STARI DOKTOR, KRALJ OTROK, HEROJ VARŠAVSKEGA GETA – Zgodba o Januszu Korczaku

Mati je malemu Henriku Goldszmitu, rojenemu leta 1878 v ugledni judovski družini v Varšavi, pripovedovala, da so revni otroci tam zunaj na cesti umazani, da grdo govorijo, se pretepajo in prenašajo bolezni. Henrik jih je gledal skozi okno in ni se mu zdelo, da je kaj od tega res. Opazoval jih je, kako se veselo podijo po ulici, pijejo vodo iz vodnjaka in od krošnjarja kupujejo sladkarije. Igrali so se.  On pa je moral biti notri in se ni smel družiti z njimi.  

Sprva dober materialni položaj družine Goldszmit se je začel slabšati zaradi očetove duševne bolezni. Po njegovi smrti je Henrik kot 17-letni dijak začel poučevati otroke bogatih znancev in tako pomagal vzdrževati družino. Ugotovil je, da rad dela z otroki. Maturiral je pri dvajsetih, študiral medicino, leta 1905 je prejel zdravniško diplomo. In se kalil v pisatelja. Pod svoje članke, razprave in knjižna dela se je podpisoval kot Janusz Korczak, kajti judovska skupnost na Poljskem tedaj ni bila priljubljena. 

Junija leta 1905 so ga kot zdravnika vpoklicali v carsko vojsko; boril se je v rusko-japonski vojni. Ko se je vrnil v Varšavo, je ugotovil, da je pisatelj Janusz Korczak postal slaven. Kritiki so ga poimenovali »novi glas Poljske«. 

Kot pediater je delal v Bolnišnici za otroke Bernson in Bauman. V zameno za stanovanje v bolnišnici je kot »lokalni zdravnik« ves čas dežural in požrtvovalno izpolnjeval svoje obveznosti. V zdravniški praksi se ni izogibal proletarskih delov mesta. Od revnih pacientov je pogosto jemal simbolično plačilo ali jim celo dajal denar za zdravila, od premožnih pa se ni obotavljal zahtevati visokih honorarjev; to mu je omogočala literarna priljubljenost. V letih 1907–1910 se je izpopolnjeval v tujini, v Berlinu, Parizu in Londonu. Poslušal je predavanja, opravljal prakso v pediatričnih klinikah, obiskoval vzgojne in varstvene zavode.