Streznitev - 1. odlomek iz biografije GOVORIM

Tistega poletja sem se do septembra še osemkrat vrnil h Chrisu na Majorko. Izkoristil sem vsak trenutek, ki sem ga lahko. Iz Gradca je bila direktna povezava. Dve uri leta in bil sem pri njem. Bilo je prikladno in – priznam – precej avanturistično. 

Chris je delal v neki prestižni nemški verigi frizerskih salonov, ki je imela poslovalnico tudi na Majorki, in sicer v nekem prav tako zelo prestižnem hotelu, kjer so bivali zvezdniki tipa Leonardo DiCaprio, pa tudi člani kraljevih družin, razni šejki … Friziral je elito elite. Sam sem v tistem času ugotovil, da lahko kar precej svojega dela opravim na daljavo, zato mi ni bilo treba biti ves čas v Mariboru. Kljub temu sem bil v tistih mesecih najbrž zelo priljubljen pri letalskih družbah. Ker sem imel dovolj oblačil že na Majorki pri Chrisu, sem potoval light – samo z denarnico in oblačili, ki sem jih imel na sebi. To mi je omogočilo ugodne cene letalskih vozovnic in zelo hitro premikanje mimo varnostne kontrole. Kupil sem si tudi špansko SIM kartico za mobilni telefon in na Facebooku bolj za šalo kot zares objavil, da sem se preselil v Palmo. 

Zdelo se je, da nama gre vse na roko; živela sva na »visokih obratih«. Na neki zabavi, ko sem bil sicer v Mariboru, je Chrisa opazila ameriška fotografinja Samantha Hemsley, ki se je ukvarjala predvsem s portreti. Ker je bil precejšnji »eksot« (imel je kup tetovaž in piercingov – v primerjavi z njim sem takrat izgledal kot kamilica), je takoj pritegnil njeno pozornost in povabila ga je na fotoshooting. Pokazal ji je še moje fotografije in predlagal, da bi naju fotografirala skupaj. Samantha se je strinjala. Dogovorili smo se, da bodo fotografije za naju brezplačne, ona pa jih bo uporabila za promocijske namene.

Z najinimi fotografijami je želela spodbuditi in opogumiti druge istospolne pare za skupno nastavljanje objektivu.

Ko sem se naslednjič vrnil na Majorko, smo se sestali pri Samanthi doma, v gorovju Serra de Tramuntana, kjer je imela najeto veliko finco (španski izraz za posestvo na deželi s kamnito hišo) z bazenom, fotografskim studiem in prekrasnimi razgledi. Ker je bilo zame fotografiranje v spodnjem perilu popolnoma nova izkušnja (kaj šele fotografiranje gejevskih portretov), sem bil ves na trnih. Fotografirali smo zunaj, na dvorišču. Seveda mi je bilo precej nerodno, a bili smo sredi ničesar, na samotnem posestvu. Kljub začetni tremi sem se kmalu sprostil, zagrabil Chrisa, ga nagnil ob steno in … Posneli smo nekaj res odličnih fotografij, ki so bile zelo erotične. Celo seksualne, strastne. Ne pa – to moram poudariti – tudi pornografske. A vsekakor zelo eksplicitne.  

Pozneje se je izkazalo, da so bile zelo pomembne. Sploh ena, na kateri Chrisa poljubljam na vrat.  

Ko se je poletje začelo bližati koncu, Chris ni bil več prepričan, kako bo z njegovo službo. Izven sezone so namreč občutno zmanjšali število zaposlenih, in ker je bil zadnji, ki se je pridružil ekipi, mu je grozilo, da jo bo z jesenjo tudi prvi zapustil. Govorila sva o tem in v luči te negotovosti je padla ideja, da bi zaživela skupaj. Pa ne na Majorki, ampak nekje bliže mojemu delu. 

Povedal mi je, da je pred prihodom na Majorko že živel v Gradcu (menda so bile frizerske plače v Avstriji bistveno boljše kot v Nemčiji), kjer pa je bil zelo osamljen, zato je, ko se je pojavila priložnost, sprejel službo na Majorki. O tem je pripovedoval zelo neprizadeto, mene pa je strašno navdušila ta njegova lastnost, da je bil sposoben pri svojih tridesetih enostavno spakirati in oditi. To mi je bilo nepojmljivo in zdelo se mi je, da odraža neko noro in meni nepredstavljivo mero poguma. Da daš vse svoje življenje v kovček in pustiš za sabo vse … Vse prijatelje … Vse življenje … In enostavno greš. To me je noro fasciniralo in tudi zaradi te neobremenjenosti in izjemne svobode sem ga občudoval. 

Ugotovila sva, da bi se – glede na mojo službo in na to, da bi se on z lahkoto zaposlil v Gradcu – lahko preselila nekam med Gradcem in Mariborom. 

Ideja je hitro pričela zoreti in začela sva iskati stanovanje ter hitro našla enega v občini Lang, ki je osem kilometrov od Lipnice v smeri proti Gradcu. Stanovanje, ki se nahaja na deželi, v parku ogromnega posestva graščine Eybesfeld, mi je bilo zelo všeč in z graščakom, kot rad nagajivo poimenujem svojega najemodajalca, gospoda Eybesfelda, sva se hitro dogovorila o najemu. Vanj sem se preselil že konec avgusta 2014, oktobra pa sem šel še zadnjič na Majorko. Tokrat z avtom in z menoj je šel Prijatelj. Šla sva do Barcelone in od tam na trajekt. Vožnja je trajala celo noč. Pri Chrisu sva bila skupaj še kakšna dva dneva, potem pa je Prijatelj odletel domov, midva s Chrisom pa sva spakirala njegove stvari in se po isti poti z avtomobilom napotila domov – v Avstrijo. 

Med tisto vožnjo proti novemu skupnemu domu sem začel dobivati močne sume, da vse skupaj mogoče ni bila najbolj pametna odločitev, a žal se nisem znal poslušati. Prvi opozorilni znak je bil že kar na trajektu. Videl sem, da se Chris ne počuti v redu. Bil je slabe volje, in ko sem ga vprašal, kaj je narobe, mi je rekel, da zapušča najlepše obdobje svojega življenja in kraj, kjer se je imel zelo lepo. To se mi je zdelo čudno. Vedno se mi je namreč zdelo, da je človek doma tam, kjer je srce, in ne tam, kjer je lepo. Poslušal sem ga in ga tolažil, nisem pa poslušal svoje intuicije, zato sem njegove besede hitro pozabil. 

Vzela sva si čas in potovala kar nekaj dni. Po izkrcanju v Barceloni sva tam ostala še dva dneva, se nato vozila po Franciji, prespala v Marseillu in potem še nekaj noči v Benetkah. Ne vem, ali sva na tisti poti v novo poglavje svojih življenj zavlačevala ali pa uživala.  

Najbrž oboje. 

Nedolgo zatem sem na Facebooku objavil eno izmed fotografij, ki jih je poleti posnela Samantha. Tisto, na kateri poljubljam Chrisa na vrat. To je bil še drugi del mojega diptiha objav na družbenih omrežjih, ki so v marsikaterem pogledu spremenile vse. Najprej razhod z Matejo … In potem še poljubljanje moškega.  

S tem je vse skupaj postalo »uradno«. Bil je neki konec – in bil je neki začetek. To je bil moj javni coming out. En zapis na Facebooku in ena fotografija.  

Kmalu so začeli padati komentarji. Še posebej na fotografijo.  

Mama, ki je sicer vedela, da sem s fantom, mi je rekla, da bo to skrivnost obdržala zase. »Kakšno skrivnost?« sem jo smeje vprašal. »Če je pa na Facebooku! Povej, prosim, vsem! Nimajo vsi Facebooka.« Razložil sem ji, da sem star že čez štirideset let in da ne mislim več živeti v skrivanju. 

Rekla mi je, da nisem normalen, a mislim, da je s tem bolj kot na to, da me zanimajo tudi moški, ciljala na mojo izjavo, naj govori o tem.  

A kot se vedno zgodi pri takšnih »razodetjih«, je tudi moje naletelo na mešane odzive. Nekateri so ga sprejeli zelo lepo, obenem pa se je name usul tudi plaz neodobravanja, sodb in kritik. Vse to je verjetno še toliko močnejše, kadar je človek na višji poziciji v poslovnem svetu. Ne samo, da sem z moškim, še na internetu objavljam fotografije, na katerih ga poljubljam! Mogoče sem bil pri tem tudi sam nekoliko naiven. Ker sem že objavljal fotografije, na katerih sem se poljubljal z žensko, sem menil, da lahko isto storim tudi s fotografijami, na katerih sem z moškim. Očitno sem se motil.  

V službi so mi – s Stricem na čelu – očitali, da bom s tem uničil firmo. Praktično z danes na jutri so tisto fotografijo videli vsi. 

Tudi tisti, ki sploh niso bili moji prijatelji na Facebooku. Te sem – namesto da bi se zagovarjal – raje vprašal, kako so sploh prišli do nje, čeprav sem seveda poznal odgovor: ljudje so si jo pošiljali med sabo. To pa je pomenilo, da jih je stvar močno zanimala. Človek ne shrani fotografije na svoj telefon in je pošlje drugemu, če se mu ne zdi pomembna. To me je nekoliko zabavalo.  

A tako, kot me je zabavalo, so mi očitki do neke mere prišli tudi do živega. Ljudje so se vtikali v moje osebno – da ne rečem seksualno – življenje in to nekako začeli povezovati z mojimi poslovnimi sposobnostmi po logiki »faliran strejt – faliran direktor«. 

Sploh od starejših sodelavk sem takoj začutil spremembo v odnosu. Šlo je za neki odpor, celo gnus. Pogledale so me in v njihovih očeh sem videl zgolj … »Fuj.« To šikaniranje me je precej prizadelo, a prav zaradi njega sem spoznal nekaj, kar me je obogatilo kot direktorja: s takšnimi reakcijami ljudje pokažejo svojo resnico. Svoj pravi obraz. Ko gre vse dobro in ko nas nič ne moti, je lahko nositi maske. Ko pa se z nečim ne strinjamo ali nas skrbi, se te maske hitro stopijo. 

Pred tem v službi (z izjemo nekaj sodelavcev, ki so mi bili najbližje) niso vedeli, da sem gej, čeprav predvidevam, da je že marsikdaj zaokrožila kakšna govorica ali da se je kdo na glas spraševal o tem. Dejstva, da so mi všeč tako moški kot ženske, nisem nikdar skrival. Kadar me je kdo direktno vprašal o tem, sem mu to tudi potrdil.  

Nekoč so sodelavki za rojstni dan prinesli torto v obliki falusa. Ko sem jo jedel, je neka druga sodelavka pristopila do mene in me vprašala, kakšen je občutek, ko ga »dam v usta«.  

»Meni je zelo dober,« sem rekel. 

»A ne boš tajil?« 

Odkimal sem: »Nikoli nisem.« 

Zdi se mi, da ljudje ne razumejo, koliko lahko izveš, če vprašaš direktno. 

A tako kot nikoli nisem skrival svojih seksualnih nagnjenj, jih tudi nisem razglašal. Vsaj ne do Chrisa. Takrat se mi je zazdelo, da je napočil primeren trenutek, da se »izjasnim« in enkrat za vselej končam z negotovostjo in ugibanji.  

Držal sem se pokončno in stal za svojimi odločitvami ter prepričanji, a resnica je bila, da sem bil v tistem obdobju čustveno precej na psu. Zadnja stvar, ki sem jo potreboval, je bilo šikaniranje v službi. Želel sem si, da bi me pustili pri miru, kar pa seveda ni šlo. V slabega pol leta se mi je življenje obrnilo povsem na glavo in kmalu me je pričelo že resno skrbeti, da sem izgubil več, kot sem pridobil.  

Za začetek so se skrhali odnosi z nekaterimi poslovnimi partnerji, ki prihajajo iz bolj homofobnih držav. Čeprav je del mene ohladitev odnosov pričakoval, je drugi del vseeno mislil, da so me ljudje skozi leta spoznali kot Marka in da vest o moji spolni usmerjenosti naših odnosov ne bo spremenila. Pa jih je. Kot primer lahko navedem nekega turškega partnerja. Če me je pred meseci še objemal in sva ob šanku pila in razmišljala o skupnih podjetniških potezah, sem imel po svojem razkritju občutek, da gleda skozi mene. Da me dobesedno prezira. Nikdar več nisva spregovorila na štiri oči. Kvečjemu v skupini ljudi, pa še to le nekaj vljudnostnih fraz. To mi je pokazalo, da sem vendarle zelo pogumen, če ne že drzen, da sem se leta 2014 tudi v mednarodnih vodah javno deklariral kot gej.  

Ker se imam za družinskega človeka, ki obožuje otroke, sem se počutil odrezanega od sinov in v meni je zaradi tega zazevala nekakšna praznina. Ne glodala, ampak razžirala me je slaba vest, da so po novem večino časa brez mene. Čeprav vem, da takšno razmišljanje ni pravično do Mateje, se mi je na neki način zdelo, da so ostali sami. Vsak dan, ki je minil, ne da bi jih videl, mi je bilo hudo – hudo pa mi je bilo tudi, ko sem bil z njimi, saj so me opominjali, da nisem in ne bom več tako prisoten v njihovih življenjih, kot sem bil. 

Tudi z Matejo – razumljivo – nisva bila v najlepših odnosih. Nisva se sicer prepirala, a bila sva precej hladna drug do drugega in komunicirala sva zgolj o najnujnejših zadevah. Povrhu vsega pa mi je vedno bolj postajalo jasno, da moja zveza s Chrisom ne vodi nikamor in da ima zelo omejen rok trajanja. 

Po opojnem in razburljivem poletju je jesen prinesla streznitev.  

Nedolgo zatem je Chris zbolel. Pravzaprav ni bilo nič posebnega. Šlo je za neki prehlad, ki pa se ga nikakor ni mogel znebiti, zato je šel k zdravniku. Ko se je vrnil domov, mi je povedal, da so mu vzeli kri in da je ob tej priliki prosil, naj ga testirajo še za spolno prenosljive bolezni. Rekel sem, da se mi zdi to super in odgovorno, potem pa na stvar pozabil.  

Kak teden pozneje pa sem prejel klic. Spomnim se, kot bi se zgodilo včeraj. Z otroki smo šli v Mercator po nakupih, in ko sem na parkirišču zlagal vrečke v prtljažnik avtomobila, mi je zazvonil telefon. Chris. Javil sem se. Bil je povsem iz sebe.