TONGOLELE NI ZNAL PLESATI - odlomek iz romana
Ta roman opisuje dogajanje v Nikaragvi po aprilu 2018, ko so izbruhnili ljudski protesti, ki jih je država surovo zatrla. S spoštovanjem do stotin padlih mladih in njihovih svojcev, ki vztrajno terjajo pravico.
Salvadorju Velásquezu (Chavu) in Esther za nepozabne lepe dneve v Baton Rougeu.
Zbor:
V zbor na trg, Mikenci, v zbor, pridite, poglejte čudo v rokah blaženega kralja!
EURIPIDES, Elektra (prev. Jera Ivanc)
Dolores Morales
Inšpektor Dolores Morales (Managva, Nikaragva, 18. avgust 1959) je stari gverilec iz boja zoper diktatorja Anastasia Somozo Debayla, ki ga je julija 1979 zrušila zmagovita revolucija Sandinistične narodnoosvobodilne fronte (FSLN). Pripadnik Sandinistične policije (pozneje Državne policije) je bil od njene ustanovitve; ko so ga odpustili, je postal zasebni preiskovalec.
Življenjepis
Rodil se je v četrti Campo Bruce na vzhodu prestolnice Managva; oče, tudi Dolores Morales po imenu, ki je bil mizar, in mati, Concepcion (Conchita) Rayo, sta se ločila zaradi očetove razuzdanosti in mati je šla iskat srečo v Kostariko, kjer se je za njo izgubila vsaka sled. Edinca je vzgajala teta Catalina Rayo, materina sestra. Ta je imela stojnico na tržnici San Miguel v srcu stare prestolnice, ki jo je 22. decembra 1972 razdejal potres.
Še kot mladenič se je z ilegalnim imenom Artemio vključil v osvobodilno fronto, najprej je bil član mestne gverile v prestolnici, leta 1978 pa se je pridružil gverilskim enotam na Južni fronti, ki so si med boji prizadevale prodreti od meje s Kostariko proti notranjosti države in jim je poveljeval asturski duhovnik Gaspar García Laviana, pripadnik reda Presvetega srca Jezusovega.
Novembra tega leta, med boji za koto 33, prav takrat, ko je smrtno zadet padel oče García Laviana, mu je krogla iz težke strojnice zdrobila koleno. Bali so se gangrene, zato so mu nogo amputirali in ga nato poslali na Kubo, kjer so zanj izdelali protezo.
Po ustanovitvi Sandinistične policije so ga premestili na oddelek za boj proti mamilom, postal je inšpektor in na tem položaju dočakal zamenjavo oblasti v februarju leta 1990. Takrat je FSLN izgubila volitve zoper opozicijsko kandidatko Violeto Chamorro (1990–1997).
V anonimnosti in sredi sprememb je služil v ustanovi, ki se je preimenovala v Državno policijo in ni bila povezana s stranko. Vajen skromnosti se je še vedno vozil s svojo malo in precej zdelano lado ruske izdelave.
Znamenit je postal leta 1999 v času vlade Arnolda Alemána (1997–2002) in Somozove Liberalne stranke, ker je vodil operacijo, med katero so aretirali šefa trgovine z mamili Wellingtona Abadía Rodrígueza Espino alias Manceba iz kartela iz Calija, in Sealtiela Obligada Masíasa alias Arcángela iz kartela iz Sinaloe. Prijeli so ju na nekem posestvu na pobočju ognjenika Mombacho v bližini mesta Granada, kjer sta se sestali zločinski združbi, ter ju izročili ameriškemu uradu za boj proti drogam.
Korupcija je bila takrat že vsesplošna, zato je ta akcija povzročila slabo voljo v visokih vladnih krogih in minister za notranje zadeve je v dogovoru z glavnim komisarjem Césarjem Augustom Cando ukazal, naj ga umaknejo iz službe, češ da je ukrepal samovoljno. S tem se je njegova poklicna pot pri policiji nenadoma končala.
Nekaj časa je miroval in v tem obdobju je postalo njegovo nagnjenje do alkohola očitno. Pozneje, pod novo oblastjo poveljnika Daniela Ortege, je z denarjem iz pokojninskega sklada, ki so mu ga končno le izplačali, odprl zasebno detektivsko pisarno. V trgovskem središču Guanacaste v četrti Bolonia v zahodnem predelu Managve je najel lokal, v katerem je bila prej trgovina z otroškimi oblačili. Z družabnico sta se opremila s fotografskim aparatom in začela po naročilu prevaranih zakoncev vohuniti za prešuštniki ter dokumentirati njihova srečanja.
Iz te rutine ga je iztrgalo presenetljivo naročilo milijonarja Miguela Sota Colmenaresa, ki je želel, naj pojasni izginotje njegove pastorke Marcele Soto Contreras, za to pa ponudil lepo plačilo. V preiskavi se je razgalila Sotova umazana osebnost, pa tudi njegovi stiki z režimom, saj je bil povezan s svojim zaščitnikom, komisarjem Anastasiem Pradom, alias Tongolelejem, šefom tajnih služb, in z neko pomembno osebnostjo, ki je hotela ostajati v anonimnosti, z nekim mojstrskim, toda molčečim vzvodom pri motorju oblasti.
Inšpektor Morales je sledi za izginulo iskal po blodnjakih Zahodne tržnice Managve, po katerih ga je vodil stari znanec Serafín Manzanares alias Rambo, ki se je na južni fronti boril pod njegovim poveljstvom. Pri tem prizadevanju je presegel omejitve, kot jih je določil naročnik, ki je hotel za vsako ceno ohraniti skrivnost v ozadju celotne zadeve. Detektiv navodil ni upošteval, zato je Soto naročil, naj mu nadaljnje preiskovanje primera preprečijo. Na Sotovo prošnjo je Tongolele ukazal, naj inšpektorja Moralesa primejo in z Rambom vred izženejo prek mejnega prehoda Las Manos v Honduras.
Čustvene zveze
Na južni fronti je spoznal mladenko iz Paname Eterno Vicioso, z ilegalnim imenom Cándida, borko v enoti Victoriano Lorenzo. Poročila sta se, obred je opravil oče García Laviana, vendar zakon ni mogel trajati, saj se je ves čas zapletal z drugimi ženskami, kar je bilo pri njem še trdovratnejša razvada kakor pa vdanost žganju.
Najtrdnejšo zvezo je imel s Fanny Toruño, telefonistko pri javnem telefonskem podjetju Enitel, poročeno z nekim zemljemercem pri družbi za gradnjo cest. Zbolela je za rakom in mož jo je zapustil. Ta ljubica je postala njegova sodelavka, ki je brez zadržkov izražala mnenja o preiskavah in s svojo presojo nemalokrat zadela v bistvo stvari.
Najbližji sodelavci
Pri preiskavah, ki so pripeljale do aretacije šefov kartelov iz Calija in Sinaloe, je imel pomembno vlogo pomočnik inšpektorja Bert Dixon, Lord Dixon, iz Bluefieldsa na karibski obali; tudi ta je bil nekdanji gverilski borec, ubit pa je bil v atentatu v četrti Domitila Lugo v Managvi, ko so morilci v službi obeh kartelov z rafali prerešetali lado inšpektorja Moralesa, v kateri sta se vozila. Sam inšpektor jo je sicer odnesel brez praske, zaradi smrti Lorda Dixona, s katerim ga je povezovalo globoko prijateljstvo, pa si dolgo ni opomogel.
V njegovem krogu je bila posebej pomembna donja Sofía Smith, ilegalka pri sandinistični fronti, kurirka in mati borca, ki je padel med vstajo v vzhodnih predelih Managve leta 1979. Postala je sodelavka pri oddelku za boj proti mamilom, bila je zelo nadarjena za policijske preiskave in je bila njegova najpomembnejša pomočnica. Med revolucijo je bila disciplinirana borka Sandinistične osvobodilne fronte, kljub temu pa je ostajala zvesta svoji protestantski veri in fari cerkve Živa voda v svoji četrti El Edén, kjer je imel hišo tudi inšpektor Morales.
Politične okoliščine
V času, ko se je uveljavljal kot zasebni detektiv, je prišlo v Nikaragvi do političnih sprememb, saj se je poveljnik Daniel Ortega, ki je vodil vlado v revolucionarnih osemdesetih, leta 2006 na podlagi dogovora s svojim starim nasprotnikom Arnoldom Alemánom vrnil na oblast. Na predsedniškem položaju je bil večkrat, po volitvah leta 2016 tretjič, in takrat je bila njegova soproga gospa Rosario Murillo, prva dama in izvršna šefinja vlade, izvoljena za podpredsednico republike. Ob tem, ko sta zakonca utrjevala družinsko oblast, se je uveljavljal tudi novi razred kapitalistov, ki je izhajal prav iz vrst sandinistične fronte ali njenih sopotnikov.
Leta 2018 je na pobudo mladih izbruhnila ljudska vstaja, ki so jo podpirali široki sloji in so jo surovo zatrle tako Državna policija kot paravojaške enote, zveste Ortegi in njegovi soprogi. V tem nasilju je bilo več kot štiristo mrtvih, na stotine ranjenih in zaprtih, na tisoče ljudi pa je moralo v izgnanstvo.
Tretji del pripovedi se začenja na honduraški strani mejnega prehoda Las Manos po tem, ko je inšpektor Morales sklenil, da se skrivaj vrne v Nikaragvo, ker mu je donja Sofía sporočila, da se je pri Fanny bolezen ponovila …
Prvi del
Glej nje, ki vrgle so med staro robo čolnič in iglo, šle med čarodeje ter vraževale s travo in s podobo.
DANTE, Pekel, Dvajseti spev (prev. Andrej Capuder)
Zlati maček
Sunki vetra so skoz slabotna debla smrek, ki se oklepajo golih pobočij La Campane, udarjali v presledkih, toda rednih. Inšpektor Morales bi skoraj mogel meriti čas po premorih med ledenimi sunki, ki so ga vsakokrat zarezali v obraz: kaki dve minuti med vsakim ledenim pišem.
Utaborjena sta bila ob makadamski stezi ob vznožju strmine. Rambo je čepel ob njem v kotanji med dvema skalama, prekritima z mahom kakor s kakim krznom, zavetje pa ju ni varovalo pred ostrim vetrom, ki ju je mučil, ju rezal v tilnik, v ušesa in v lica.
Takoj ko se zopet znoči, bosta morala obiti vzpetino in prečkati zemljišče z bananovci. Zlati maček jima je pojasnil, da bosta prišla do steze preko opuščenega pašnika, na koncu te steze, že ob asfaltirani cesti, ki se vzpenja iz Ocotala proti obmejnemu prehodu Las Manos, pa je Dipilto Viejo. Prav po tej cesti sta šla prejšnji dan, ko so ju vklenjena vodili v izgnanstvo v Honduras.
Do zdaj je z Zlatim mačkom, nanj sta po naključju naletela na honduraški strani meje, šlo vse po načrtu. Ko se je znočilo, sta, da bi malo zaspala, legla v tovornjak vlačilec na parkirnem prostoru, na katerem so se vozniki nameščali v viseče mreže, razpete med zabojniki, kmalu nato pa zaslišala korake na pesku in videla, kako se sklanja k njima in jima maha pred obrazom s šopom loterijskih srečk, spetih s kljukico za obešanje perila.
Bil je nekakšen okoren orjak, ki se je v svetlobi luči na parkirnem prostoru zdel kakor posut z zlatim prahom, imel je modre, rdeče obrobljene, nemirne in šegave oči, na glavi polsten klobuk z madeži od znoja, krepak in sedel je na petah vojaških škornjev. Nosil je flanelasto srajco z rdečim in zelenim kockastim vzorcem in modre kavbojke s širokim pletenim pasom.
»Kaj se spomni tale gospod, spečim ljudem prodaja srečke,« je rekel Rambo.
»Sreča ne pozna niti urnika niti dneva niti datuma. Kupite polovičke, polovica desetke je namreč sreča.«
»Si kdaj prodal večji dobitek?« je vprašal inšpektor Morales.
»Tega hranim za vaju, da bosta videla, kako vaju cenim.«
»Od kod si se pa vzel s tem svetniškim videzom?« ga je inšpektor Morales počasi premeril s pogledom.
»Tukaj v Las Segovías smo vsi taki, izviramo od istega duhovnika, ki je pred dvema stoletjema prišel s Pomorjanskega in se naselil v Dipiltu.«
»En sam duhovnik, ki suva s svojim mečem na levo in na desno,« je menil Rambo.
»Raje recimo, da škropi blagoslovljeno vodo iz istega kropilnika. Tako, da je škof iz Leóna, ki je na muli prijahal na apostolski obisk, zaukazal, naj se vsa vas razseli, da se neha greh.«
»Kakšen greh?« ga je inšpektor Morales še vedno meril s pogledom.
»Mešanje moških in žensk iz istega posvečenega vrelca. Ena sama vročekrvna žlahta.«
»Po tolikšnem veseljačenju je moral biti ta sveti možak povsem izčrpan,« je menil Rambo.
»Žalostno ga je bilo videti, ves izmozgan, sama kost in koža. V poslednje olje ga je dal prav škof, ki je potomstvo razposlal na vse strani neba.«
»Serafín, še malo ga poslušajva, pa bo rekel, da je duhovnik s Pomorjanskega zapeljal njegovo prababico, ki je bila nuna v samostanu.«
»Uršulinko, ki je bolehala za neozdravljivo nimfomanijo in je bila verjetno kar njegova hči, ali pa sestra,« je rekel velikan, sedel k njima in stlačil srečke pod flanelasto srajco.
»Šef, v svojem življenju še nisem srečal nikogar s tako brezobzirnim jezikom. Niti lastni prababici ne prizanaša.«
»Ime mi je Genaro Ortez y Ortez, obesili pa so mi posmehljivi vzdevek Zlati maček: vaš prijatelj in na uslugo. Da vaju živa in zdrava pripeljem v Nikaragvo.«
»In kako veš, da hočeva v Nikaragvo?« je vprašal inšpektor Morales.
»Gledam vaju od trenutka, ko so vama na mejnem prehodu sneli lisice in vaju porinili na to stran,« je rekel Zlati maček. »Genaro, sem si mislil, če so ju izgnali in si ne prizadevata za prevoz do Tegucigalpe, je to zato, ker se ne pustita in hočeta nazaj.«
»Prodajalec srečk, ki obrekuje svojo prababico, dvema nesrečnikoma najprej ponuja glavni dobitek na loteriji, nato pa se spremeni v uslužnega vodnika,« je rekel Rambo.
»Toda, Genaro, to je vendar tvoja dolžnost,« je Zlati maček poudarjal besede z gibi rok, kakor da se pogovarja s sabo pred zrcalom. »Brez tebe ti temni lastovki ne bosta več gnezda pod nadstreškom spletali domačim.«
»Šef, saj pozna celo pesem Rubéna Daría o lastovkah enega samega poletja.«
»In koliko stanejo te tvoje usluge?«
»Skromnih pet tisoč pesov, moja prijazna družba pa je za povrh. Živa in zdrava vaju pripeljem na katerokoli točko na cesti proti Ocotalu. Sprejemam dolarje, kordobe ali lempire.«
»Angorski mucek je pokazal krempeljce,« in Rambo je zamahnil kakor s šapo.
»Na žalost bova prikrajšana za tvojo prijetno družbo,« je zavzdihnil inšpektor Morales. »Tudi če naju postaviš na glavo, ne bo iz najinih žepov padel niti ficek.«
»Kaj pa kaj vrednega? Ura? Verižica, zapestnica?«
Inšpektor Morales je iz zadnjega hlačnega žepa kakor dragoceno cigaretnico potegnil telefon Samsung Galaxy, ki mu ga je podarila Fanny.
»Bo to dovolj?«
Zlati maček je previdno vzel telefon in ga podržal pred očmi in proti svetlobi, ki je padala od svetilke na vrhu stebra.
»No, rabljen in vse, nekaj bom pa le iztržil,« in ga je spravil v srajčni žep.
»Dobiš ga, ko se razidemo,« je inšpektor Morales segel z roko in terjal telefon nazaj. »Do takrat ne morem ostati brez povezave. In telefonska kartica ni všteta. Ko se poslovimo, jo vzamem.«
Zlati maček je za trenutek okleval, nato pa telefon vrnil.
»Dogovorjeno. Zdaj pa mi potolažita radovednost: kaj sta zagrešila, da so vaju vrgli ven ob takem spremstvu, vklenjena in vse to?«
»Ah, to je dolga zgodba in ti jo ostanem dolžan,« je čemerno odvrnil inšpektor Morales.
»Gre za to, da se je moj prijatelj, tako hrom, kakor vidiš, in tako trebušast, kakor tudi vidiš, spravil v posteljo s soprogo nekega komisarja, ki je visoka živina pri policiji, in ker sem bil pri tej zadevi njegov pajdaš, sem tudi jaz dobil svoj delež kazni.«
»Serafín, s takimi obrekljivimi pridevniki mi blatiš ime.«
»Šef, pravzaprav vas povzdigujem; sicer pa: glede posteljnih zadev vas ne prekaša nihče.«
»Moj prijatelj s palico bi mogel biti karkoli, samo osvajalec tujih spalnic ne,« se je zasmejal Zlati maček. »Njegov obraz kaže resnega človeka.«
»Nikar se ne varaj, če le sleče spodnjice in jih otrese, so kilometer naokrog že vse noseče.«
»Tako je bilo z očkom duhovnikom. Zato mu je škof prepovedal nositi spodnjice.«
***
Prevedel Ferdinand Miklavc