Tschimy Obenga - Moja zgodba je do neke mere žalostna

Oktobra 2020 je pri založbi Ente Tapes izdal debitantski EP Human OS. Požel je pozitivne kritiške odzive, glavni single Hera pa je na Youtubu v treh mesecih osvojil 11.000 ogledov. Kritiki so pisali, da je Tschimy »vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja« (Mladina, Jaša Bužinel, september 2022). V naslednjih letih je Tschimy izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Lani septembra je pri Ente izdal še dolgometražni album Princ. Tschimyjev alternativni indie pop, kot ga poimenujejo kritiki, »je tudi v svojih novih oblačilih ohranil značilne žanrske preplete sodobnosti«, ki jih je bilo moč spoznati s hiti, kot so Hera, Afterparti in Potihem. 

Na njegov lanski koncert v Kinu Šiška sem peljala mamo in hčerko, ki znata komaj kakšno besedico slovensko. Obe sta navdušeno komentirali, da je Tschimy »pesnik«. 

Na vprašanje, ali se strinja, da ob njegovi glasbi omenjajo besedo introspekcija, Tschimy prikima: »Ja, mislim, da me ta beseda odlično opiše. Velik del moje glasbe je nekako utemeljen v introspekciji. In se mi zdi celo težko pisati iz perspektive koga drugega. Vse izhaja iz mojega pogleda, ker je to edini, ki ga zares lahko raziskujem po lastni volji. In o katerem vem največ in o katerem mi je najudobneje pisati.« Izhajanje iz lastnih izkušenj za Tschimyja med drugim pomeni, da se glasbe nikoli ni priučil po institucionalni poti. Se pravi, da bi jo dojemal na zahodnjaški način.  

Povprašam, kdaj je zaslutil, da je »glasba njegovo polje ustvarjanja«? Očitno je zadovoljen. In očitno se nama obeta dober pogovor. 

»Dobro vprašanje. Ni bilo nobenega točno določenega trenutka, ko bi se zares spremenil moj pogled na glasbo. V bistvu je bilo zame ukvarjanje z glasbo nekako naravno početje. Od nekdaj. In me sploh ni motilo, da sem se tega lotil zunaj institucionalnega okvirja.« Nekako se mu je zdelo, da se institucionalni način ustvarjanja nikoli ni skladal z njegovimi interesi. Ko se mlad človek znajde v glasbeni šoli, ne razume, kaj so prednosti uvodnega suhoparnega učenja tehnike. Zdi se mu, da je institucionalni način učenja glasbe preveč enodimenzionalen. In da nima zares izobraževalcev, ki bi imeli tak pogled na glasbo, ki bi se razlikoval od klasičnega zahodnjaškega načina. To je sicer odličen način za razumevanje in opisovanje glasbe, vendar se mu zdi, da glasbe ni pametno gledati skozi perspektivo ideologije ali dokumentacije. »Glasbena šola ni zadovoljevala mojih interesov, vsaj takrat ne. Verjamem sicer, da se to na konservatoriju ali ob dobrih profesorjih na akademiji spremeni. Da imajo več možnosti tudi za vključevanje glasbe drugih kultur, tudi v smislu poučevanja teorije te glasbe, zgodovine in tako dalje. Seveda pa v osnovni glasbeni šoli ni zares prostora za to.«