Shrani

Kairo - To poletje

Kaja Mohorič5. april 2024
Pogled z okna na mestno ulico v času sončnega zahoda, v zgornji polovici barvito nebo z nekaj oblaki
Foto: Kaja Mohorič osebni arhiv

To poletje je vse življenje v dveh kovčkih in enosmerna karta za jug. To poletje sadje kipi od okusa, bleščeč lunin krajec se ujame med reže palmovega lista in vsako jutro me zbudi ista ognjena krogla, ki nikjer drugje ni videti tako težka in mogočna kakor prav tu nad migetajočim peskom. Sedim na glinenih stopnicah pred modrimi vhodnimi vrati in srebam kavo brez sladkorja, božam potepuške mačke, bolj lačne bližine kakor hrane, in v njihovih mačjih duplinah vidim vse nas, ki rade volje plačamo več za manj kalorij in ki imamo na stotine prijateljev na prikladno varni razdalji, pa nobenega, da bi nas v petek zvečer odložil na postaji.  

To poletje je potovanje tri tisoč let nazaj, dišeč metin čaj in glasba ob treh zjutraj s treh strani, ker kdaj je čas za radost in veselje, če ne zdaj. Je jadrnica na lenobnem Nilu – bila bi razgledniško kičasta, če ji boka ne bi krasil vpadljiv napis »MICKEY MOUSE« s črkami v izmenjujoči se rdeči in zeleni – in je taksist, ki mi ponuja hašiš na zalogo, ker samo take vrste ženske same potujejo po tej državi. To poletje sem se nehala opravičevati, da nisem to, kar vsak, ki ima pet minut preveč, želi od mene, nehala sem iskati izgovore, zakaj ne pridem na obisk, zakaj si ne želim postati nekdo, zakaj ne verjamem, da lahko s papirnatimi slamicami rešim svet, zakaj ne pijem alkohola in tablet in zakaj si brijem noge z žiletko za moške, tako kot jaz ne zahtevam opravičil od onih, ki ob sobotah z visokotlačnimi čistilci kalijo jutranji mir. Tukaj jim za tehnološke presežke te ali kakšne druge vrste ni mar. V Luksorju še vedno vozijo kočije in tla so na gosto prekrita z lepljivimi črnimi lisami, ponekod od konjskih fig, predvsem pa od na soncu pomečkanih datljev, ki prosto padajo z bujno obloženih dreves pozno v jesen. Prah in smeti navadnih smrtnikov ne zanimajo, odnese jih pač veter – a ne povsod. V ograjenih soseskah, kjer domuje in počitnikuje tisti en odstotek, ki je tu bolj resničen od onega pri nas, sizifovski komunalci čepijo ob robu cest in peščena zrnca vse dneve z malo ročno metlico pometajo na smetišnico. 

Ožja mestna ulica, obdana z bloki, osvetljena s sončnimi žarki, ob strani parkirani avtomobili, na sredi ulice ljudje, ki se sprehajajo
Foto: Kaja Mohorič osebni arhiv
Rdeč avtomobil starejšega modela, parkiran na ulici z velikim listnatim drevesom v ozadju
Foto: Kaja Mohorič osebni arhiv