Tschimy Obenga - Moja zgodba je do neke mere žalostna

Oktobra 2020 je pri založbi Ente Tapes izdal debitantski EP Human OS. Požel je pozitivne kritiške odzive, glavni single Hera pa je na Youtubu v treh mesecih osvojil 11.000 ogledov. Kritiki so pisali, da je Tschimy »vznemirljiva kurioziteta za mladino, ki je glasbenike s sorodno senzibilnostjo dotlej iskala onkraj domačih meja« (Mladina, Jaša Bužinel, september 2022). V naslednjih letih je Tschimy izdajal nove single in sodeloval z glasbeniki, kot so Matter, Tsujigiri in lav. Lani septembra je pri Ente izdal še dolgometražni album Princ. Tschimyjev alternativni indie pop, kot ga poimenujejo kritiki, »je tudi v svojih novih oblačilih ohranil značilne žanrske preplete sodobnosti«, ki jih je bilo moč spoznati s hiti, kot so Hera, Afterparti in Potihem. 

Na njegov lanski koncert v Kinu Šiška sem peljala mamo in hčerko, ki znata komaj kakšno besedico slovensko. Obe sta navdušeno komentirali, da je Tschimy »pesnik«. 

Na vprašanje, ali se strinja, da ob njegovi glasbi omenjajo besedo introspekcija, Tschimy prikima: »Ja, mislim, da me ta beseda odlično opiše. Velik del moje glasbe je nekako utemeljen v introspekciji. In se mi zdi celo težko pisati iz perspektive koga drugega. Vse izhaja iz mojega pogleda, ker je to edini, ki ga zares lahko raziskujem po lastni volji. In o katerem vem največ in o katerem mi je najudobneje pisati.« Izhajanje iz lastnih izkušenj za Tschimyja med drugim pomeni, da se glasbe nikoli ni priučil po institucionalni poti. Se pravi, da bi jo dojemal na zahodnjaški način.  

Povprašam, kdaj je zaslutil, da je »glasba njegovo polje ustvarjanja«? Očitno je zadovoljen. In očitno se nama obeta dober pogovor. 

»Dobro vprašanje. Ni bilo nobenega točno določenega trenutka, ko bi se zares spremenil moj pogled na glasbo. V bistvu je bilo zame ukvarjanje z glasbo nekako naravno početje. Od nekdaj. In me sploh ni motilo, da sem se tega lotil zunaj institucionalnega okvirja.« Nekako se mu je zdelo, da se institucionalni način ustvarjanja nikoli ni skladal z njegovimi interesi. Ko se mlad človek znajde v glasbeni šoli, ne razume, kaj so prednosti uvodnega suhoparnega učenja tehnike. Zdi se mu, da je institucionalni način učenja glasbe preveč enodimenzionalen. In da nima zares izobraževalcev, ki bi imeli tak pogled na glasbo, ki bi se razlikoval od klasičnega zahodnjaškega načina. To je sicer odličen način za razumevanje in opisovanje glasbe, vendar se mu zdi, da glasbe ni pametno gledati skozi perspektivo ideologije ali dokumentacije. »Glasbena šola ni zadovoljevala mojih interesov, vsaj takrat ne. Verjamem sicer, da se to na konservatoriju ali ob dobrih profesorjih na akademiji spremeni. Da imajo več možnosti tudi za vključevanje glasbe drugih kultur, tudi v smislu poučevanja teorije te glasbe, zgodovine in tako dalje. Seveda pa v osnovni glasbeni šoli ni zares prostora za to.« 

Ko ga vprašam, kdaj se je odločil, da je glasba tisto, kar si želi početi, se posmeji. »Na enak način, kot se je kdorkoli odločil, da govori lastni jezik.« Pravi, da ni bilo enega samega trenutka, ko bi rekel, aha, zdaj pa se izražam na način glasbe! »Nekako mi je bilo vedno naravno to početi.«  

Med raziskovanjem Tschimyja in njegove glasbe mi je ves čas odmeval pristop nekaterih zahodnoafriških umetnikov, bodisi režiserjev bodisi gledališčnikov, ki niso bili deležni formalne izobrazbe. Seveda so izjeme, ki so šle skozi institucionalno oblikovanje. Kar nekaj pa se jih je umetnosti priučilo. S prakso. In Tschimy še enkrat pritrdi, da je tudi njemu tak način učenja bližji. »Ampak vseeno moram priznati, da obstajajo standardizirane prakse učenja glasbe, ki jih človek težko nadomesti drugače.« Se pravi, da imata oba načina svoje prednosti in slabosti. »Mislim, da te tovrsten način početja namesto študiranja bistveno bolje pripravi na praktične primere ustvarjanja. Redko boš pristopil k ustvarjanju na način, kakor ga predpisuje klasična zahodnjaška teorija. Vsaj po mojih izkušnjah.« Toda hkrati priznava, da v zahodnjaški teoriji obstajajo tehnični prijemi, ki znajo biti učinkoviti. Oziroma dobro in učinkovito uporabijo inštrumente, ki so na voljo našemu telesu. »Zato sem iskreno hvaležen, da se glasbe lahko učim na tak način. Ne bi pa nikomur svetoval, da klasično pot opusti ali se ne ozira na določene vidike institucionalnega učenja glasbe. Ker menim, da je tam ogromno znanja.« Prisega torej na zlato mešanico obojega. V gledališču, režiji to morda ni toliko razvidno. Toda v umetnosti, ki temelji na telesnem, plesu, petju, se včasih zgodi, da doseže celo boljši rezultat, kdor se nauči po svoje, kakor če bi šel po klasični izobraževalni poti. 

Ko ga spomnim na študij francoščine, se razveseli. Vendar niti ta ni bil zanj. »Tako je. Eno leto sem študiral prevajalstvo. Na Filozofski fakulteti. To je bila nekako naravna pot.« Zdelo se mu je, da je bil vedno še kar nadarjen, ne toliko za jezikoslovje, pač pa za govorjenje in učenje jezikov na splošno. 

Spomnim ga na izraz »novodobna popevkarska slovenščina«. Ob čemer se zasmeji. Priznam, da je bila prva stvar, ki me je pritegnila pri Tschimyju, jezik. Čeprav v večinski beli družbi gojijo stereotipe o temnopoltih in jih sprašujejo, kje so se tako lepo naučili jezika. Tschimy sleče plašč. Obema je jasno, da gre zdaj, ko sva se dotaknila teme jezika, zares!

Če živiš z mojimi lastnostmi, kot nekdo, ki je temnopolt … ali ki je azijskega porekla ali kakorkoli etnično drugačen v dokaj homogeni družbi, se pač naučiš mnogo registrov. In ti postane naravno te registre mešati. Govorim o registrih formalnosti, neformalnosti.

Verjetno tudi iz preživetvene nuje? 

»Morda. Celo. Kolebaš med več subkulturami. Skoraj neizogibno, ko pač uporabljaš različne ravni slovenščine.« Pri tem misli na širok spekter, od profesorjev, ki govorijo v striktnih formalnih registrih, do migrantov, katerih slovenščina niti ni njihov prvi jezik. »V glavnem, že zaradi samega premikanja iz subkulture v subkulturo, pa tudi nekako iz perspektive tega, da je slovenščina moj materni jezik, se pač poskušaš naučiti registrov, ki bi jih uporabil v določenih situacijah.« Tschimyju se zdi menjavanje registrov dokaj naravno. Tudi k pisanju glasbe je pristopil z zavedanjem, da obstajajo različni registri. In da imajo zelo velik učinek na to, kako je slišati določen stavek ali poved. In kakšne implikacije ima. »Meni je to zelo pomembno pri pisanju glasbe v slovenščini. Ker se zavedam, da določeni registri zvenijo togo. Ali pa nenaravno. S tem v mislih poskušam pisati svojo glasbo na način, ki je hkrati jasen in pristopen. Da ni preveč formalen. Poskušam najti register, ki mi je naraven. In ki je tudi vsem ostalim naraven.« To se mu zdi zelo pomembno. Po njegovih besedah pa ima slovenska glasba še dodatno težavo – pogosto izbere knjižni jezik. »Tudi če register sam po sebi ni formalen, je pa takšna izgovorjava, kaj pa vem, besede so izgovorjene na formalen način. Kjer ne smeš niti ene besede pogoltniti. Kjer ne smeš uporabiti niti ene slengovske besede. Jaz se temu seveda poskušam izogniti. Moje pisanje v slovenščini je pač podkovano z zavedanjem, kako zvenim, ko govorim. Pozoren sem na to, kdaj se neka stvar sliši formalno. Ali pa togo, naučeno. In kdaj se kaj sliši pogovorno.«  

Preverim, ali sem prav razumela. Zaobjetje teh različnih registrov izhaja tudi iz Tschimyjeve izkušnje temnopoltosti, oziroma pripadanja več identitetam?  

»Mislim, da je to, kako govoriš slovensko, zelo pomemben dejavnik v smislu, kam te ljudje, s katerimi se pogovarjaš, umestijo. Se pravi, če se pogovarjaš z nekom in imaš kakršenkoli naglas, ki je na kakršenkoli način neslovenski, se zdi, da si postavljen v drugačno kategorijo temnopolte osebe, nisi torej v enakem položaju kot nekdo, pri katerem res ni nobenega dvoma, da je odrasel v Sloveniji.« Pogovarjal se je z migranti prve generacije, druge generacije, torej migranti, ki so tu že desetletja, pa ima njihova slovenščina še vseeno subtilen pridih nečesa drugega. »In vidim, da jih obravnavajo drugače. Slovenski sogovorci zelo pogosto zamenjajo register ali pa raven pogovora, če opazijo takšne naglase. Včasih gre stvar celo tako daleč, da ni stvar naglasa, ampak registra.« Po Tschimyjevem mnenju veliko dejavnikov narekuje interakcije, ki jih imamo na podlagi tega, koliko registrov znamo, koliko smo vešči v tem, kdaj katerega uporabiti. Zdi se mu zelo pomembno, da se je naučil razlikovati različne dialekte in registre ter jih ob pravi priložnosti uporabljati v svoj prid. 

Jezik za Tschimyja torej še zdaleč ni sredstvo discipliniranja, čemur smo priča zdaj, tudi v primeru migrantov ali pridobivanja državljanstva za tujce, ampak je zanj kreativna materija. Ob vprašanju, ali je sam razčistil, v katerem jeziku piše, na kateri ravni, s katero barvo, se spet posmeji. »Iskreno, sploh ne gre za tok zavestnih odločitev. Gre bolj za intuitivno prepoznavanje, kdaj sem mogoče šel v preveč formalen ali premalo formalen register za to, kar želim povedati. Ne vem, težko je opisati. Veliko stvari primerjam s kuhanjem. Ker se mi zdi, da je to neka taka intuitivna stvar, ki jo ljudje razumejo …« 

Pa Tschimy rad kuha? 

Prizna, da ne. Kar se mu zdi ironično, ker vedno uporabi to prispodobo, nima pa veščin, da bi jo podkrepil še v praksi. »Samo sklepam, ali pa si predstavljam, da ljudje tako dojemajo.« Pri ustvarjanju, pravi, gre za podoben postopek. »Zdaj, človek se pri kuhanju odloči za neko stvar, za ali proti, pač, spraviš se delati, sproti pokušaš, ugotoviš, ali je malo preveč slano ali sladko … Čisto naravno pridejo neki popravki. Ali karkoli že.« Bolj gre za to, da stvar pripraviš za nekoga. In veš, komu je namenjena: »Rečeš si, ne bom zdaj kakih prefinjenih pet- ali večzložnih besed vključeval, ker to nima smisla. To moram opisati čim preprosteje in dostopneje. Ampak vseeno naj ne izgubi nians, ki jih skušam ubesediti. Ne gre torej za utemeljevanje registra, pač pa za termometer v glavi, kjer si rečeš, ja, smo tam, kjer želimo biti. In če se pojavi beseda ali stavek, jo pač vpnem v pesem.«

Pri Tschimyju me je fasciniralo še nekaj. Ne samo da ob njegovi glasbi skoraj vedno govorijo o pripovedovanju zgodbe, pač pa je iz njegovih pesmi razbrati tudi spolno fluidnost. Zdi se, da je ob temnopoltosti to skoraj tabu. Vprašam ali se je tega lotil zavestno ali pa je spolna fluidnost v njegovo ustvarjanje vstopila intuitivno?  

»Mislim, da je to bolj vpliv ali vprašanje meščanskega življenja nasproti ruralnemu. Ker se mi zdi, da je k temu bolj prispevalo odraščanje v okolju, ki to sprejme dokaj brezpogojno. Dejansko pa v kulturi svojega očeta, torej v gabonski družbi, nisem bil zares priča pogovoru o teh temah. Občutek imam celo, da je v tem pogledu bolj konzervativna.« Tschimy pravi, da imajo v Gabonu moški zelo jasno zastavljene vloge. In ženske prav tako:  »Vsaj po mojih izkušnjah sta ta pola v kulturi mojega očeta dokaj ločena. Tudi oče je odraščal ob dokaj konzervativnih pogledih na to.« 

Gabon je Tschimy torej obiskal?  

»Sem. Tam iskreno ni bilo govora o tem. Takrat sem bil še zelo mlad, tako da nisem šel nikamor, kjer bi bili ti pojmi zares relevantni. Ali da bi dejansko spoznal tovrstne ljudi, če v Gabonu sploh živijo.« Je pa zaznal, da je gabonska družba dokaj religiozna in konzervativna. V smislu dojemanja spolne in homoseksualne identitete. 

Spomnim, da je to trenutno precej občutljiva tema v Afriki, ne samo v Gabonu …  

»V resnici bi bilo bolje, če bi bila to tema, ker bi pomenilo, da bi se vsaj začeli pogovarjati o njej. In da bi bile figure dovolj vidne ter bi na ta način izpostavile pogovor v javnosti. Ampak zdi se, da dialoga o tem sploh ni. Ker se obnašajo, kakor da tega ni. Seveda sodim po zelo omejenih izkušnjah gabonske kulture.« Tschimy meni, da je varnost, vsaj v smislu pristopanja k pogovoru o homoseksualnosti, bolj zagotovljena v ljubljanski meščanski sferi kakor pa v gabonski.

Kakršnikoli občutki, ki jih imam sam in ne sovpadajo z mojo tradicionalno spolno vlogo, so tu priznani in ni z njimi nič narobe.

Tschimy torej že vse življenje živi v Ljubljani …  

»Tako je.«

Ampak to odraščanje je bilo zaznamovano tudi s stereotipi, kljub temu, da je rojen leta 98’ … Kako je preživel in se navzel obrambnih mehanizmov?  

»Ja, dobro vprašanje. Mislim, da je eden od obrambnih mehanizmov vsekakor jezik. Izkusil sem zelo zanimivo pot. Začela se je v državi, ki je bila po mojem mnenju vsaj rahlo manj tolerantna do migrantov in do temnopoltih, kakor so ljudje danes. Ne govorim o drastičnih spremembah. A ljudje so bili leta ’98 manj v stiku s temnopolto kulturo.« Seveda Tschimy misli na mlade. Prepričan je celo, da zaradi pomanjkanja ne samo interneta, temveč tudi zgodnjih stopenj kulturne globalizacije, ljudje niso imeli izkušenj s temnopoltimi, oziroma so bile zaznamovane s predsodki, ki v slovanski in obče vzhodnoevropski kulturi obstajajo že dlje oziroma dolgo. 

Govoriva o gibanju neuvrščenih, torej o času, ko so v ta prostor prihajali intelektualni migranti iz Afrike. In del teh migracij je seveda tudi Tschimyjev oče.  

»Tako je. Tukaj je šlo točno za to. Za intelektualno migracijo. Ni šlo, vsaj ne v veliki meri, za vojno begunstvo ali za ekonomsko migracijo, pač pa bolj za sodelovanje med državami neuvrščenih.« In to so bile bolj ali manj edine izkušnje ljudi s temnopoltimi. Ampak seveda sta že tedaj obstajala dokaj jasna stereotipa o črncu kot sužnju in Afrike kot skoraj izvora suženjstva ter vseh posledic tega. »Moje izkušnje v prvih letih novega tisočletja, se pravi v zgodnjem otroštvu, niso bile dobre. Otroci so bili pogosto žrtve rasizma lastnih staršev. Otroštvo je pač zelo občutljiv čas. Tedaj se formira mnenje. Se pravi, otrok sreča nekoga, ki je drugačen, in si mora oblikovati neko razlago za to.« Po Tschiyjevem mnenju ideja o tem, kaj pomeni biti temnopolt ali pa drugačen na splošno, prihaja z več strani. »Pa še nekaj – ugotavljali so, da nisem popolnoma temnopolt. Sem namreč svetlejše polti. Zaradi česar sem včasih začutil tudi diskriminacijo do Romov. Ljudje niso bili prepričani, katerega porekla pravzaprav sem. So pa vedeli, da imajo predsodke do tega, karkoli že sem.« 

Morda pa je problem tudi v tem, da ga niso mogli opredeliti? 

»Dobro vprašanje. Morda. Težko rečem. V vsakem primeru je bilo jasno, da sem temnejši.« V določenem trenutku se je pojavila tudi širša islamofobija. Seveda v kontekstu terorističnih napadov ali pa kampanje strahu pred državami Bližnjega vzhoda. Zdi se, kot da ta etnična nedoločljivost pomeni, da si je vsak, ki je Tschimyja obsojal, formiral svoj pogled in ugibal, po svojih najboljših močeh, seveda, kateremu stereotipu najbolj ustreza.  

Vsekakor pa je bilo Tschimyjevo otroštvo zaznamovano z diskriminacijo. Začudim se, saj imamo dandanes dostop do različnih informacij …  

»Ne samo to, imamo dostop tudi do slavnih in uspešnih pripadnikov vseh etničnosti. Dandanes je po mojem mnenju – zaradi načina distribucije medijev in interneta – skoraj neizogibno, da bo kdo srečal nekoga, ki je uspešen in ki se v resnici ideološko popolnoma strinja z njim ali pa mu je njegova osebnost všeč, samo da je pripadnik druge etničnosti ali pa na kakršenkoli način drugačen od njega. Recimo, da je drugega spola, druge spolne usmerjenosti.« Ljudje so prek tega na takšen ali drugačen način srečujejo s pripadniki različnih ras in etničnosti. In tega v Tschimyjevem otroštvu še ni bilo. Ni bilo veliko virov ali pa priložnosti spoznati koga druge etničnosti. »Edini način je bil, da si spoznal intelektualnega migranta, študenta, ki se je statistično gledano strinjal s teboj v čemerkoli ali s katerim bi lahko bila prijatelja. Ni bilo kakega megamedija, kamor bi se lahko zatekel in poiskal vsebino, ki so jo ustvarjali intelektualci drugih etničnosti.« Tschimy pravi, da je bilo treba iti v knjižnico, predvsem pa si moral vedeti, kaj iščeš. Nihče ti namreč ni postregel vsebine, ki bi brez dvoma dokazala, da obstajajo ljudje, ki ustrezajo čisto vsem možnim kombinacijam človeštva. 

Zdi se, da se število prisotnih temnopoltih, vsaj kar zadeva Slovenijo, dandanes ni tako zelo spremenilo. 

Tschimy je zopet kritičen. Tudi če bi bila družba danes tolerantna do temnopoltosti, kar seveda ni, je umeščenost v osamo neogibna: »Tudi če bi bil v popolnoma tolerantni skupini otrok, bi bil edini, ki je videti tako. Intuitivno ti je povsem jasno, da ljudje ne delijo tvoje kulture. In da pač nimaš nikogar, s katerim bi delil svojo izkušnjo.«  

Kdaj je nastopil tisti trenutek, ko si je rekel, francoščina ni zame, klasična glasbena izobrazba ni zame, toda kje pa se vseeno lahko najdem? V Gabonu? V Ljubljani? 

Mislim, da je mojo pot začrtala … ne bom rekel trma, pač pa je šlo predvsem za pomanjkanje neke ambicije.

Menda mu nikoli ni prišlo na misel, da bi odšel v Gabon in pustil Slovenijo za seboj, ker v resnici niti v Gabonu ni standardni član. »Govorim v smislu izgleda.« Meni, da so bili v Gabonu ljudje tolerantni, izpostavili so dejstvo, da je svetlejši, oziroma so ga spraševali po njegovi etnični sestavi … 

V Gabonu ga torej niso spraševali, od kod prihaja, kot se to včasih zgodi v Sloveniji?  

»Ne, vedno je bilo v smislu, aha, ti si sin od Michella … Seveda je bilo jasno, da nisem stoodstotno etnično Gabonec. Če bi želel najti družbo ljudi, podobnih meni, niti Gabon ni moj dom.« In s tem zavedanjem Tschimy trdi, da nikjer na planetu ni skupine, ki bi mu bila identična. Menda je niti ni iskal. Saj je bilo vseskozi prisotno latentno zavedanje, da nikjer ne bo našel ljudi, ki bi imeli enako izkušnjo. »Vsaj ne v takšnem številu, da bi se znašel v homogeni družbi. Sem se pač po najboljših močeh naučil, kako usmerjati to, v kateri sem se znašel.«  

Je izključenost občutil predvsem v najstniških letih? 

»Tako. Zaradi svoje polti in bolj zaradi posledic, ki jih je pustila na moji vzgoji, sem pač bil pogosto izključen iz neke standardne družbene aktivnosti.« Moral se je znajti sam. Iznajti svoja prijateljstva in dejavnosti. In ni se mu zdelo, da sledi standardni poti. Ni ga usmerjala v smislu, da bi moral delati to ali ono. »Družba do mene nikoli ni gojila tovrstnih pričakovanj. Če rečem, da pri določenih letih nisem poročen ali da ne delam nečesa, si ljudje najbrž rečejo, aha, morda pa to za njegovo kulturo ni običajno. In zaradi tega pomanjkanja usmerjenosti sem pač iskal načine, kako navigirati to kaotično alternativo. Pač, tavaš. Hodiš okoli in srečuješ naključne ljudi. Ja, nisi povabljen na določene dogodke, kjer bi se vsi dobivali. Najdeš svojo skupino ljudi.« Postavi primerjavo s peskovnikom, kjer ni zares ničesar. Nobenih pričakovanj. Nobene podpore. »Si samo ti. In igrače. In pesek. In strukture, ki jih zgradiš. To je bilo moje življenje. Taval sem od subkulture v subkulturo. Iz dneva v dan. Iz večera v večer. Spoznaval naključne ljudi. Spoznaval ta svet, v katerem sem se odločil, da bom živel. S temi veščinami, ki sem jih pridobil, sem laže pristopil k standardni mainstreamovski kulturi.« 

Spomnim ga na njegovo slavo.  

Slava je relativna. Sem pa zdaj gotovo bolj slaven kot sem bil v gimnaziji …

Ozrem se v zvezek, ki leži na mizi in kjer je zabeleženo: »Eden najbolj izstopajočih kantavtorjev svoje generacije …«  

Sledi še en nasmešek. »Mislim, da je moja slava zelo … Tako bom rekel … Ti ljudje, ki me poznajo, me očitno spoštujejo in imajo do mene visoka pričakovanja. In zelo visoko mnenje o meni …« 

Interveniram, da so na koncertu v Šiški, ko je Tschimy predstavljal najnovejši album Princ, nekatere pesmi znali na pamet … 

»To je res. Ampak mislim, da obstajata različni slavi. Slava v širini in slava v globini. Recimo, slava v širini prinaša samo to, da več ljudi pozna tvoje delo. Ne gre za globoko razumevanje. Kadar vidijo tvoj obraz, vedo, kdo si, imajo neko mnenje o tebi.« Drugačna je globinska slava: v kolikšni meri so ljudje seznanjeni s teboj, kako te dojemajo, koliko tvojega materiala jim je znanega. »Mislim, da moja slava ni široka. Že zaradi same narave svoje umetnosti se nekako borim proti predsodkom, ki jih imajo ljudje o glasbi, kakršno ustvarjam. Primarno jim je tuja. Na primer, na slovenskem trgu slišijo mojo glasbo, in v žanrskem smislu, imam občutek, si ne morejo pomagati, dojemajo jo lahko samo kot tuj žanr.« 

Pa saj ga primerjajo z Iztokom Mlakarjem. In s Tomažem Pengovom. 

»Po jeziku vsekakor. Ampak žanrsko je pa tako, vsaj na intuitivni ravni, da ljudje kot slovensko glasbo dojemajo nekaj čisto drugega. Govorim o ljudeh, ki večinoma prihajajo s periferije. In za katere je slovenska 'goveja muzika'. Imajo zelo izoblikovano predstavo o tem, kaj jim je všeč. Večina ljudi slovensko glasbo dojema kot ansamble s harmoniko …« 

Glasba, kakršno slišimo na Tromostovju … 

»Tako je. Govorim o harmoniki, klarinetih, kontrabasih in ne vem še o čem vse. K temu seveda obvezno sodijo narodne noše. In se mi zdi, da je temu delu populacije moja glasba tuja ali jo povezujejo z nedvomnim vplivom tujine.« In že zaradi tega ima Tschimyjeva slava očitno več globine kakor širine. »Nima sicer veliko pripadnikov,« pravi, »ampak ljudje, ki jo poslušajo in so z njo seznanjeni, se vanjo poglobijo. In si vzamejo čas, da jo razumejo. Na koncertih se pojavijo ljudje, ki so seznanjeni z njo. In imajo o meni visoko mnenje. Za kar sem jim iskreno zahvaljujem.« 

Dvignem roko. Sem zagotovo ena izmed njih. 

Tschimy se zahvali. 

Potem se spet vrneva h glasbi. Debitantski minialbum Human OS (Ente Tapes, 2020) se je leta 2020 na Radiu Študent uvrstil na tretje mesto seznama Domače naj Tolpe bumov, na seznam najboljših slovenskih albumov leta, Mladina ga je uvrstila na seznam Naj muzika. Na mednarodnem portalu Beehype je bil med »ostalimi priporočenimi albumi« leta 2020 iz Slovenije. Nakar je lani izšel pričakovani albumski prvenec Princ, ki je, kot so zapisali v Mladini (Jaša Bužinel, september 2023), »samozavestni statement. /…/. Princ je koncipiran kot zaokrožena pripoved o osebni levitvi, spoprijemanju s travmami /…/. Njegov glavni adut je nepreračunljiva iskrenost, ki v ušesih cinika lahko deluje osladno, bolj tankočutnim dušam pa je v oporo.« Naslovna pesem albuma, v kateri slišimo verz »Rekl so, da nism nč, ampak sm Princ«, deluje skoraj osvobajajoče. V njej je zajet ves svet, tudi v smislu, da pride dobro situiran Afričan v Ljubljano, in čeprav je bil v domovini spoštovan, morda celo princ, je tu zgolj »črn«. Tschimyju zaupam anekdoto, kako se birasni deček v šoli, kjer mu rečejo, da je »črn'c«, stepe in nasprotnikom odgovarja, da je »princ«. Tschimy pravi, da tovrstno interpretacijo svoje glasbe sprejema. »Sem zelo vesel, da ljudje najdejo inspiracijo in motivacijo in nekako zagotovitev, da so več, kakor jim družba govori, da so.« Sam je bil v nekem trenutku prepričan, da je Princ, oziroma, želel si je biti Princ, se pravi figura, ki je vredna več kot pravijo ljudje. Princ je namreč funkcija, ki vlada nad drugimi. »Tukaj je šlo za figuro absolutne arogance, ki mora projicirati svojo pomoč, ki zahteva, da je vsem jasno, kako velika in mogočna je. Ko sem v življenju želel živeti na tak način in imeti tak sloves, sem v resnici bil upornik. Ne bom rekel, da nisem razmišljal jasno, ampak je ta želja, žeja po sprejetosti, prišla iz ranjenega prostora, ne iz stabilnosti, ki bi si je v resnici moral želeti …« 

In verjetno tudi imeti … 

In imeti! Pred obdobjem Princa sem bil nekako sestradan pozornosti, sprejetja in vsega drugega.

Obdobje Princa je bilo diametralno nasprotna reakcija, kaplja čez ta rob, kjer se je Tschimy odločil, da se mu diskriminacija ne bo več dogajala. »In moj prvi najbolj naraven način, da sem to dosegel, je bil, da sem postal ekscentrična figura in, seveda po svojih kriterijih, močna. Tisto je bil trenutek v življenju, ko sem se uprl, se odločil, da to ne bo vse, kar bom. In sem vesel in hvaležen, da se je to zgodilo. Ampak posledice tega načina razmišljanja, se pravi, da bom dosegel svojo legitimnost z močjo, s samozavestjo, z dominanco, s karizmo in da bo vsem jasno, da z mano ni zajebancije, tak način razmišljanja je bil v svojem temelju po mojem mnenju toksičen.« Bil je posledica sestradanosti, nekakšna intuitivna reakcija na nekaj, česar se Tschimy sploh ni zavedal, da mu manjka … 

Spomnim ga na prejšnji stavek, ko je dejal, da se je v otroštvu in v obdobju najstništva ves čas prilagajal … 

»Recimo. Že samo to. In po moji interpretaciji je Princ album, ki se začne s tem ekscentričnim stavkom, ‘jaz sem Princ’. Ampak ta stavek je v resnici, kako bi rekel? Dejstvo, da si nekdo želi biti to, namesto da bi si želel biti on sam, je precej paradoksno.« Album se zaključi na način, da Princ sestopi s svojega prestola in prepusti prostor Tschimyju. Ker Princ je samo figura. Princ je lahko vsak. Ampak Tschimy pa ne more biti vsak. »Tisto, kar postanem na koncu, sem lahko samo jaz. In to bi moral biti, za vsakega, ki se sooča s tem, cilj.« Da najde samega sebe. In da ne podleže standardom. Ko Tschimy spregovori o zahodnjaški želji postati Princ, torej o želji po moči, se pri sosednji mizi razbije kozarec. »To je na neki način pohlep. In zgodba Princa po mojem mnenju je zavračanje tega. Predlagam predvsem iskanje svoje prave osebe.« Ta pravi jaz, ki ga človek najde na koncu, po Tschimyjevih besedah ne išče več priznanja. »Ker sam pri sebi ve, kdo je. In ustvari temelj samega sebe, ki ni odvisen od priznavanja ali nepriznavanja drugih ljudi. In njegovo življenje ni več odvisno od tega, kaj si ljudje mislijo o njem. Ker se bo to vedno spreminjalo. To, ali si ljudem všeč. Ali tvoj status priznavajo kot legitimen. To se vedno spreminja, trendi pridejo in grejo. Če pa ustvariš bazo samega sebe, če se odločiš in veš, kdo si, te stvari nimajo več toliko teže. Nima več veze, ali ljudje mislijo, da sem Princ ali ne, ker jaz vem, kdo sem.« 

Tudi sprejemanje ljubezni ali neljubezni gre v tej smeri … Princ je nenazadnje tudi pop ikona … Tschimy se strinja. »In ta Princ, govorim prav o svojem primeru, ni bil zmožen ljubezni. Ker je ni dojemal kot zelo pomembno, pač pa mu je bilo pomembno predvsem, da je Princ.« Ni bilo torej pomembno, kdo je z njim. Kdo je na njegovem dvorcu. Ni bilo pomembno nič drugega kot ta status. »In skozi album se pač poskušam sprijazniti s pomanjkljivostmi tega. Se pravi, ok, zdaj si Princ. Ljudje te poznajo. Pridobil si si neko spoštovanje. V redu. Ampak ali je to vse, kar življenje nudi? Kaj vse si žrtvoval, da si prišel do statusa Princa? Ja, jaz sem ga prebutal. Ne bodo se več zajebavali z mano. Ampak kaj vse si moral žrtvovati, pred čim vsem si moral zgraditi ščit, da si prišel do tega. Da si sposoben projicirati takšno moč.«  

Tschimy se je torej moral najprej otresti občutka nemočnosti.

In Princ kot identiteta je bila moja pot iz nemoči. To je zelo pomemben korak v mojem življenju.

Ko vprašam, kako naprej, začnejo nenadoma zavijati sirene. Počakava, da se hrup poleže. Tschimy mirno nadaljuje. »V mojem primeru naprej pomeni sprijaznjenje s tem, da moč ni vse. In da status ni vse. V redu je, da je človek močan, da se ne nujno prilagaja vsemu, da se zna identificirati in da zna svojo identiteto projicirati, to je vsekakor pomembno.« A prav tako je pomembna ranljivost. Tschimy meni, da ne moreš sam skozi življenje. »Kakor sva omenila, ta izkušnja biti temnopolt je v Sloveniji zelo izolirana. Izolira te kot osebo. V nekem trenutku sem si mislil, okej, bom pač sam. Tako sem se obnašal. Takšno življenjsko pot sem prevzel. V resnici ni nikogar, ki bi delil mojo izkušnje na tak način. In zato sem si rekel, da bom pač postal dovolj močan, da bom skozi to šel sam.« 

Ob pripombi, da je to precej žalostna zgodba, prikima. »Se strinjam … Moja zgodba je do neke mere žalostna. Tragedija je pač njena komponenta. Neizogibno. In to poskušam vključiti tudi v svojo glasbo. Ni v celoti pozitivna, predvsem v smislu tematike.«  

Smiselno se mi zdi vprašati, ali črpa moč iz ustvarjanja, nenazadnje je tudi producent, multiinstrumentalist, aranžer in besedilopisec. Praktično vse, tudi v produkcijskem smislu, dela sam. In pravi, da mu to omogoča nadzor, ki ga je drugače težko doseči. »Odgovarjam samo samemu sebi in sem edini sodnik, ali je to dobro ali ne. Vsaj na začetku. Tako mi je zelo udobno. Mi je všeč. Če že govorim svojo zgodbo, mi je všeč, da sem njen scenarist in režiser in vse mogoče zraven. Da svojo zgodbo povem na natanko tisti način, ki mi ustreza. In zato mi je pomembno, da za samostojne albume, ki govorijo mojo zgodbo, poskrbim v čim večji meri sam.« 

Če prav razumem, je Tschimy to, kar naj bi bila nekoč pomanjkljivost, razvil v prednost, in se mu niti ni treba opredeljevati, predvsem v identitetnem smislu, kam sodi, kdo je … Verjetno gre celo za nekakšen melange, njegov humus … 

»Tako je …«