TEREZA VUK – 1. odlomek iz nedokončanega romana

Julij 2022 

Mečkala sem bankovec v roki in zapirala trhla vrata v wc-ju. Ko sem se primajala iz stranišča, sem rekla vsem: »Pa kje ste, banda?« Probala sem vrnit nazaj eni ženski denar in bla zraven še pametna: »Jutr ti vrnem pa še 10 evrov. Vem, skadila sem ti 10 evrov. Jaz sem mislila, da so rizle, majke mi.« Upala sem, da ne padem po betonu po tleh, in šla do svoje mize. Ko je prišel natakar in sem brisala svoj švic z mize, je zafilozofiral: »Tereza, kri ti teče.« Pogledala sem ga hladno: »Ma dobr je, prines mrzlo pivo. Pa nimam menstre.« »Ma kakšna menstra, iz nosa ti teče!« »Aja? Nč ni videt po mikici.« Poklapano sem šla nazaj do straniščne školjke in si začela tlačit papir v nos. Kje oni vidjo kakšno snifanje, da jim jebem vse. Ko sem prišla nazaj za mizo, sem imela v eni nosnici papir, s ta drugo sem probala pa še več vlečt nazaj. Ko sem izpadla, da že ne vem , kam snifat, je zazvonil telefon: »Kdo je, ne shranjujem cifer.« »Un tvoj jebač je v umobolnici,« sem zaslišala na drugi strani. Lahko bi bla presenečena. Lahko bi bla žalostna. Lahko bi bla zgrožena. Tko natabletano slino sem hladnokrvno še enkrat povlekla v nosnico, gledala prijateljico iz otroštva nasproti svoje mize, kako srka kokto, ji nakazovala s prstom okoli glave, da enmu spet je spet zmešalo, in odgovorila v telefon: »Ja, no kaj. Ta je še dobr čez prišel. Drugi so vsi pocepali po zaporih.«

»Vidva se nimata kej družit!« se je začel dret glas na drugi strani slušalke. »Ma dej, to bo jutr vzun,« sem bla prepričana, vmes ko sem si brisala kri z majice, na kateri je pisalo »legends never die«. »Garçon, še eno pivo!« sem se zadrla, kot da sem bla jaz glihkar hospitalizirana. »Kaj se vidva ne družita! Po že skor 19ih letih sta zabluzila vse.« »Nč jaz ne vem.« »Pa sej je sam Polje,« sem hotla pomirit histerijo v njem. »No sej, teb je vse sam hec. Pust ga na miru!« Prekinila sem telefon in si na vrtu lokala pod vejami dreves začela zvijat zjeban joint in še bolj zjebane rizle. Na nos sem že pozabila. Zagledala sem otečene gležnje sredi norišnice. Zombije, kako me iščejo in probajo svojo natabletano slino izbruhat na meni. Prijateljica iz otroštva je nagnila vrelo kokto na drugi strani mize. Jaz sem pa zaslišala Joker Out po svojih že davno zatečenih možganih: »A sem ti povedal kdaj?« … In takrat nisem bila več v lokalu. Bila sem v svoji ujeti, zarešetkani umobolnici. Plesala sem pod našo stoletno primorsko lipo. Pod razbohotenimi krošnjami je izgledalo vse lepše. Burja mi je meštrala lase in jaz sem plesala. Vrtela sem se v krogu ... »A sem ti povedal kdaj, kako lepo dišiš mi, kako žariš, ko pred spanjem govoriš mi, da boš naredila vse, da ne pozabim te, in da bom jutri spet zraven tebe zbudil se.« Vrtela sem se v krogu in se smejala vesolju. On je tekel mimo mene, mimo našega parka, gledala sem ga, kako v počasnem posnetku vleče tiste sexy hlače gor in teče proti svojim otrokom. Bori se z vejami, ampak bo prestopil dvoriščna vrata. Pomislila sam na vse njegove dotike. Dlani med stegni. Plesati, kot da sva Urška. In povodni mož. Strastno dihanje in potrebno, perverzno, izmaličeno lizanje ran obeh … »Šepetaj mi, koliko me hočeš. Ugrizni, preden se odločiš.« Še vedno sem se vrtela v svojem krogu, ko sem uvidela, da moja norišnica ni njegova norišnica. Frendica me je izza mize predramila: »Pa kaj je s tabo?« »Nč, nč. Za minuto se mi je zazdel, da vidim svojo prihodnost.« »In kaj je zdej z unim Poljem?« je drkala dalje svojo radovedno rit. »Ma to bo jutr vzun, a me noben ne posluša? Poklical si je taxi, pa šel za en dan surlit tja.« V tišini sem gledala zjeban bar s še bolj zjebanmi ljudmi. »Grem na wc,« sem ji rekla otopela. Tam sem se gledala v ogledalo. Vrži dol zjebano školjko. Naredi si na tistem podkrekanem gnoju črto. Smrad si in v smrad se povrneš. Naredi si lajno kr po tleh in zraven posnifaj še ves penzionističen urin, zmešan z viagro. Sej ti nisi v umobolnici. Ampak zakaj potem vidim, slišim svojo prihodnost? »Šepetaj mi, koliko me hočeš.«

Z vso silo sem začela boksati v bančno kartico, pod katero se je boril kamen kokaina.

... »A sem ti povedal kdaj?« … Iz vseh ploščic okoli mene je začela špricati kri. Probala sem se ne zadušit, vmes ko sem iz wc -ja tekla mimo šanka, vseh miz na terasi, vlekla svoje težke noge po luži krvi. Proti naši lipi. In tam sem se zagledala. Kako se še vedno vrtim in vrtim. Usedla sem se pred našo primorsko hišo in vse gledala v počasnem posnetku. Njegove bose noge, kako so tekle na desno, čez vsa drevesa in trnaste veje, ampak vseen me je poljubljal pod lipo po vratu in skupaj sva se vrtela. ... »Ugrizni, preden se odločiš.« … Naenkrat sem zagledala, kako vse leti čez mojo glavo. Obleke, nahrbtnik, računalnik, mize izpod kostanja. Vse to sem opazovala z naših stopnic, v najbolj počasnem filmu. Gledala sem sebe, kako se vrtim, vse leti nad našimi glavami, njegove bose noge, kako so se končno prebile iz trnjev, in teče svoji sreči naproti. Ko sem gledala uno nesrečnico, kako še vedno upa in se vrti v svojem krogu, sem na levo zagledala očeta. Hodil je ritensko od naše hiše proti sončnemu zahodu. Gledala sva se z usmiljenjem v očeh. ... »A sem ti povedal kdaj?« … Vse je letelo po zraku, in takrat ko je hodil s hrbtom proti soncu, se je začel krohotat in še on začel metat vse naše mize pod kakiji naokol. Vsi stoli so počasi leteli nad mano. .... »dokler mi srce ne poč« … Ko sem gledala, kako vse leti nad nama, sem šla do sebe. In skupaj sva se zavrteli pod lipo. … »šepetaj mi, kok me hočeš« … Trgala sem si lase iz glave. Vrtkavka si, vrtavka! In takrat se je muzika končala. Zaslišala sem škripanje možganov. Obsedela sem na tleh in se obračala levo, desno. Zakaj ni več muzike, sta me res oba zapustila? Je to naš začetek konca ali konec začetka? Nič več ni letelo nad mojimi razočaranimi očmi.

»Rešilca bo treba poklicat,« je rekel nek tuj glas za mano. »Grem v norišnico?« sem probala poizvedet. »Ne,« je glas še vedno mehko odgovarjal. »Ja, no, pol pa sem že v norišnici, ne?« »Ne, pod vašo lipo sediš. Cela krvava.« »Ja, sam nimam menstruacije,« sem hotla ugovarjat. »To so tvoji problemi,« je glas še vedno pametoval. »V lobanjo ti gledamo,« se je začel posmehovat. »A v lobanjo mi vidte?« »Ne veš, kakšno luknjo maš na glavi, ker si zdej padla v kamnitno ograjo pod lipo?« »Veliko?« »Poglej se.« Takrat so netopirji nad mojo glavo začeli špricati svojo kri vsevprek. Leteli so in leteli, in jaz sem z lobanjo na zraku štela kamenčke v svojih možganih. ... »šepetaj mi, kok me hočeš« … Vmes, ko sem se gledala celo krvavo, so spet leteli stoli, mize, obleke in računalniki nad mojo glavo. Vsi smo mi v svoji umobolnici. ... »ugrizni, preden se odločiš« … Še vedno sem sedela tam v sopari pod zelenimi krošnjami z luknjo v glavi. In se končno opogumila. »Ej, glas, kdo si sploh ti?« Na ves glas se je začel krohotat. »Tvoja brazgotina, a ti še zdej ni jasno?« Padla sem z glavo nazaj na suho kraško travo in kri mi je zalila oči. … »dokler mi srce ne poči, dokler ne ugasne noč« … Garçon dej še eno pivo.« 

nekoč … 

Vsa živčna sem sedela pred belimi vrati. Vsi v belo oblečeni so hodili mimo mene in jaz sem potrkavala z nogo po tleh. Ne desni zraven mene je sedel on. Mirno je gledal pred sabo. Tud pomislila nisem, kako me mora sovražit ta moment. Stara sva bla 24 in 20. Mogoče sva v vsem tistem bednem trenutku dojela, da mogoče morava en druzga rešit. Mogoče nisva. Le sedela sva tam v tišini in gledala bele, že davno zdrgnjene podplate medicinskih sester, kako škripajo okoli naju. Na desni sem čutila udarec po nogi: »Kdaj bo že? Men se mudi.« »Dej k poslušam Lynyrd Skynyrd. I'm on the hunt. Pozmaš ta komad?« sem fuknila slušalke dol z ušes. »Ej, zarad tebe sem kle …« je neki jamral, ko so se končno tista na novo prepleskana vrata odprla. »Izvolte notr,« je ena zakinkana glava, neki med Nirvano pa Alice In Chains, pametovala pri vratih. Notr sva stopila ko dva zdolgočasena papka, k čakata sam še repete od kosila v osnovni, pa spavanje v plenicah pol. »Dan.« »Dan.« »No, usedta se. Lepo, Tereza, da ste se vrnila.« Posedla sva svoje riti na stole pred njegov ksiht in oba gledala hladnokrvno tisto njegovo frizuro, k ni bla še čist ziher, al bo grunge al boy band. »Ja, ja, sem prišla nazaj. K sva bla zmenjena za apaurine.« … »I'm on the hunt« … Popravil si je prečko na glavi, vmes ko je držal un glup blok na svojih kolenih, ko da bo s kulijem, na katermu piše Farmacija, napisal doktorat iz moje skurjene glave. »To pa ne bo res,« je rekel, kot da že drka na une papirje. »Jaz sem vam rekel, da pripeljite koga iz vaše družine. Da bomo vam lažje pomagali.« »Ja sej, evo, kle je z mano moj brat, živjo, živjo, dejte apaurine zdej. Da mi pomagamo.« Neki sem začela mežikat bratu na desno, sam on je rajš buljil v svojo uro na roki, k je bla po možnosti še iz italijanskega pralnega praška. ... »I'm on the hunt« ... »Tereza, sem ti že zadnjič rekel. Pri teb sumim na manično depresijo.«

No, jaz sem pa vam že prejšnjič povedala, da so te vaše manične zajebancije sam v nadaljevankah. Mi smo vsi normalni. Tranquillo pa tko. In dejte zdej apaurine.

Sem hotla še neki začet jamrat: »Ta nima pojma, ni videl ceste od daleč, mamicu mu, še prhljaj mu pa pada iz une oasis čupe,« sam sem rajš skor brata zagrabla za kapuco, pa ga vrgla k njemu v ring: »Evo, familija! Dej pilule! Boksajte njega!« Je pa motherfucker preobrnil taktiko. In se kr naenkrat preusmeril na mojga brata, vmes ko je ta tolkel po šipci od ure, pa gledal, če je prašek iz Trsta notr. »Povejte, njen brat.« Poslinil je list papirja, na katermu ni pisalo Farmacija. »Kaj pa vi? Kako ste kej z alkoholom in substancami? Kaj ste kej probali?« To, zdej bojo padli apaurini … »I'm on the hunt« … Še kar je buljil v šipco na roki. »A jaz?« se je obrnil proti še bolj zakinkanemu. »Nč tko, realno gledano. Pijem pivo pa travo kadim. Pa ekstazije smo vzeli, pa tripal večkrat, pa koka, gobe …« je začel in ni hotel nehat. In so šli moji apaurini. Z odprtim usti sem ga začela gledat na svojo desno stran, če se mu je zmešalo. »Čakte, čakte. On je resen študen. To je mogoče kdaj probal, pa še to ziher laže.« Poslinil je nov list papirja, ga obrnil naokoli, fuknil še mal prhljaja dol iz las in ga spet pogledal. »No, brat, pa povejte. Kaj ste pa kej letos vzeli?« To, apaurini so spet nazaj! 

Suvereno sem ga gledala nazaj v zaspane oči. Zdej boš videl. Ampak kaj ko mora bit moj brat frajer okoliša, pa magar psihiatričnega. Kr naenkrat sem ga zaslišala: »A letos? Ja, pismo … pivo, trava … pa ekstazi … čak, kaj že … aja, tripi, gobe, koka … aja, pa speed, točno.« Tokrat se nisem šokirana ozrla proti njemu z odprtimi usti. Tokrat so bla odprta, z dodatkom sline, k je tekla ven po tleh. Al nej mi vse to, kar je naštel, takoj zdej zatlači v gobec al pa fuck off. Kr glava mi je padla na kolena. Vsi zakinkani v tej situaciji … ta moj on the hunt je še takoj v kurac. … Sam brata sem začela za kapuco vlečt gor s stola, ga skor brcala proti vratom, porivala naprej, pa se nasmihala nazaj temu šentivškemu Paulu McCartneyju: »Mi biti uredu. Mi ne manična depresija. Niet pilule. Mi biti študenti. Sayonara.« Pa kr tam na šus čez vrata, pa direkt v bratov hrbet med podboji vrat, sva se še tam mal zavrtela, dokler se ni un glupan spet neki oglasil od odzad: »Pa ne ji dajat več denarja! Nikol ne bo cenila!« Ko sva se končno prerinila čez vrata, sem brcnila z bulerji v ta prvo psihiatrično steno. Ne tablet, ne dajat keša, dejmo ji pomagat ... nanananana … marš! 

Brat je odprl vrata ustanove in nekam hitr pospešil korak tam sredi teme. Naše teme. »Alo, alo, mulc!« sem se začela dret za njim, vmes ko sem hotela ujet njegov korak. »Se ti delaš budalo iz mene al kaj?? Pa koje kurac substance?? Kaj ti tam prijavljaš! Pa še …« sem hotla dokončat, sam me je prekinil. »Ja, ja, pa še apaurini so ti šli!« se je obrnil z vso silo nazaj. Hodil je proti meni in jaz sem se ritensko umikala. »Ti boš men govorila! Kaj tebe briga, če sem dal kej vase! Naša Tereza, skoz naša Tereza. In kdo je kle na konc s tabo pri psihatru? Jaz! Edini jaz!« Hotel se je odpravit naprej, pa sem se vseen spotikala še naprej zad za njim. »Sam čaki, ti si moj brat! Edini iz istih zblojenih delov ven iz jajc! Sam ti si un, k veš zares!«

Spet se je obrnil sredi teme proti meni: »Kaj bi ti rada?? Ne, nisva iz perfektne družine. So te tepli? Niso. Get over it že enkrat. Ne jokamo vsi. Drugje si življenje nardimo.« »Ja, sam jaz sem teb zgodbice brala kot majhnemu. Se spomniš, kako sva se snemala? Pravljice sem ti brala skoz.« Takrat mu je začel kr Freddie Mercury špilat ven iz ušes z You don't fool me. Skor je začel tečt proti meni. »Pravljice?? Pa ti si resno bipolarna motnja. Pa si vedla takrat, ko si mi tok oh in sploh pravljice brala, da bo čez par let drugač? Da bojo tvoji tipi uletavali na vrata, k so dobili po pički s koli, da bom jaz zbiral ven iz hranilnika svoj keš za vaju? Fucking 15 let sem mel ženska!« ... »You don't fool me« … »Bi rada, da nadaljujem? Kako si ti perfektna v vsej tej blodnji od te čudovite familije?« Takrat sem utihnila. Pomislila sem na vse svoje grehe. Jaz sem perfektna! Ko je nadaljeval svojo pot proti temi, obsijani s polno luno, sem s hripavim glasom tipala za njegovo postavo. Hotla sem ga spet zgrabit za kapuco. »Ampak midva … midva sva tisto. Midva edina veva.« Preden je izginil v temo, se je obrnil: »Ti si bla tista, k si šla! Pobegnila, spizdila, in jaz sem ostal. In sam tih bod. Jebale te pravljice, res. Življenje niso pravljice!« Sesedla sem se na tla in on se je še enkrat obrnil: »Zakaj si mogla sploh pridet nazaj. Vse si mela tam v tujini. Ne, spet si prišla vse zajebat.« In je odšel po svoji zvezdnati poti. Odvezala sem si vezalke na bulerjih in en čevelj vrgla z vso silo v prvo grmovje. Ne bo apaurinov. Zakaj sem res sploh prišla nazaj? Na kaj sem upala? Končno sem odvezala vezalke še na drugem bulerju in ga fuknila v isto grmovje. S pisanimi nogavicami na betonu sem si podpirala glavo. Ko še nisem vedela, da mi bo čer par dni mama z nekim takim čudim mailom poslala: »Tvoj brat ima kosilo ob enih. Ti ob treh. Noče te več videt.« Neko čudno zadovoljstvo sem slišala v črkah. Zdej smo vsi trije proti tebi. In čez par let je vzel kovček in vsem trem pokazal fakiča. In odšel. Svoji novi polni luni naproti. In to nikol več ne bo Slovenija. In ko sem tko sedela v pisanih štumfih na nekem pločniku in tuhtala, kdaj bojo bulerji sami prišli nazaj, sem se spomnila: nas štirih. »Dober dan, kr naprej,« je mijavkala tam ena. Posedli smo se za en okroglo mizo. Stara sem bla 15, brat 12. Ženska v kostimu je začela: »Ja, vidim tukaj. Hči problematik. In, kaj bomo kej povedali?« Mati je začela buzerirat z njeimi psihološkimi forami, jaz pa brat sva pa, kot bova nekoč v ordinaciji unga, k predpiše vse, sam apaurinov ne, pa še prhljaj ma. Pogledala sem brata na desno, on mene, in spet sva jo gledala hladnokrvno nazaj. Kot wannabe Beatla.

Tišina je bila taka kot na naših božičnih družinskih večerjah. Ko čakaš Umo Thurman, da pride z mečem posekat vse. Una v kostimu, k je mela pa frizuro direkt tako, k da je glihkar stari mami havbo za sušit lase zaskvotala, je končno rekla moji mami: »A vaši otroc nč ne govorijo?« »Če nočjo, ne,« je zavzdihnila. »Hja, tko ne bomo mogli delat,« je začivkala ta vmes, k je gledala, če so ji najlonke popokale. »Sam, počakte vi. A niste vi štirje? Kje je pa četrti? Kje je vaš mož, njun oče?« Z bratom sva jo še vedno gledala kot dva zoglenela zombija. »Aja, v avtu vzun sedi pa čaka,« se je oglasila mati.