TEREZA VUK – 2. odlomek iz nedokončanega romana

julij 2022

»Que pasa mi Teresita? Estas bien? Despertate, conche de tu abuela. Long time no see pa to.« Začutila sem hladna tla pod sabo. Z rokami sem na slepo tipala po keramičnih ploščicah okoli sebe in na silo odprla eno oko. Neka razglašena muska je donela okoli mene. Nekam znana mi je bila ta brezintonacija. Ko sem dvignila oko proti stropu, sem jih zagledala. Pajki moji, nazaj ste. Sej jaz vas nisem hotela stran spodit. Sam mogla sem. »Šta priča ova?« se je oglasil en, k je očitno emigriral sem. »Nč, pust jo,« se je oglasil ta drug pajk, vmes ko se je drl v mikrofon: »Ein, zwei, drei!« »Nč po švabsk. Kle je uno, due, tre,« je zasurlila pajkica v vijoličastih pajkicah, očitno primorskih korenin. »Dejmo ji eno Briškulo zapet. Sej vidte, da je šlo že vse u kurac.« »A od Mlakarja?« je vprašal bobnar. »Ne, od Game over!« so se mu vsi zadrli nazaj. In modeli kot so, so začeli kr eno svojo verzijo furat. Refren je šel nekak tko: »Briškulo si najdla, štrika pa še ne. Štrikaj in seštrikaj si svoj štrik. Štrik, štrik, štrik, naš štrik.« En, k je bil očitno še kitarist pri švedskih Europe, je mal preveč notr padel, pa se začel s čist zjebanimi prameni na trajnici dret: »Vsi roke gor!« Takrat sem z roko nekje na tleh otipala mokro brisačo. Z vso silo sem jo vrgla vanje. In so poleteli z vso svojo fršterkarijo v jašek banje.

Spizdite. Sam za v knjigo ste bli. Ni vas. In takrat sem zagledala, kako curlja kri iz brisače.

Oprijela sem se za umivalnik in probala dvignit svoje koščeno telo. Opotekla sem se iz kopalnice, šla čez hodnik, se zaletavala levo in desno v vse slike znanih slikarjev in si vlekla gor spodnje gate, na katerih je bil narisan Snoopy. Prišla sem do spalnice in izmučena dvignila telefon: »Ja?« »Alo, ti, si se preselila na Primorsko al kaj?« sem zaslišala neko ljubljansko omrežje. »Ne, sam v Ljubljani mi prenavljajo stanovanje. Bratovo, seveda.« »Pa sej si že skor tri mesece tam sama? Končno te je fotr spustil na vašo Vukovo parcelo samo. Kok je trajalo. 30 let? V bistvu te kličem, če si v redu.« »Sem v redu. Pač se iščem kle al ne vem kaj. Pridna ko bubica,« sem se zaslišala, vmes ko sem si spet roza spodnje hlače vlekla gor. »Pa dobr da si me zbudil, k sem mela spet ene čudne sanje. Uni debili pajki iz knjige so spet srali z bendom naokol, pa kr na tleh kopalnice sem se znajdla spat. Pa kr neki so po špansk nabijali.« »Kakšni pajki, kašna knjiga? Tega ni! Jao, teb je ta udarec včer res škodil.« »Je, k sem vidla po časopisih. Je knjiga.« Šele pol sem dojela situacijo: »Hm. Ker udarec?« »Pa sej si sama vse klicala iz urgence včer! Sred šivanja tam na mizi si se zajebavala, da te zarad ganje nč ne boli, pa dohtarju morila, če gresta en krog, da mu mal svojih tekstov razkažeš. Zraven pa pošiljala nam fotke sebe cele krvave. Sam še uno svojo namišljeno knjigo bi mogla zraven luknje na glavi držat za selfie. To bo fotr vesel: Ti, pridna k bubica. Pa še knjigo si si izmislila, da ti ne bo treba men vrnit keša.«

Fuck. Začela sem brskat po torbici in grabit ven izvide. »Prisotna, neprizadeta. Zenici enaki. 6 centimetrov rana. Izpiram pesek ven iz kosti. 12 šivov. Čez dva dni se vstavi drenaža. Pravi, da je padla pod lipo pri noni zaradi vročine.« Đizs. »Sam jaz nisem bla nažgana,« sem dahnila dolgoletnemu frendu v telefon. »Ne boš verjela, jaz ti celo verjamem. Dva meseca si mi govorila, da boš padla dol.« »Ja, k sem kakije po vročini ...« »Ma kakšni kakiji, kretenka. Z eno nogo si v grobu. Sama veš to. Pejt si slikat glavo. Teb tam neki ne špila dobr. To bo fotr vesel,« je še pripomnil in fuknil dol telefon. Potegnila sem Snoopyja ven iz riti. In se odkotalila proti kuhinji. Po poti sem na hodniku zagledala ogledalo. Pejt pogledat svojo Briškulo, me je nagovarjalo steklo. Pridi. Prisilila sem se in vzdignila veke.

Zagledala sem svoje desno oko napol zaprto, krvavo, vse v modricah in celo čelo poflikano. 

God damn. Zakaj nč ne boli? Fotr bo resno vesel. Ker takrat sem se spomnila vsega za včerajšnji dan. Nad mano je stal nekdo, se drl, da rešilca, jaz sem se vzdignila iz nezavesti in se šla pogledat v isto ogledalo. Končno sem si videla glavo. Gledala sem lobanjo in šla s prsti proti ogledalu. Dovoli mi, da zarijem notr svoje prste. Sej bi ratalo, če me ne bi uni butlji zvlekli pa strpali v avto, pa da nujno na urgenco. Skoz celo Vrtojbo smo leteli, ko da tekmujemo, ker bo prej mrtev. Ko je šoferka z avtom skor v šipo urgence pribila vsa živčna. Vstopili smo skoz vrata v čakalnico. Ma Guy Ritchie se skrije. Vzuni še cela galama, ko smo vstopili notr, je bil pa scenarij v čakalnici tak: vstopimo notr in vsi utihnemo. Pogledamo uno tišino tam. Se obrnemo desno, dva penziča z berglami sedita na stolčkih. In nas gledata. Se obrnemo na levo, spet dva penziča z berglami, pa ena stara mama, k je vnučka po glavi božala, da bo še vse v redu. In oni spet nas gledajo. In mi vsi sebe med sabo gledamo. Zgledal smo hujš k nedeljski Živ žav za ta starejše.

Jaz sem tiščala vse živo na glavi in skor špricalo je ven vse. Roke, noge, vse rdeče. Dvakrat me je še po tleh odneslo, k je blo tok splozko, kork da mi bi mi voda odtekla, ne pa taka lava ven iz glave. Vzad pa modeli z robčki, k me pobirajo. In mi strumno ko vojska vsi dalje: »Tam je receptorka!« Smo uleteli, kot da smo ušli iz avdicije za film neki med Star Wars pa E. T. Pa po poti še ukradli uno konjsko glavo iz Botra. »Vi biti receptorka.« Sej receptorka, če bi lahk kadila, bi ji čik padel iz gobca. Tko je pa sam rekla: »Joj, joj, kja je pa to.« Luknja v moji glavi. »A zavarovanje mate?« je iz prve zaslišala, vmes ko je zvonila na en gumb: »Gospod doktor, kle je en nujen primer za čez vrsto.« Odšpicala sem mimo vseh penzičev, vmes ko so me ubijali s pogledi. Bi mel pa lobanjo ven! In sem odšetala skoz vrata. In tko sem se mirno gledala v ogledalo dan kasneje. Odfukala sem ogledalo in šla mirno dalje. Odprla sem vse polknice v hiši. Vročina poletna je butnila vame. Usedla sem se za mizo v kuhinji. Lahko bi si odrezala kos črnega kruha in gor namazala maslo. Lahko bi si skuhala kavo. Tako sem pa samo v tišin obsedela in čakala. 

Mrtvo sem strmela skoz okno. Gledala sem oljko in palmo. Ponižno sta škilili v tla posušene zemlje. Nekje v ozadju so blejale koze in bratranec je kosil travo. Pomislila sem, da se je po istih prostorih igral majhen Stanko Vuk. Mogoče je sedel na istem stolu kot jaz zdej in se spraševal, zakaj je kaki za oknom tok suh. Njega so ubili, bojo tud mene? Bova oba končala v mlaki krvi? Dva meseca sem že sama v hiši teh svoji prednikov. Vse diši po preteklosti. Takrat sem se odločila, da rajš nesem plesniv kruh kozam in grem celi vasi pokazat svoj nov podvig na glavi, zvani: »Neki med šljivo pa zaselotejpanim čelom.« Ko sem vsem ob reki Vipavi obrazložila, da to je ljubljansko čelo, da ne može nam niko ništa, kamoli lipe, sem se končno po temi privlekla domov. Še vedno je blo prevroče. Vrgla sem kratke rokave dol in šla v »svojo« nonino sobo, vsem jamrat na Fb, da mam luknjo v glavi. Začela sem razmišljat o skejtarčku in začela plesat na Dire Straits ... »You are so far away from me, I just can't see« ... Kar naenkrat so polknice po hiši začele ropotat na vse strani. Veter je začel premikat hišo in slišala sam lipo, kako ji hoče utrgat veje, kot da rojeva. Prestrašeno sem začela pogledovat proti hodniku. To ni hiša duhov, strezni se. Vsa potna sem dala zvočnike na glas. Litfiba in Regina di cuori. … »Dici che m'ami … non sai se mi ami … o forse che si o no …« Ropot okoli hiše je preglasil note.

Polknice so ropotale, ko sem zaslišala: »Mi Teresita. Buenas noches.«

Padla sem s stola dol in se probala zavlečt proti glavnim vratom. »Kdo, kaj, se vam vsem že meša?« sem probala z nohti odpret ključavnico. »Boš rekla, da se me spomniš? Čilenca, k si ga privlekla sem iz Portugalske, da kako bova zaljubljena, in pol pustila sred Italije? Hitr si ti pozabla vseh teh 30 let nazaj.« Probala sem odpret vrata v paniki, ampak vseen vprašala: »Pa kako? Kje si? Kako govoriš z mano? Wtf?« »Na tvoji glavi sem,« je rekel mirno. »V glavi moji?« »Na tvoji glavi. Še vedno si kdaj glupa ko točak.« Probala sem že brcat v vrata, ko se je spet oglasil: »Tvoj šiv sem. Tvoj šiv na brazgotini. In zarad mene so ti včeraj zašili svojo postarano kožo nazaj, kokr majhnemu odojku. Zarad mene. Tvoj bivši tip.« Brcala sem v vrata in končno se je ključavnica odklenila. Stekla sem ven, zagledala točo, kako pada, in slišala, kako meče celo streho dol. Za mano se je drl v španščini: »Misliš, da nam boš ušla? Še 11 šivov te čaka! In vsi smo tvoji bivši!« Začela sem tečt proti izhodu. Tekla sem po dežju in toči. Siddharta mi je donela po glavi ... »zlezi pod mojo kožo, poženi mi kri po žilah ... primi me močno za vrat, saj greva … blizu meddrevesa …«

Na levo sem zagledala Stanka Vuka, kako kot 15-letni piše poezijo pod lipo. Na levo je pranono kosil travo. Na desno je nona obrezovala rože. Na levi se je moj fotr guncal na gugalnici pod drevesom in bil star dve leti. Videla sem vse nas. Vse bratrance in sestrične. Ko sem pritekla iz parka, sem se ustavila in začela gledat cesto. Povsod so bli gasilci in zvonjenje alarma. V modrcu in kratkih hlačah sem stala tam vsa premočena in kr stegovala roko. Z mano govorijo šivi! Dokler nisem zaslišala: »Ma kej je pej z vami gospa. Bejžte notri. Ne vidiste, da je vsem vrglo strehe dol?« »Povejte ji, da je Idrija u tistu smer,« se je oglasil en mlajši gasilce zraven. »Ma ste ranjena vi?« me je vprašal ta starejši, ko je videl mojo povito glavo. Toča je padala mimo mene in obrnila sem se nazaj proti hiši za sekundo in začela tečt nazaj bosa po vseh lužah. Preskočila sem vse strešnike od hiše in se zaprla notr. Dvakrat sem zaklenila vrata in obsedela na tleh. Iz vseh sob je prihajal mraz. Stekla sem v sobo pokojnega strica. Ulegla sem se na njegovo posteljo in se zavila v njegove deke. Pomislila sem, da se je v tej isti postelji odločil za svoj konec. Za svojo Briškulo. Polknice so še vedno ropotale, streha je padala dol in men je šlo na jok. »Prisebna, prisotna« … »Pejt si slikat glavo, pejt si slikat glavo …«