TAM, KJER PLEŠEJO TULIPANI - 1. odlomek iz romana

Ana je ležala na postelji v svoji sobi in spala, poleg nje je ležala enoletna Tatjana in tiho dihala. Zunaj so se oglašali škržati, po hiši pa so se razlegali pridušeni zvoki, drobni premiki, ki so izdajali, da nekdo v njej ne spi. Nato je prišel trenutek. Vrata v Anino spalnico so se s truščem odprla, štirje moški v sivih uniformah so zakorakali v prostor naravnost proti speči Ani, ki se je v trenutku zbudila in se prestrašeno zazrla v uniformirance. 

»Ana Garaj Bucu, po nalogu državnih organov ste aretirani zaradi protidržavnega delovanja in sodelo vanja z reakcionarnimi elementi Informbiroja.« 

Še preden je lahko dojela pomen besed, so jo že zgrabili za roke in jo potegnili iz postelje.  

»Ne!« je zavpila. »Moj otrok, moja Tatjana …«  

Poskušala je doseči hčerko, ki se je prebudila in za čela jokati. Eden izmed mož je neprizadeto pokimal proti mlajšemu vojaku, ki je previdno vzel deklico s postelje in jo podal prestrašeni Marii Madera, ki se je prikazala na vratih sobe. Po hodniku je pritekla Katka in se v razprti jutranji halji postavila ob mater, nato pa zmedeno strmela v može v sobi.  

»Za deklico bomo poskrbeli, ne skrbite,« je hladno rekel moški v ospredju, čeprav je Ana čutila, da te besede nimajo nobene prave teže.  

Zgrabil jo je strah, globlji od vsega, kar je poznala. Ni se upirala, vedela je, da bi bilo brezpredmetno. Ko so ji na roke nataknili lisice in jo potegnili na hodnik mimo mame in babice, ki sta kot vkopani strmeli v prizor, se je zlomila in začela jokati.  

»Kaj sem naredila? Kam me peljete? Prosim, zakaj …«  

Njeno telo se je začelo stresati v nenadnih sunkih hlipanja, Katka je skočila k njej in jo objela, nato pa zavpila proti uniformiranim moškim: »Pustite jo!!!«  

Vendar ni nič pomagalo. Ne jok ne prošnje. Na dvorišču je stal vojaški tovornjak, motor je že brnel, kabina je bila zagrnjena s cerado, ob straneh sta stala dva oborožena vojaka. Tam, v polmraku, je čakal Jasenko Labudović, s prekrižanimi rokami, nepremičnega obraza, s pogledom, ki je bil hladen in prazen. Ničesar ni rekel, niti enega stavka, niti ene besede, samo stal je in gledal, kako so jo odpeljali. Ko so jo potisnili v tovornjak, je v Ano udaril vonj po razgreti kovini, vrata so se s treskom zaprla in vozilo je zapeljalo na makadamsko cesto, hacienda pa je izginila v temi. 

Ada Ciganlija, Beograd  

Poletje 1948  

Tovornjak je grmel po praznih beograjskih ulicah, njegovi težki kovinski amortizerji so v vsakem ovinku neprizanesljivo poskakovali po neravni cesti. Ana, vklenjena in stisnjena v kot, je na zapestjih občutila hlad železa, na njeni koži so se že videli krvavi odtisi. V zraku je bilo čutiti mešanico vonja po bencinskih hlapih in nočnem Beogradu, ki se je prebujal v tišini. Po dolgih minutah vožnje so zapeljali na bolj odprto območje, kjer se je svetloba cestnih luči postopoma redčila, nato je vozilo sunkovito zavilo in se ustavilo. Zunaj so se zaslišali koraki, kratki ukazi stražarjev in nato močan sunek ob hrbtna vrata tovornjaka.

»Otvaraj! (Odpri!)« je zavpil nekdo z glasom, ki je bil vajen dajanja ukazov.  

Vrata so se odprla in nočni zrak je butnil v Anin obraz. Dva stražarja sta jo brez besed potegnila na tla, noge, nekoliko otrple od vožnje, so ji ob prvem stiku z betonom klecnile. Nato so jo potisnili naprej, čez majhen betonski mostiček, ki je vodil proti temačni stavbi. Nekoč lepa, mirna rečna oaza, ki jo je pred vojno obiskovalo mestno prebivalstvo, je zdaj služila kot tajni politični zapor. Zgradba, kamor so jo pripeljali, je bila nizka, z debelimi stenami, njena okna so bila ozka, prekrita z železnimi mrežami. Pred vrati je stal oborožen stražar, ki je premeril Ano, nato pa s kretnjo pokazal, naj jo odpeljejo naprej. Odvedli so jo po hodniku, ki je smrdel po zatohlem. Koraki so votlo odmevali, dokler se niso ustavili pred prazno sobo z golimi zidovi, kjer je na sredini stala kovinska miza. Star lesen stol, ki so ga porinili pred njo, je bil majav, kot bi nanj s težo strahu pritiskalo že preveč teles. V sobo je stopil zasliševalec, moški srednjih let z brezhibno zapeto uniformo, njegov obraz je bil ne izrazit, vendar so ostre poteze na njem dajale vtis, da je že neštetokrat sedel na drugi strani mize.  

»Ana Garaj Bucu,« je prebral z dokumenta, ki ga je položil na mizo. »Veš, zakaj si tukaj?« Ana je bila tiho. Kljub vsemu, kar se je zgodilo to noč, še vedno ni mogla verjeti, da se vse skupaj zares dogaja. Bilo je, kot bi sanjala, zato je zdaj potrpežljivo čakala, da se zbudi, da nočna mora mine, da lahko pozabi na vse skupaj in se vrne k svoji Tatjani. Moški nasproti nje se je nagnil naprej in s konico prsta udaril po pa pirju. »Tukaj piše, da si sodelovala z ruskimi agenti, širila propagando Informbiroja in načrtovala beg v Moskvo. Je to res?«  

Ana je odprla usta, glas, ki je prišel iz njenega grla, je bil hripav.  

»Nikoli nisem sodelovala z nobenimi agenti.«  

Zasliševalec jo je nepremično gledal, nato se je na slonil nazaj in si prižgal cigareto. Po sobi se je hitro razširil dim, težek in dražeč.  

»Praviš, da nisi sodelovala. Nisi sodelovala …« Ana je strmela v njegov obraz. Lica je imel upadla, kot bi mu obrazne mišice popustile, na bradi je imel nekaj dlak in nad desnim očesom veliko rdečkasto znamenje. »Ampak želiš v Moskvo, ni res?« Stisnila je ustnice. Počutila se je ujeto, vedela je, da vsaka beseda lahko pomeni kaj hujšega. Moški pred njo je znova pobrskal po dokumentih. »Leta 1947 si preje la pismo od Tonje Tolstoj, ki se je vrnila v Moskvo. Mi lahko razložiš, zakaj je to pismo vsebovalo izraz prihodnost se piše v ruščini?«  

Ana se je spomnila tistega pisma. Bilo je neškodljivo.  

»To ni imelo političnega pomena,« je rekla. »Tonja je govorila o jeziku. O moji želji po študiju.«  

Moški je počasi prikimal.  

»Torej trdiš, da Moskva zate nikoli ni bila politična opcija?«  

»Nikoli.« 

»In da nisi imela nobenih povezav z ruskimi obveščevalnimi službami?«  

»Nisem.«  

Dolgo jo je opazoval. Nato se je z rokami naslonil na mizo.  

»Ana, zelo pozorno me poslušaj.« Glas se mu je znižal, dobil nevarnejši prizvok. »Imamo dokaze. Vemo, da si bila v stiku z ljudmi, ki so delovali proti državi.« Nekaj trenutkov je molčal, nato pa vprašal: »Kdo te je kontaktiral?«  

Ani se je zdelo, da se vse vrti v krogu, vprašanja, odgovori, nič ni imelo smisla.  

»Nihče.«  

»Kdo te je spodbujal k odhodu?«  

»Nihče.«  

»S kom si se srečevala v Beogradu?«  

»Z nikomer.«  

Opazoval jo je z napetim pogledom, nato pa s pestjo udaril po mizi. 

»Dovolj!« je zarohnel. »Misliš, da sem neumen? Misliš, da ne vem, kdo si?« Ana je globoko vdihni la, čutila je, kako ji srce glasno razbija, koža se ji je najprej spotila, zdaj pa jo je začelo naenkrat mraziti. Moški je ugasnil cigareto in odprl novo mapo. »Ana Garaj Bucu,« je začel. »Rojena leta 1918. V stiku s protidržavnimi elementi že med vojno. Tvoja prijateljica Tonja Tolstoj je zdaj v Moskvi. Kolikokrat si ji pisala?«  

»Le nekajkrat.«  

»Kolikokrat si jo prosila za pomoč?«  

»Nikoli.«  

»Kako dolgo si načrtovala pobeg?«  

»Nisem ga načrtovala.«  

Strmela je v povešena lica moškega pred sabo in poskušala umiriti dihanje.  

»Vidiš, Ana, problem je v tem, da si se ujela v lastne laži.« Nato je rekel: »Jure Devčić. Ti to ime kaj pove?« Zazdelo se ji je, kot bi jo nekdo udaril v želodec. Ob omembi Juretovega imena se ji je grlo stisnilo. »Si res mislila, da o njem ne vemo nič?«  

Do zdaj se je to ime vrtelo samo v njenem spominu, oddaljeno, kot bi pripadalo prejšnjemu življenju. Ampak oni so vedeli. Vedeli so vse.  

»Jure ni imel nič s tem,« je hitro odvrnila, vendar se ji je zazdelo, da ni delovala prepričljivo.  

Zasliševalec jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pa z naglim gibom potisnil stol nazaj in vstal.  

»Si z njim govorila o Moskvi?«  

Odkimala je.  

»Ne.« 

»Si mu povedala, da želiš oditi?«  

»Ne.«  

»Lažeš!« je zakričal in jo s pestjo udaril v obraz. Glavo ji je odneslo nazaj, zletela je s stola in treščila ob tla. Začutila je kri, ki se ji je ulila iz nosu. »Kdo te je povezal z ruskimi obveščevalci!?« je vpil, videla je, kako mu je žila na čelu izstopila.  

»Nihče,« je zamrmrala in v ustih čutila bakren okus krvi.  

»Kdo je financiral tvoje potovanje?!«  

»Nih-če …«  

Grozeče se je nagnil nadnjo.  

»Vstani!« Počasi se je dvignila na noge. »Sedi na stol!« Ponovno je sedla, kri iz nosu je začela kapljati po mizi. »Ana, vsi tvoji odgovori so napačni. Veš, kako vem?« Tišina. »Ker smo že govorili s tistimi, ki so ti pomagali.« Ana je začutila ledeno stiskanje v želodcu. Zasliševalec jo je nekaj trenutkov opazoval, nato pa na naglo povlekel stol nazaj in spet sedel. »Odpeljite jo v celico,« je rekel stražarju pri vratih. »Nič še ni priznala. Ampak bo.«  

Vrata so se zaprla za njo s kovinskim zvokom. Vrtelo se ji je in še vedno je imela občutek, da sanja. Stene hodnika so se začele ožiti, vse bolj in bolj, ustrašila se je, da bo omedlela in zgrmela po tleh. Vendar ni. Pred njo so se odprla vrata mračne celice z deskami name sto prave postelje in vedrom, ki je stalo v kotu. Ana je počepnila in si objela ramena, poskušala zadržati drgetanje. V prsih je čutila val tesnobe, ki se je počasi dvigoval in se polaščal njenega telesa in uma. Tatjana je bila daleč, morda je nikoli več ne bo videla … Kaj, če bo mislila, da jo je zapustila? Upala je, da ji bosta Katka in Maria povedali, da ni bilo tako … Ni vedela, kako dolgo bo tukaj in kaj jo čaka, razumela je le, da to ni konec, iz lastne izkušnje je vedela, da bo to le vmesna postaja pred nečim še hujšim. Začela je glasno dihati, hitreje, vse hitreje, še hitreje, dokler se ji ni stemnilo pred očmi in je padla v nezavest.  

Ana je izgubila občutek za čas, dnevi v zaporu na Adi Ciganliji so se zlivali v en sam sivkast privid, v katerem je svet obstajal le med betonskimi stenami, kovinskimi rešetkami in suhim zvokom ključev, ki so se obračali v ključavnicah. A to jutro se je nekaj spremenilo. Že pred svitom so stražarji začeli klicati imena. Hodnik je odmeval od ukazov, zapornice so druga za drugo zapuščale celice.  

»Garaj Bucu, Ana!« je nekdo zaklical njeno ime.  

Vstala je, ne da bi vedela, kam jo peljejo, slišala je, da se tiste, ki so jih klicali ob tej uri, niso več vračale. Dva vojaka sta jo grobo odvedla iz celice in jo posta vila v kolono drugih žensk. Nihče ni govoril. Slišati je bilo le zvok težkih škornjev, ki so udarjali ob betonska tla, in kovinske sponke, ki so se zategovale okoli zapestij. Zunaj so jih vkrcali na tovornjak, platnena ponjava je zakrila svetlobo, vozilo je zabrnelo in za čelo tresoče drseti po beograjskih cestah. V notranjosti tovornjaka je bilo soparno, Ana je čutila, kako se ji na hrbtu nabirajo kapljice potu. Ena od žensk poleg nje je tiho nekaj mrmrala, druga je strmela v tla z otopelim izrazom. Nobena ni vprašala, kam grejo. 

Sveti Grgur, Federativna ljudska republika Jugoslavija  

Pomlad/poletje 1949  

 Pot do morja je trajala več ur. Tovornjak je drdral po neznanih cestah, mimo podeželskih naselij, skozi predmestja, kjer so hiše postopoma izginjale in so jih nadomeščali gozdovi in hribi. Sprva so bile ženske tiho, nekje na drugi polovici poti pa so začele dvigovati glave in prestrašeno gledati okoli sebe.  

»Kam gremo, ljudje božji, kam gremo?!« je naenkrat zavpila starejša ženska z dolgimi temnimi lasmi, ki je sedela nasproti Ane. Nato se je dvignila in zakričala proti kabini: »Nič nisem naredila, spustite me!!!«  

Stražar, ki je sedel na koncu, pri izhodu iz tovornjaka, se je naglo dvignil in vznemirjeno žensko udaril s puško, da je padla na tla.  

»Čuti, izdajnico naroda! (Utihni, izdajalka naroda!)«  

Nato je puško porinil vanjo in jo prisilil, da je sedla nazaj na klop. Ana se je zastrmela v tla. Ni želela na kakršenkoli način opozarjati nase. Tega se je nauči la v taboriščih, v katerih je bila zaprta med drugo svetovno vojno: nikoli ne smeš zbujati pozornosti. Z ničimer. Ure so minevale, pokrajina se je spreminjala, strah je lezel v telesa žensk, ki so sedele na trdih klopeh tovornjaka. Ko so se po dolgih urah mučne vožnje ustavili, so vojaki dvignili ponjavo. Svetloba je nenadoma oslepila Anine oči. Vonj po soli in vetru je v trenutku preplavil njena čutila. Noč je bila brez mesečine, težka in gluha, kot da se je svet pogreznil v brezdanje brezno. Nebo se je stopilo z morjem, črno in brezmejno, edini zvoki, ki so prebijali tišino, so bili pritajeno stokanje žensk in občasni ukazi stražar jev. Ana je izgubila občutek za čas. Obstajal je samo hladen kovinski pod tovornjaka, lisice, ki so ji rezale v kožo, in vonj po znoju teles, natlačenih okoli nje. Vrata so se odprla s kovinskim ropotom in noč je butnila vanje. Potem je prišel ukaz.  

»Ajmo, ajmo, van! (Dajmo, dajmo, ven!)«  

Nekje v temi so se zasvetile luči, sence stražarjev so se premikale kot črne pošasti. Ana ni imela časa misliti, ni imela časa čutiti, svet se je začel prehitro premikati mimo nje, preveč surovo, nekdo jo je sunil v hrbet in izgubila je ravnotežje, bosa stopala so ji zdrsnila, ženska ob njej je zastokala, ko je nerodno padla na tla.  

»Digni se! (Dvigni se!)«  

Moški v modri uniformi jo je sunil z nogo, da se je odkotalila naprej kot pokvarjena lutka. Ana ji je želela pomagati, a je vedela, da ne sme. V takšnih situacijah ne pomagaš, samo preživeti poskušaš. Pred sabo je zagledala pristanišče Bakar, v temi so čakale silhuete ladij, visoke in tuje.  

»Premikajte se!«  

Tovorili so jih kot živali.  

»Ruse hočete, a? Prasice stalinistične!«  

Vsaka celica Aninega telesa se je upirala, vendar so jo noge kljub temu gnale naprej in počasi se je začela premikati proti robu tovornjaka. Roke je imela še vedno vklenjene, kovina ji je surovo drgnila ob kožo, že preveč otopelo, da bi čutila bolečino.  

Moški glas je grobo zarezal v nočni zrak: »Brzo, ajde! Čekaju vas dole! (Hitro, gremo! Spodaj vas ča kajo!)« Morala je skočiti s tovornjaka. Odrinila se je in nekaj je zaškrtalo pod njenimi stopali, ko je padla na tla. »Brže! (Hitreje!)«  

Izmučene ženske so vklenjene posamično padale s tovornjaka. Ko so se pobrale, se je pred njimi prikazal pomol, ob katerem je bila zasidrana ladja. Valovi so rahlo udarjali ob njen bok in prinašali s sabo vonj po algah in ribah. Ana je s strahom opazovala, kako so vojaki v vrsti priganjali zapornice na ladjo.  

Ko je čez nekaj časa stala na plovilu, je slišala, kako je stražar za njo zavpil: »V podpalubje!«  

Vedela je, da nima izbire. Tako kot druge, je mora la skozi odprtino skočiti v ladijski trup, v črno praznino, ki je požrla vse pred njo. Od groze je zaprla oči, vendar ni bilo druge, kot da se na slepo požene naprej. Odrinila se je in padla v temo, z glavo je za dela ob nekaj trdega, tuja noga jo je sunila v rebra. Teža ženskih teles se je zgrnila nanjo, bila je to gmota trpljenja, kaosa in krikov. Nekatere so jokale od bolečine, ker so si zvile gležnje, ena si je zlomila roko, a tukaj ni bilo časa za stokanje, morje je vzvalovilo in ladja se je premaknila. Loputa se je zaprla in ženske je pogoltnila tema. Slišati je bilo le oddaljeno bučanje motorjev in mrmranje vode, ki se je penila ob trupu plovila.

Ana je čutila sapo lastnega diha in zibanje ladje, nekje v bližini je ena od zapornic zakričala: »Utopili nas bodo!«  

Telesa so se začela panično premikati, vendar je bila okoli njih čista tema, tako gosta, da je dušila. Vsenaokrog je bil vonj. Po strahu, po kislem bruhanju, po gnijočem blatu tistih, ki so se od strahu podelale. Poleg vonja pa še zvok. Stokanje, ječanje, hlastanje za zrakom, ki ga ni bilo dovolj. Ana je na koži čutila dotike zdelanih tujih teles. Po dolgem mukotrpnem potovanju, ko je ladja že večkrat močno zanihala, je brnenje motorjev utihnilo in zaslišal se je tresk kovinskih verig, ko so plovilo privezali na obalo. Loputa se je odprla in v temo je posijal pramen sonca. Zrak je bil zdaj drugačen, surov, prodoren, poln soli in morske vlage. Ko so jih spravili na krov, je Ana prvič zagledala otok Sveti Grgur. Brez dreves, brez zavetja, le gola bela skala, ki se je dvigovala iz morja. Ob obali je stalo nekaj barak, ob njih vojaška stražarnica, proti notranjosti otoka je vodila dolga pot. Ana se je ozrla proti kopnemu in opazila ženske, ki so stale tam. Njihova oblačila so bila obrabljena, lasje postriženi, obrazne poteze pa ostre, kot bi jih izoblikovala veter in teža prisilnega dela. Moški je pristopil k Ani in drugim ženskam in jim odklenil lisice. Zapornice so se po časi začele premikati, druga za drugo so stopale na pomol. V vrstah so jih gnali naprej, tudi tiste, ki so bile poškodovane in so v bolečinah vlekle noge za sabo, šepale in stokale. Svet, ki so ga pustile za sabo, ni imel več nobene zveze z novo resničnostjo, ostal je nekje zadaj, na drugi strani morja, ki se je neprizadeto bleščalo pod soncem. Ana ni vedela, kaj jo čaka. Bo morala delati? Bo ponovno zaslišana? Bo sploh še kdaj videla Tatjano? Stisnjena med druge ženske, medtem ko se je ladja zibala na rahlem vetru, je strmela v črke na njenem boku – PUNAT –, sonce je bleščalo z neba, njena usta so bila suha in vrtelo se ji je od dolgotrajnega pomanjkanja hrane in spanca. »Stanite u red! (Postavite se v vrsto!)« je zakričal stražar, njegov glas se je odbijal od surove kamnite obale. Ana je bila bosa, med transportom so jim vzeli čevlje, stopala so ji pekoče drsala po grobem betonu, ob poti, ki je vodila od pomola do notranjosti otoka, kjer so stale nizke barake, so v dveh vrstah stale druge zapornice, tiste, ki so bile tukaj že vsaj nekaj mesecev. Njihovi obrazi so bili upadli od izčrpanosti, oči prazne, postave izsušene in otrdele od dela. Stale so tam kot vrste temnih senc s sklenjenimi pestmi, nekatere s kosom lesa ali kamnom v roki. Ana je s pogledom ošinila eno od njih. V njenih očeh ni bilo nobene naklonjenosti, nobenega sočutja, samo utrujena, otopela vdanost v to, kar bo sledilo. 

Skozi zrak so zadonele besede: »Niste više ono šte ste bile! Krive ste i zato ste tu! Ovo je vaša dobrodošlica! (Niste več to, kar ste bile! Krive ste in zato ste tukaj! To je vaša dobrodošlica!)«  

»Trči (teci)! Ajmo!« je naenkrat zaslišala ukaz.  

Prva zapornica v koloni je stekla skozi koridor. Na začetku se ni slišalo ničesar razen njenih hitrih kora kov. Nato je začelo padati. Klofute, udarci s pestmi, brce v trebuh, sunki v rame, lesena palica čez hrbet. Ženska je zastokala, a se ni ustavila. To je bil edini zakon tega brutalnega odbora za dobrodošlico: če padeš, je še huje. Ana je začutila, kako se ji krči grlo. Ženske pred njo so se druga za drugo poganjale v to grozo, ki se ji je reklo špalir. Eno so zgrabile za lase in jo povlekle nazaj, ko je omagala. Padel je še en udarec. Porinile so jo naprej. »Teci, ali pa bo še slabše!« Ano je stisnilo od strahu. Komaj je naredila prve korake, že jo je z desne strani zadela roka, trdo in brez obotavljanja, od strani je dobila udarec s pestjo v rebra, da ji je za hip zmanjkalo zraka, naslednja pest jo je zadela v ramo, po hrbtu jo je treščila palica.

Slišala je besede, ki so jih kričale druge ženske, ne katere iz jeze, nekatere samo zato, ker so jim tako ukazali: »Izdajnico! (Izdajalka!) Banda!«  

In: »Bando jedna! Udri bandu! Evo ti Stalina! (Banda ena! Udari po bandi! Tu imaš Stalina!)« Sunek v tilnik jo je skoraj zbil na tla, a se je obdržala na nogah. »Ubij bandu! Udri bandu! Ubiiij!«  

Ana je stekla. Najprej se ni zgodilo nič, potem je spet začelo deževati po njej, začutila je udarec v ramo, pest v ledvice, še eno v rebra. 

»Ovo je od Partije! (To je od Partije!)« Sapa ji je pošla, sledil je nov udarec s pestjo v obraz. »Ovo je od Tita! (To je od Tita!)«  

Začutila je pekočo bolečino in iz razklanega čela se ji je ulila kri. Padla je. Vse se je dogajalo tako hitro, ni imela časa, da bi se odločila, kako se bo odzvala, samo dvigniti se je morala. Zaslišala je smeh. Smeh žensk, ki so bile tukaj dlje kot ona, ki so že vede le, kako deluje sistem. Pred sabo je videla cilj, konec tega peklenskega hodnika, kjer so nekatere že stale, vse upognjene, razbolele, a žive. Morala je priti do tja. Ko je končno pritekla iz linije, se je zrušila na zemljo in nekaj trenutkov samo dihala, nato se je s komolci uprla v tla in se počasi pobrala. Še vedno je slišala krike v ozadju, prepoznala sopeče glasove tistih, ki so šele zdaj prihajale iz pekla špalirja. Vse so bile prebite, obnemogle, potolčene. Pred Ano so stale barake. Zdaj je pripadala otoku Sveti Grgur. Tukaj ni bila več številka, kot je bila v nekem drugem interni ranem življenju, tukaj je postala navaden kos mesa.  

Takoj ko so jo porinili skozi vrata barake, je Ana začutila gosto zatohlo vročino, ki se je oprijela njene kože. Surove deske so bile zbite z zarjavelimi žeblji, med njimi so zevale tanke špranje, skozi katere je vdiral hladen veter in prinašal vonj po morju. Pogradi, natrpani drug ob drugem, so bili brez posteljnih vložkov, samo trd les, prekrit s tankimi, neuporabnimi cunjami. Ženske so ležale na njih kot sence, negibne, z odprtimi očmi, ki so strmele v strop, nekaterim so se udrla lica, druge so imele obraze zabuhle od udar cev in brazgotinaste od ran. Ana je v polmraku opa zila, kako je ena od njih sedela s hrbtom ob steni in si brezizrazno gladila na kratko postrižene lase. Nobena ni govorila na glas. Nobena ni nič vprašala. Tukaj ni bilo prijateljic, tukaj je bila vsaka zase. Ana se je zavlekla v kot, kjer ni bilo postelje, ampak le trde deske, kamor se je lahko ulegla. Roke je imela težke, glavo vročično od ran in bolečine, kot bi jo lastno meso zapuščalo in se umikalo v praznino. Zaprla je oči in zaradi izčrpanosti v trenutku zaspala. Prišle so sanje in jo ovile med zelene vinograde Vršca, videla je obraz svoje hčerke, slišala njen smeh. Naenkrat jo je med rebri zabolelo. Sklonila je glavo in spustila pogled v svoje telo, ko je začutila nenaden sunek v ramo, ki jo je dokončno iztrgal iz spanja.

»Ustaj ! (Vstani!)«  

Še preden se je dobro zavedela, je čutila trde prste, ki so jo zgrabili za zgornji del roke in jo sunkovito potegnili pokonci. Njeno telo je bilo pretežko, kolena prešibka, a roke so jo že povlekle, da je stopila na tla in se dvignila.  

»Hodi!« je zavpil nek drug ženski glas. Naenkrat je bila zunaj, v hladnem nočnem zraku. Veter ji je udaril v obraz, v bosa stopala so zarezali ostri kamni, na koži so se ji začele delati rane, toda bolečina ni bila nič v primerjavi s tesnobo, ki se je razraščala v njej. Ni vedela, kam jo peljejo. Ni spraševala, kajti vprašanja so bila tukaj brezpredmetna. Ko so zavile za barako, ji je v nosnice butnil vonj. Težak, gost, oster. Smrad človeških izločkov. Ana je zajela sapo, želodec se ji je obrnil, vse v njej se je upiralo, vse, kar je imela v sebi še človeškega, se je poskušalo braniti pred tem prizorom. Pred njo je stal sod. Velik, železen, napolnjen z gnijočo črno tekoči no, ki je valovala na površini. V tem sodu je bilo vse, kar je ostalo od teles, ki so razpadala v barakah, od žensk, ki jih je sistem zdrobil in izpljunil. To ni bil sod, bila je smrt. »Poklekni.« Ana se ni premaknila. Kolena so ji zakrknila, hrbtenica se je vzravnala proti lastni volji, ostanki človeškega dostojanstva v njej pa so se sprijeli z vsemi delci njene volje, ki se ni hotela ukloniti.  

»Poklekni, prasica!«  

Roka jo je zgrabila za lase, ji sunkovito potegnila glavo nazaj, da se ji je vrat napel, nato pa jo potisnila naprej, da se je skoraj dotaknila roba soda. Smrad je bil zdaj povsod. V njenih ustih, v nosu, v grlu. Dušila se je v gnilem, vse v njej se je dvigovalo.  

»Priznaj, da si izdala svoj narod, priznaj, da si ruska kurba!« Ana je stisnila zobe in poskušala zadržati refleks, ki ji je krčil telo in jo silil k bruhanju. 

»Priznaj, da si izdala Tita!«  

»Nisem,« je prišlo iz Aninih ust.  

»Lažeš, kurba moskovska!« Udarec v trebuh. S pestjo. V trenutku ji je vzelo sapo. »Ne boš priznala?« Ana je zaprla oči. Ne bom se zlomila, ne bom se zlomila, ne bom se zlomila …  

»Prav,« je rekla glavna med ženskami, ki so stale ob Ani. »Sama si to izbrala.«  

Roke so jo grobo prijele za ramena in jo porinile k sodu. Upirala se je, vendar so bile močnejše. Njen obraz je bil zdaj le nekaj centimetrov stran od roba. Smrad je bil kot grozljiv plaz, ki ji je napolnil usta, nos, misli, in se zarezal v vse pore njene biti, čutila je, kako se ji je nekaj iz želodca dvignilo, odprla je usta in žolč je brizgnil po črnih človeških iztrebkih.  

»Še zadnjič, priznaj, ali pa te bomo utopile v dreku!«  

Ana je stisnila ustnice in zaprla oči, v trebuhu je čutila krče od bruhanja, vrtelo se ji je in pomislila je: Zdaj, zdaj bom padla v nezavest … Upala je, da se to zgodi čim prej, da čim prej omedli in bo vsega konec. Zapornica jo je prijela za lase in ji potopila obraz v odvratno tekočino.  

V istem trenutku, ko se je njena glava vrnila na površje, je spet bruhnila, nato pa zakričala: »Izdala sem Tita!!! Izdala sem ga, priznam!!!!«  

»Zakaj si izdala Tita?! Povej, zakaj si ga izdala?!«  

»Ker sem Stalinova kurba!!!« je kričala in jokala kot še nikoli v življenju.  

Prijem rok je popustil in zaslišal se je smeh. Ženski smeh.  

»Vidiš, da znaš. Poglej, kako hitro si se naučila lekcije.«  

Ana je padla na kolena, tresla se je, a se ni premaknila. Ne bi se mogla, tudi če bi želela.  

Neka druga zapornica je prhnila in rekla: »Spravite jo nazaj.«  

Vlekle so jo proti baraki, v njenih nosnicah je ostajal smrad, zdelo se ji je, da se ga ne bo nikoli več znebila. Ko so jo odložile na tla, se ni premaknila, tudi oči ni odprla. Zdaj je vedela, zakaj je tukaj, in za to je obstajal samo en razlog. Imenoval se je popolno razčlovečenje.