
Street art & grafiti v Ljubljani
Zgodovinski družbeni kontekst
V osemdesetih letih je bila Jugoslavija v procesu postopnega razkrajanja socialističnega sistema, politični pritiski so sicer deloma popuščali, a svoboda izražanja je ostajala omejena. V tem ozračju se je razmah grafitarstva pojavil kot priročno in nenadzorovano sredstvo »govora zidu«, ki se mu je oblast teže zoperstavila. Pisanje in risanje po zidovih sta bili seveda pogosto označeni za vandalizem, a sta hkrati veljali za učinkovito in hitro metodo širjenja sporočil – od političnih parol do subkulturnih simbolov.
Zunaj institucionalnih okvirjev se je tako oblikovala alternativna subkulturna scena, ki je poleg glasbe, fanzinov in drugih ročno izdelanih publikacij uporabljala tudi grafite za komunikacijo s širšo javnostjo. Mlada generacija je v svojih delih izražala kritiko družbe, ironijo in nepripravljenost na sledenje togim državno določenim smernicam. Nekateri napisi in risbe so odsevali politično nestrinjanje, drugi so zgolj iskali umetniški izraz v prostoru, ki jim sicer ni bil dostopen.
V Ljubljani so takratni pionirji grafitarstva raziskovali nove načine vizualnega izražanja – poslikave z razpršilci (spray) so jim omogočale takojšnje intervencije v prostoru. Sprva so bile večinoma nezakonite in pretežno »podtalne« narave, saj ni bilo mehanizmov, ki bi takšno dejavnost podprli ali razumeli kot umetniško.