejanja jugoslovanske revolucije – tistega, ki jo je preoblikovalo v novo ureditev in jo pripeljalo na mednarodni oder. Šele ko je postalo očitno, da se Zahod na sklepe v Jajcu odziva z razumevanjem, je Moskva spremenila svoje stališče in se prilagodila realnosti. 
A kljub vsej grenkobi teh izkušenj, katerih pomen so lahko razumeli šele po prelomu z Moskvo leta 1948, kljub različnim oblikam obstoja se jugoslovanski komunisti niso imeli le za ideološko vezane na Moskvo, temveč tudi za njene najbolj dosledne privržence. Čeprav so jih življenjske revolucionarne in druge realnosti vedno bolj dosledno in nespravljivo ločevale od Moskve, so ravno to, zlasti svoje uspehe v revoluciji, jemali kot potrditev svoje navezanosti nanjo in na ideološke sheme, ki jih je predpisovala. Zanje Moskva ni pomenila le političnega in duhovnega središča, temveč tudi uresničitev pravzaprav abstraktnega ideala »brezrazredne družbe«, nečesa, kar jim ni le ublažilo in olajšalo žrtvovanj in trpljenja, temveč je v njihovih očeh upravičevalo lasten obstoj. 

To je že bila partija, ki ni bila le ideološko edinstvena kot sovjetska, temveč je bila zvestoba sovjetskemu vodstvu eden bistvenih elementov njene izgradnje in delovanja. Stalin ni bil le nesporni in genialni voditelj, temveč tudi utelešenje same ideje in sanjane nove družbe. To malikovanje Stalinove osebnosti je, tako kot bolj ali manj vse v Sovjetski zvezi, dobivalo iracionalne oblike in obseg. Vsako dejanje sovjetske vlade, na primer napad na Finsko, vsaka negativnost v Sovjetski zvezi, na primer procesi in čistke, vse je bilo upravičeno in opravičeno, in kar je morda videti še bolj čudno: komunistom se je posrečilo sebe prepričati o smotrnosti in resničnosti vsega, in še lažje od tega – izriniti neprijetna dejstva iz zavesti in jih pozabiti. 
Med nami komunisti so bili ljudje z razvitim čutom za estetiko in obsežnim poznavanjem literature in filozofije, pa vendar smo se navduševali ne le nad Stalinovimi pogledi, temveč tudi nad »popolnostjo« njegove oblike. Tudi sam sem v razpravah večkrat govoril o kristalni jasnosti sloga, prodorni logiki in harmoniji Stalinovih govorov, ki naj bi izražali najvišjo modrost, čeprav mi ravno takrat pri drugem avtorju enakih lastnosti ni bilo težko ugotoviti, da gre pravzaprav za brezbarvnost in omejenost ter nerodno mešanico vulgarne žurnalistike in Biblije. Včasih je to dobilo tudi smešne oblike: resno so jemali, da se bo vojna končala leta 1942, ker je tako rekel Stalin, toda ko se to ni zgodilo – je bila prerokba pozabljena, ne da bi prerok izgubil kaj svoje nadčloveške moči. 
Pravzaprav se je jugoslovanskim komunistom dogajalo isto kot vsem tistim skozi dolgo človeško zgodovino, ki so svojo in človeško usodo podredili izključno eni sami ideji: nevede so si izmislili Sovjetsko zvezo in Stalina, kakršna so nujno potrebovali za svoj boj in njegovo utemeljitev. 
Jugoslovanska vojaška misija je zato v Moskvo odšla z idealnimi predstavami o sovjetski vladi in Sovjetski zvezi na eni strani in s svojimi praktičnimi potrebami na drugi. Na videz je spominjala na misijo, poslano k Britancem, vendar je po svoji sestavi in stališčih hkrati pomenila tudi neformalno povezavo s političnim vodstvom enakih pogledov in ciljev. 
Preprosteje: misija je morala imeti tako vojaški kot partijski značaj.