Tako je pridna

Marko skače, Marko skače, po zeleni trati ...
Pa je trata na drugi strani res bolj zelena?
Zgodbe o lastnem dojemanju stereotipov, ki so značilni za Slovenijo in Slovence.

***

»Tako je pridna, sploh ne vemo, da jo imamo,« je rekla X. in obrisala hčerki brado. Bila je umazana od čokoladnega sladoleda. Srečala sem ju med sobotnim hitenjem po opravkih, kupovala sem stvari za kosilo. X. je ena izmed mam, ki jih zelo občudujem. Ima neskončno veliko potrpljenja, na svoje otroke nikoli ne kriči, zanima jo, kako razmišljajo, zanje si vzame čas. Ampak pravkar je izrekla »pohvalo«, ob kateri se mi vedno obrne želodec. Nekaj pri tem ni čisto prav, me prešine, ko izgovori tisti velepridevnik. Pridna. Tako pridna – sploh ne vemo, da je. Tako pridna, da je, kot da je ni. Všeč mi je, da se obnaša tako, da je sploh ne opazim. Kakšna pohvala je to? Ah, Liu. Dobro veš kakšna. Kolikokrat si jo pa ti slišala! 

Da me imajo za pridno, je bilo zame dolga leta (če ne kar vedno), najvišje znamenje uspeha in izpolnjenosti. Zdaj, ob prehodu v srednja dvajseta, me to dejstvo vse bolj spravlja ob živce. Pred kratkim sem sedela na kavi s prijateljico iz srednje šole. Odličnjakinja, predsednica razreda, športnica, požrtvovalna hči, ki je pomagala svojim staršem skozi kaotično ločitev, ki se na samem koncu ni uresničila. Na faksu je vedno dobivala same desetke, nikoli ni špricala, ob tem pa je ves čas študija tudi delala. Najprej kot natakarica, kasneje kot organizatorka dogodkov, nato pa je začela dobivati precej resne službe, sicer prek študenta, a vendar.