IN MEMORIAM - Tereza Vuk (1976–2024)
Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek, za katerega se je na mojo veliko žalost izkazalo, da je bil njen predzadnji. Ker me ni mogla dobiti po telefonu, je pisala moji ženi na fb, ker ga sam nimam. Reč tvojmu, nj me pukliče, rabm ga, da mi pove …
To je bila edinstvena Tereza Vuk (1976–2024), kakršno sem spoznal v zadnjih treh letih sodelovanja in občasnega, a vselej zelo živahnega druženja. Ko se je za nekaj odločila, je bila pripravljena narediti marsikaj, da je to tudi dosegla. Navsezadnje je eno leto kontinuirano pisala roman, česar ji marsikdo ne bi pripisal, ga tudi uspešno dokončala in nazadnje z njim segla med kresnikovo deseterico. Peterice si niti ni želela, saj bi se bilo treba potem fotkati. Menda jih je na Delu pustila odprtih ust, ker se je iskreno razveselila sporočila, da ni prišla med pet.
Tereza, ki me je tako šokirala, ko me je predlanskega februarja klicala v bolnico, ker se je zbala, da se zdaj ne bom imel časa ukvarjati z njo, češ kakšen baksuz sem jaz, da je šef založbe slepec, njen urednik pa zdaj leži na očesni kliniki. In kaj bo zdaj z njeno knjigo?! Ne, Tereza ni bila taka, da bi jo takrat odkrito zaskrbelo zame, ni bila človek, ki bi postavil drugega pred sebe. Tudi če je name, ležečega tam, kdaj pomislila – in vem, da je, ker mi je to tako ali drugače, spet na svoj edinstveni način, dala vedeti – tega nikoli ne bi glasno izrazila. To preprosto ni bil njen stil. Kot tudi ni bil njen stil, da bi s hlinjeno skrbjo ali potuhnjenim laskanjem iztržila še več zase. Kaj naj rečem, čeprav drugače vzgojen, sem se navadil ceniti njeno grobo neposrednost, ki jo je mehčala z duhovitimi dovtipi, njeno odkrito ambicijo po časti in slavi, ki ji nikoli ni nadevala mask.
V najinih telefonskih pogovorih mi je po neki značajski in službeni samoumevnosti vedno pripadla vloga ta resnega. – A si ga drkaš? – Kvajteb? – Ne vem, neki mi čudn dihaš. Čemur je sledil nekajsekundni premolk, prekinjen z glasnim in hrapavim, a neznansko pristnim smehom, ki ga že ta hip pogrešam. – Pa zajebavam te, no …
Ampak nikoli nisem izpadel bolj preresno kot takrat, ko sem v kafano na Gogalovi prišel s prenosnikom, da bi razjasnila nekaj besedilnih dilem in jih postavila v bolj čisto luč. Po petnajstih minutah kao dela in pri najinem drugem pivu je imela vsega dovolj, jaz pa tudi – nje. Pomisl mal, vse se da razumet. In sem. Razumeval in sklepal, kakor in kolikor sem vedel in znal. Nikoli pa posegal bolj, kot je bilo nujno potrebno. Raje kot z delom sva nadaljevala s pivom in veselo zaglavila, da sva še po zaprtju lokala plesala na ritme in melodije Roxy Music s telefona. Bil je eden tistih poznih večerov, ko se ti zdijo vsi komadi predolgi, ker imaš na lagerju še toliko glasbenih želja.
Po izidu njene tretje in »najine« prve knjige ter številnih intervjujih si ni vzela kaj dosti časa za uživanje v vsej zasluženi pozornosti. Že lani maja, ko je prišla v Slovenijo na obisk njena mala nečakinja Barcelonarka in smo se ob tej priložnosti z njeno družino poveselili v njihovem Mirnu, mi je, ko sva, presita Rajkotovih kulinaričnih dobrot in še česa, na hrbtu obležala pod zvezdami, začela govoriti o načrtih za svojo naslednjo knjigo. Z njo je hotela pojasniti stvari, o katerih je pisala v svoji tretji, v kateri se je spraševala, zakaj ima njen hudič krila. Priti torej do odgovorov, zakaj se je iz nje hudič sploh izlegel. Njen zadnji fajl nastajajoče knjige – kakor druge ga je na pot do mene s tehnično pomočjo pospremil Matjaž Odlazek – obsega 19.961 besed. Podatek, ki daje njeni mnogo prezgodnji smrti neko na videz suho, a vseeno posebno težo, saj znamo po zadnji napisani besedi še toliko bolj ceniti vse prejšnje.
Zadnjič sva se slišala prejšnji ponedeljek. Potem je v torek zbolela ona, v četrtek pa se je lotilo še mene. Se slišiva, ko bova oba bolje, sva si rekla. Čeprav nobeden od naju ni veroval, da je tam, kjer je zdaj Tereza, res kaj bolje, sem gotov vsaj glede tega, da je bilo to ozvezdje, kot poje Balašević v eni svojih pesmi, zanjo provinca in da si je med zvezdami še pravočasno našla svoj prostor. In upam da tudi mir.
***