Tatjana Devčič Svetek - Brezčuten tožilec bi bil nevaren

Irena: V intervjujih me novinarji pogosto sprašujejo, če je k moji odločitvi za pisanje kriminalnih romanov prispeval tvoj poklic, namreč rasla sem ob tvojem delu, ob večerih poslušala razprave, včasih celo čakala, da prideš domov in mi poveš, kaj se je dogajalo na sodišču. 

Tatjana: (nasmeh) Ja, spomnim se, kako te je vse zanimalo … od najbolj krutih umorov do drobnih podrobnosti, ki jih drugi za mizo niti opazili niso. Najbrž bi mi moralo biti jasno že takrat, da boš enkrat delala nekaj v zvezi s tem. In glej … danes pišeš kriminalke, jaz pa sem srečna, da sem svoje življenje zaprla v sodne spise, ti pa ga zdaj odpiraš v zgodbah. 

Irena: Ko bereš moje knjige, jih bereš kot mama ali kot nekdanja tožilka? 

Tatjana: Najprej kot mama, seveda. Ampak strokovnega pogleda ne morem izklopiti. Vedno opazim, kje se fikcija oddalji od tega, kako stvari dejansko potekajo. A to ni kritika, ne me narobe razumeti … to je pač druga logika. V literaturi moraš iskati dramaturški lok, v pravosodju pa dokazni standard. 

Irena: Mislim, da vseeno lahko literatura osvetli nekaj, kar v dvorani pogosto ostane neizrečeno … 

Tatjana: Točno to. V sodnem postopku govorijo dokazi, v knjigi pa lahko poveš več o motivih, o notranjih svetovih. To je tisto, kar večkrat ostane v ozadju, pa je v resnici ključno za razumevanje človeka. 

Irena: Kako pa gledaš na mojega tožilca? Na Mia Aurellija, protagonista v kriminalnih romanih, ki sem jih napisala? 

Tatjana: Aurelli mi je simpatičen. Všeč mi je, da si ga naredila dovolj človeškega, da se bralci lahko z njim poistovetijo. Ni popoln, ima svoje napake in dvome, ampak mislim, da ga prav to dela prepričljivega. Pa tudi malo navihan je, kar ga naredi živega. V njem vidim nekaj resničnih tožilcev … po drugi strani pa … (nasmeh) ima kar nekaj tvojih lastnosti. 

Irena: Veliko ljudi si dela predstave o tožilcih, da ste hladni, neosebni, skoraj birokratski stroji. A v resnici imate opravka z najbolj brutalnimi platmi človeškega življenja. Kako to človek prenese? 

Tatjana: Tožilstvo je pravzaprav disciplina samoobvladovanja. Če bi v vsak primer nosila osebno čustveno prtljago, bi izgorela v dveh letih. Moraš imeti jasno distanco, nisi tam kot maščevalec, nisi tam kot žrtev, nisi tam kot sodnik. Tvoja naloga je, da zbereš dejstva, jih predstaviš in jih braniš pred sodiščem. Ampak seveda, ko prideš domov, nisi več tožilec, si človek. In takrat pridejo stvari za tabo.  

Irena: Torej ni res, da je tožilec brezčuten? 

Tatjana: Daleč od tega. Tožilec, ki bi bil res brezčuten, bi bil nevaren. Empatija je nujna, da razumeš žrtve, da znaš prebrati obtoženca, da začutiš, kje nekdo laže. Ampak empatija ne sme postati sentimentalnost. To je tanka črta. Če te preveč odnese na eno stran, si slab tožilec. Pravo je pravzaprav veščina ravnotežja. 

Irena: Skozi leta si imela opravka z različnimi oblikami kriminala, od gospodarskega do najhujših umorov. Kaj je bilo zate najtežje dokazovati? 

Tatjana: Gospodarski kriminal je zahteval intelektualno disciplino, tam so ljudje zviti, papirji so urejeni tako, da prikrijejo resnico. To je pravzaprav pravna šahovska partija. Umori pa so čustveno težki. Fotografije, pričanja, včasih tudi popolna nelogičnost motivov. In kar je za pravnika najtežje, ko je zločin brez jasnega motiva. Motiv je tisti, ki ti drži primer skupaj. Če ga ni, moraš graditi le na dokazih, na sledi krvi, na balistiki. To je znanost brez pripovedi, in zato veliko bolj zahtevna za prepričati sodišče. 

Irena: Kako pa gledaš na to, da si bila ženska v pravnem svetu osemdesetih let, ko ni bilo samoumevno, da bo tožilka stala ob enem najodmevnejših primerov? Sploh tako mlada, kot si bila ti takrat? 

Tatjana: Res je, bila sem stara komaj trideset let, ko sem prevzela primer, ki je pretresel vso takratno Jugoslavijo, to je bil primer Silva Morgana. To je bil prvi res tako velik zločin, s katerim sem se srečala. Morgan je leta 1981 v vasi Grintovec najprej s kladivom ubil svojo mater, nato pa s sekiro še očeta in tri sosede. Kasneje je bil obsojen na smrt, kazen pa so mu znižali na dvajset let zapora, dokler niso ugotovili, da je duševni bolnik in ga premestili v psihiatrično bolnišnico. Takrat sem bila mlada tožilka, ki je morala stati pred primerom, ki ga je spremljala cela država. To je pomenilo ogromno odgovornost, pravno, pa tudi osebno. Takrat se še nisem zavedala, kako te takšni primeri zaznamujejo. 

Irena: Zdaj, z distance, kako se ti zdi, da si ga kot mlada tožilka sploh speljala, glede na njegov obseg in resnost dejanja? 

Tatjana: Iskreno? Na začetku sploh ne razmišljaš o tem, ali boš zdržal. Preprosto delaš. Postopek te potegne vase. Morganov zločin je bil brutalen, pokol lastne družine in sosedov zaradi zemljišča. Takrat sem prvič zares spoznala, kaj pomeni, da se v sodni dvorani znajdeš pred človekom, ki je naredil nekaj tako nepredstavljivega. Kot mlada tožilka sem se morala zanesti na pravo, na hladno logiko dokazov, na strukturo postopka. To je bil moj ščit. Čustveno pa je bilo težko.  

Irena: Si imela občutek, da si bila v tem primeru na nek način preizkušena kot pravnica, pa tudi kot človek? 

Tatjana: Seveda. To je bila šola, ki je zaznamovala vse moje kasnejše delo. Ko enkrat vidiš, kako daleč lahko človek prestopi mejo, nikoli več ne gledaš na svet okoli sebe na enak način. Razumeš, da se tragedija lahko zgodi tudi tam, kjer se zdi življenje urejeno. 

Irena: In potem, proti koncu tvoje kariere, še en brutalen primer, Silvo Plut. 

Tatjana: Da, zanimivo je, da sta oba, Morgan in Plut, nosila isto ime – Silvo. A bila sta popolnoma različna. Morgan je bil množični morilec, šlo je za en sam izbruh, en sam dogodek, ki je vzel toliko življenj naenkrat, Plut pa je bil nekaj povsem drugega, on je serijski morilec, ki je ubijal večkrat, pri njem je bila posebna groza v tem, da nikoli ne bi mogel reči, zdaj je konec. 

Irena: Spomnim se, ko si me poklicala in rekla, naj zaprem vrata na terasi, ker ga iščejo, lahko da pride na Golovec … 

Tatjana: Tako je. To niso več samo sodne mape, to je naenkrat realnost.  

Irena: Če zdaj pogledaš nazaj, od Morgana do Pluta, vidiš kakšno skupno nit? 

Tatjana: Oba primera kažeta, da je kriminal vedno presek osebnih demonov in družbenega okolja. Morgan je bil obseden z zemljo, Plut … to pa je ena sama brezmejna destruktivnost, ki se je ponavljala.  

Irena: Ljudje si tožilsko delo pogosto predstavljajo skozi filme, dramatične govore, napete tišine v dvorani … Kako je v resnici? 

Tatjana: V resnici je ogromno rutine. Analiza dokazov, natančno branje dokumentov, priprava vprašanj. Tožilčevo delo je bolj maraton kot šprint. Tisti dramatični trenutki, ki jih ljudje vidijo v filmih, so redki. Večina je trdo delo, pogosto dolgočasno, a nujno. 

Irena: Razumem, pa vendar, ko gre za umore, nasilje, človeške tragedije … Si kdaj imela občutek, da to presega okvir službe? Da nosiš nekaj, kar sega dlje od spisov in pravnih členov? 

Tatjana: Seveda sem. Tožilec mora znati ostati trezen, pa čeprav se okrog njega sesuva svet. Ne glede na to, ali gre za brutalni pokol ali serijski umor, moraš ti ostati tisti, ki drži proces skupaj. To je odgovornost, ki jo težko razume, kdor ni bil v tej vlogi. 

Irena: Kako si se spopadala z vsem, kar si videla? 

Tatjana: Doma sem se trudila, da zločinov ne bi prinašala v hišo. Včasih sem uspela, včasih ne. Ti se boš spomnila, ko sem ti rekla, naj zapreš vrata. To so trenutki, ko poklic in zasebnost trčita. Ampak brez opore družine bi bilo težko.  

Irena: Če bi danes mlademu tožilcu svetovala, kaj je najpomembnejše, kaj bi rekla? 

Tatjana: Da ne sme izgubiti človečnosti. Čeprav moraš delovati hladno, ne smeš pozabiti, da delaš z ljudmi, z žrtvami, z družinami, tudi z obtoženimi, ki so prav tako ljudje. Tožilec brez človečnosti postane birokrat. Tožilec brez prava postane moralist. Pravi tožilec mora biti oboje, pravnik in človek. 

Irena: Poleg dveh tvojih najodmevnejših primerov, množičnega morilca Silva Morgana in serijskega morilca Silva Pluta, obstaja še en primer, ki je bil tudi odmeven, tragedija pred diskoteko Lipa. Decembra 2005 je pred diskoteko v Spodnjih Pirničah množica do smrti pohodila tri mlada dekleta. Lastnik, Robert Zavašnik, je bil spoznan za krivega, potem pa je pobegnil, dokler ni zadeva zastarala. Kako si kot tožilka gledala na ta primer? 

Tatjana: Tak primer pokaže, kaj pomeni odgovornost v organizaciji javne prireditve. Preiskovalci so ugotovili, da je bila diskoteka prenatrpana; ograja ob vhodu ni bila ustrezna, pravzaprav ni bilo zagotovljeno niti osnovno varovanje … skratka, zanalašč ali iz malomarnosti je bil ustvarjen prostor za tragedijo. Ko sem prevzela primer, sem vedela, da ne bo govora le o pravni kvalifikaciji povzročitve splošne nevarnosti. Šlo je za resnično izgubo, za družine, ki so ostale brez otrok. In pravo ni moglo vrniti dekletom življenja. 

Irena: Kako si doživljala njegov pobeg, to, da je bil spoznan za krivega, a kljub temu nikoli ni prestal kazni? 

Tatjana: Tisto je bila pravna in človeška frustracija. Ko je sodišče izreklo petletno zaporno kazen, je moral na Dob. In potem izgine. Pravna država mora reagirati, sistem mora biti odporen proti takšnim spodrsljajem. In res, posledično je bil ta primer eden od katalizatorjev za zakonodajno spremembo, uvedba pravila, da zadeva ne zastara, če se obsodeni skriva ali izmika kazni.  

Irena: Videla si toliko ekstremnih primerov, od družinskih tragedij, serijskih umorov, pa do tistih, kjer je šlo za čisto človeško malomarnost, kot v Lipi. Kako pa vse to vpliva nate osebno? Kako je biti tožilka, ki je na kraju umora, samomora, ko vidiš trupla in potem vseeno moraš naprej, v normalno življenje? 

Tatjana: Ni preprosto. Prvič, ker se ti prizori zažrejo v spomin in tam ostanejo. Drugič, ker si v trenutku, ko prideš na kraj dogodka, uradna oseba. To pomeni, da moraš biti trezen, zbran, analitičen. A si še vedno človek. Ko prideš domov, te pa čakajo otroci, ki hočejo, da jim prebereš pravljico, z njimi se moreš pripravljati na šolo, tu je kuhanje kosila, mož, ki te vpraša, kako je bilo v službi. In kako naj odgovoriš? Naj rečeš: »Danes sem bila na ogledu trupla fanta, ki je naredil samomor?« Ne gre. Učiš se postavljati mejo, a resnica je, da meja nikoli ni popolna. Nekaj vedno pride s tabo. 

Irena: Se ti je kdaj zgodilo, da si se zalotila, da med vsakdanjimi opravki še vedno razmišljaš o primerih? 

Tatjana: Seveda. Velikokrat. V trgovini gledaš ljudi in si misliš, kaj če je ta zmožen marsičesa. Ali pa si doma, se ukvarjaš z otroci in se ti pred oči vrne prizor iz ogleda. A sčasoma se naučiš tega ne skrivati pod preprogo, ampak si priznaš, ja, to je del mene. Moji primeri so del mene. Vprašanje pa je, kako jih predelaš, da te ne požrejo celega. 

Irena: Spomnim se, da si imela brutalen primer, ko je mož umoril svojo ženo iz ljubosumja. 

Tatjana: (se nasmehne) Irena, tega je bilo veliko … 

Irena: Mislim, da je šlo za nek kaktus. 

Tatjana: A, spomnim se, ja … Mož je verjel, da ga žena vara. Hišnik ji je dal kaktus, ker jih je šola zavrgla in on je to razumel kot dokaz, da ima žena, ki je delala na šoli skupaj s hišnikom, z njim tudi razmerje. Doma jo je z nožem zabodel v trebuh, nato pa ji je porinil vanj še kaktus, ki ga je dobila od hišnika. V takih primerih vidiš, koliko tragedij nastane iz popolnih nesmislov in koliko življenj bi bilo rešenih, če bi ljudje znali obvladati svojo jezo in ljubosumje. 

Irena: Veliko prijateljev si imela med pravniki, sodniki, odvetniki. To je bil svet, v katerem sem jaz odraščala. Kako si ga ti doživljala? 

Tatjana: To je poseben svet. Na sodišču si lahko na nasprotnih straneh, ampak potem, popoldne sediš skupaj na kavi. Samo ljudje, ki delajo to delo, razumejo, kaj pomeni stati ob truplu, voditi proces, zasliševati nekoga, ki je priznal umor. To je okolje, kjer nastanejo prijateljstva, ker drugače bi človek ostal sam s to težo. Ti si to občutila že kot otrok, pri nas doma se je veliko govorilo o pravnih zadevah, v tvoje uho so prihajale zgodbe, ki jih drugi otroci niso nikoli slišali. 

Irena: Zame je bilo to dragoceno. Prav zato me zanima, če pogledava malo širše, po vsem tem, kar si videla in doživela, kako bi opisala slovenski pravosodni sistem? 

Tatjana: V njem je veliko odličnih ljudi, a tudi veliko birokracije. Tožilci imajo ogromno odgovornost, odločajo ali se nekdo preganja, s tem pa usmerjajo usode ljudi, prav tako sodniki. To je moč, ki mora biti povsem vpeta v etiko. Sama sem verjela v pravo in v pravico. 

Irena: In ko zdaj pogledaš nazaj … Kako danes, po vseh teh letih, po vseh primerih, gledaš nase in na svoje delo? 

Tatjana: Veš, človek šele po upokojitvi dobi pravo distanco do vsega. Ko si v službi, si v stroju, teče dan za dnem, primer za primerom. Zdaj pa včasih sedim na vrtu, poslušam ptiče in pomislim, skozi kaj vse smo šli. Ne bom rekla, da sem brez ran. Vsak primer je pustil svojo sled. Ampak hkrati čutim, da sem delala to, kar sem morala. Da sem ljudem vračala občutek, da pravica obstaja, pa četudi je bila včasih dosežena težko, počasi in z velikimi kompromisi. 

Irena: Če bi še enkrat začenjala, bi šla po isti poti? 

Tatjana: Bi. Čeprav sem si kdaj vmes večkrat rekla, kaj mi je bilo tega treba … Ampak danes vem, to je bil moj poklic in tudi moje poslanstvo. Mogoče ni bil lahek, gotovo pa je bil smiseln. 

Irena: In kdo je Tatjana, ko ni več tožilka? 

Tatjana: Danes živim mirno življenje. Imam vrt, knjige, prijatelje, jadranje. Vesela sem, da sem lahko vse to, kar sem videla in doživela, pustila za sabo. Da je ostalo v sodnih spisih, ne v meni. Tisto življenje je bilo moje delo, zdaj pa imam drugo, čisto drugačno življenje. In prav je tako.