Dolgo sem mislil, da je spomin izključno stvar možganov, da obstaja v električnih impulzih in sinapsah. Danes vem, da je to poenostavljeno. Nevroznanost je pokazala, da je telo mnogo več kot zgolj nosilec zavesti, da sodeluje tudi v procesu pomnjenja s svojo fizično govorico. Telo ne pozablja, spomin se vpisuje v živčne poti, v hormonske vzorce, v biokemijo, ki se s ponavljanjem vtisne v tkivo. Z vsakim strahom, dotikom, z vsako izgubo se spremeni kemično razmerje v možganih in telesu, kar pomeni, da telo postane zemljevid, po katerem se da brati preteklost. Ko sem pred časom obiskal svojo mamo v domu za ostarele, sem to začutil v najbolj surovi obliki. Ni se me več spomnila, a ko sem jo prijel za roko, me je pobožala na način, s katerim je vedno božala samo mene. V njenem telesu je obstajal spomin, ki ga razum ni več posedoval. V njem je bilo nekaj čistega, ostanek afekta brez pripovedi. V zadnjih letih raziskovalci vedno pogosteje govorijo o somatskem spominu, o tem, da se travmatični dogodki zapišejo v fiziološke odzive telesa in lahko preživijo neodvisno od zavestnega spomina. Bessel van der Kolk, eden ključnih raziskovalcev travme, temu pravi The Body Keeps the Score, telo si zapomni tisto, česar um ne zmore več prenesti. Ko zdravniki pravijo 'poslušajte svoje telo', običajno mislijo na simptome, sam pa bi to vzel dobesedno, poslušati telo pomeni poslušati njegovo zgodovino, pomeni razumeti, da človek ne nosi le svojih celic, ampak vse sledi, ki so se vanje vtisnile, recimo ljubezen, sram, hrepenenje, travme …
Če je razum arhitekt identitete, je telo njen arhivist.
V kulturi, ki poveličuje možgane, telo pogosto razumemo kot sekundarno, skoraj odvečno, naš tehnološki ideal je zavest brez telesa; čista, prenosljiva inteligenca. Vendar bi bil tak svet brez spomina v pravem pomenu, kajti spomin ni zbir podatkov, ampak je način občutenja. Je kemija, ne le misel in spominska sled, ki se rodi v telesu, ni samo zapis, temveč struktura ponovitve. Ko se ramena zategnejo ob določenem glasu, ko želodec reagira na vonj po nekem mestu, ko roka avtomatično ponovi kretnjo ob nekom, to ni nostalgija, to je biološka zgodovina v akciji. Znanstveniki so dokazali, da čustveni spomin nastaja v amigdali in hipokampusu, a se izraža v telesu, saj lahko spremeni krvni tlak ali vzorec dihanja, travma, denimo, ne ostane samo v glavi, povzroči trajne spremembe v nevrološki in endokrini strukturi. Ko se z leti spreminja drža, ko postane gib počasnejši, pogled mehkejši, gre prav tako za zapis spomina, kajti tudi pomirjenost ima svojo biologijo in mogoče je zrelost to, da v telesu začneš prepoznavati svoje zgodovinske sledi, jih ne več zavračati, ampak jih sprejeti kot del svoje topografije. Včasih pomislim, da je telo edini kraj, kjer čas ni linearen. Spomin v njem ne teče od preteklosti proti sedanjosti, ampak kroži. Stara rana se oglasi ob novem dotiku in nekoč prepoznan občutek se nenadoma razsvetli ob tujem pogledu. Telo je nepopolno, a zvesto. In včasih je prav ta nepopolnost razlog, da sploh zmoremo biti človeški. V dobi, ko sanjamo o umetni inteligenci in brezhibni digitalni reprodukciji spomina, se mi zdi pomembno poudariti, da je pozaba, ki jo nosi telo, bolj resnična kot katerikoli arhiv. Spomin v telesu ni absolutna resnica, je živa, gibljiva, nepopolna interpretacija preživetega in prav v tej nepopolnosti se skriva tisto, čemur pravimo duša.
***
Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.