Stanovanje ni več naslov, ampak investicija

V Ljubljani se v zadnjem desetletju preoblikuje temeljna ideja bivanja. Stanovanja izgubljajo status osnovne socialne infrastrukture in pridobivajo vlogo finančnega instrumenta. Ta sprememba ni samo posledica nepremičninskega trga, gre za del širše družbene logike, v kateri prostor ni več vezan na življenje, ampak na vrednost, varnost in donos. Nova stanovanjska gradnja v mestu to logiko jasno odraža. Vila bloki, ki rastejo ob robovih središča in v prej mirnih stanovanjskih četrtih, so zasnovani kot produkti. Govorijo jezik luksuza, trajnosti in razgleda. Toda za fasado se skriva paradoks, ki govori o tem, kako visoka prodajna uspešnost ne pomeni naseljenosti. Velik del teh stanovanj ostaja prazen, ker njihova primarna funkcija ni bivanje, temveč shranjevanje kapitala. Stanovanje v tem kontekstu deluje kot sef z okni. V  središču mesta je dinamika še bolj izostrena. Tam je stanovanjski fond vse bolj podrejen kratkoročnemu najemu. Stanovanja se preoblikujejo v pretočne enote, optimizirane za obiskovalce, ki v mesto prihajajo brez zgodovine in odhajajo brez sledi. Sociološko gledano gre za proces, v katerem se mesto ločuje od svojih prebivalcev. Stanovanjski trg ne deluje več kot mehanizem vključevanja, dostop do prostora postaja odvisen od finančne zmožnosti in ne od potrebe. To vodi v prostorsko segregacijo, kjer si stalno bivanje v določenih delih mesta lahko privoščijo le redki, medtem ko se večina prebivalstva pomika proti obrobju ali v začasne rešitve. Posebej izrazita je sprememba v simbolni vlogi centra mesta, ki je vse bolj namenjen potrošnji in doživetju.

Mesto postaja homogeno v izgledu in fragmentirano v rabi.

Tak center deluje brezhibno, a deluje tudi krhko, saj nima več stabilne skupnosti, ki bi ga nosila. Stanovanje kot investicija vpliva tudi na razumevanje varnosti. Namesto socialne varnosti, ki jo nudi stabilno bivanje, se krepi individualna varnost kapitala. To spreminja razmerje med posameznikom in mestom. Mesto vse bolj izgublja funkcijo pripadnosti in postaja prostor izračuna. V njem se ne vzpostavlja dolgoročna vez, temveč predvsem strategija. Ljubljana v tem smislu ne odstopa od širših evropskih trendov, a ima zaradi svoje majhnosti in simbolne vloge nacionalnega središča še toliko večjo težo. Ko se v takem mestu stanovanja množično izvzemajo iz vsakdanjega življenja, posledice niso obrobne. Dotaknejo se demografije, socialne mobilnosti, kulturne produkcije in občutka skupnosti. Vprašanje, ki se ob tem odpira, pa ni le urbanistično ali ekonomsko, gre predvsem za vprašanje, komu je mesto sploh namenjeno. Če je stanovanje zgolj naložba, potem je tudi mesto zgolj platforma. Če pa naj bi mesto ostalo prostor življenja, bo moralo znova premisliti o razmerju med trgom in skupnostjo. Brez tega tvega, da bo postalo urejen, lep in vse bolj prazen okvir za življenje, ki se seli drugam.