Turistovanje

Ko sem minulo jesen po več letih spet sedla na daljši medkontinentalni let do Tajske, sem dokončno ugotovila, kako zelo mi grejo letala na živce. Mogoče je bilo krivo to, da sem dobila sedež C, ki je seveda najslabši možni sedež, kjer je okno predaleč za kakršenkoli razgled, kjer me je stevardesa dvakrat povozila z vozičkom in kjer sem se morala vsako uro umakniti sopotnikom, ki so želeli na stranišče. Dvomim, da bi mi nekoč omiljeni sedež ob oknu lahko kaj dosti olajšal pot. Spala sem v petminutnih intervalih, zaradi klime me je zeblo, da sem nase navlekla vse, kar sem imela pri roki, izmenično so mi zakrneli udi in vratu sploh nisem mogla več premakniti, letalska hrana pa mi preprosto smrdi. Za povrh ni deloval niti moj infotainment sistem, da bi v slabi kvaliteti gledala enega izmed na več kot tri ure razvlečenih filmov, za katere doma nimam koncentracije. Tega, da sem za letala absolutno previsoka, sem se že davno navadila, a ponavadi so mi moji potovalni triki (lastna maska za oči, silikonski čepki za ušesa, dobra potovalna blazina in mehak šal kot dober nadomestek za odejo) omogočili, da sem poti vsaj nekako znosno preživela. Letos pa sem bila sitna in utrujena, preden smo sploh dosegli višino letenja.  

Marsikomu, ki ne mara potovanj, ti občutki niso neznani. A da se to zgodi meni, ki sem včasih komaj čakala, da sedem na letalo, je bilo novo odkritje. Ne pomnim, da bi kaj takega čutila, ko sem pred sedmimi leti nazadnje dolgo letela na Kitajsko – vmes sem prestopila mejo tridesetih let, vse nas je prizemljil kovid, a vendar za to spremembo bolj kot vse ostalo krivim preprosto prekomerno težo izkušenj. Stvari so se nabirale počasi – najprej me je utrujal počasen in zrutiniran postopek check-ina. Pa opuščanje obrokov na letih in plastični pribor, vedno manj leg-rooma, zmanjševanje carry-on prtljage, nenehno izgubljanje kovčkov in podobno. Vse to je v meni postopoma zmanjševalo občutek, da je letenje nekaj posebnega, malodane čarobnega.  

Ko sem prvič sedla na letalo, sem bila še v vrtcu – v časih, ko je bilo letenje dogodek, ko varnostni pregled še ni obstajal in so si ženske kupovale luksuzne neseserje, da so s seboj na letalo nesle na litre kozmetike. Spomnim se, kako mi je stevardesa v čudovitem modrem kostimu pred vzletom na jopico pripela majhna srebrna krila – in še dolgo potem sem si želela postati ravno stevardesa. Ampak to poletje je ostalo eden mojih najbolj živih prvih spominov iz drugega razloga. Ko smo se dvignili visoko proti nebu, sem se prvič v življenju znašla na drugi strani oblakov – tistih veličastno puhastih, ki spominjajo na bombažno vato. Pogled me je tako očaral, da sem očeta vprašala, kakšen bi bil občutek, če bi sedla nanje – bi bili točno tako mehki, kot so videti? Takrat mi je oče, ki je bil tudi v pogovorih z otroki vedno zagovornik logike, razložil, da na oblak ne moreš sesti, saj bi preprosto padel skozi, kakor skozi meglo. Takrat so se razblinile moje prve otroške sanje, a v potovanja sem se vseeno zaljubila. Celo tako močno, da sem se, ko sem bila mlajša, skoznje pomembno identificirala.  

Gimnazijo sem izbrala tudi na podlagi potovanj, ki jih je omogočala. V srednješolskih letih sem tako prvič letela čez ocean, prvič sem obiskala New York in stopila na južno poloblo, prvič sem potovala s skupino vrstnikov. Vse te izkušnje so me pomembno izoblikovale, mi omogočile, da se srečam z drugačnostjo, napolnile moj rezervoar za vse, kar je tujega, novega, presenetljivega. V najstniških letih sem prek potovanj, ki so me vodila v oddaljene kraje, oblikovala svoj potovalni stil, hkrati pa tudi način, kako si želim skozi življenje. Nunca turista, siempre viajero (nikoli turist, vedno popotnik) – stavek, ki ga je na mojem prvem srednješolskem potovanju v Gvatemalo izrekel naš lokalni vodič, je za vedno ostal z mano. 

Obljubila sem si torej, da bom gojila radovednost, pa tudi spoštovanje do kraja, kjer sem, iskala neodkrite kotičke, vsakič šla po občutke in spomine namesto spominkov in fotografij. Sprva mi je uspevalo – v času fakultete sem se v lastni režiji odpravila na Japonsko, prevozila pol Evrope in še malo, raziskovala Združene države. Potem sem dobila službo v javnem šolstvu in moje življenjske okoliščine so se spremenile do te mere, da iz zasebnih razlogov potujem le redko. Namesto tega zadnje čase v tujino zahajam zaradi službe ali ker se udeležujem športnih tekmovanj – oboje človeka posebej utrudi, saj zahteva skrb, odgovornost in pripravo. Obenem se ravno zato znajdem na neznanih krajih ob nepričakovanih trenutkih – na primer nekje na severu Kitajske sredi decembra, ko se temperature ne dvignejo nad 10 stopinj pod ničlo, ali v majhnem kraju na Švedskem, kjer je edina turistična zanimivost športna ledena dvorana. Zato pa sem namesto v nepopisni gneči stala na popolnoma neobljudenem Kitajskem zidu, pomotoma v neki vasici v Toskani našla najboljši pistacijev sladoled, porabila tisto eno samcato uro prostega časa v najbližji kavarni v Talinu, pila odlično kavo in govorila z lokalci. 

V obdobju, ko me je potovanje začelo utrujati, ko se me je polastil občutek, da se preprosto več ne da potovati na način, da bi se izognil turizmu, kapitalizmu in komercializmu, ko sem začela nekako dvigati roke, si priznavati, da ne zmorem več biti popotnica, sem, skorajda neopazno, začela potovati drugače. In kar se mi nekdaj sploh ni zdelo vredno besede potovanje (bodisi strokovni seminar, kolesarski izlet ali šolska ekskurzija), se je izkazalo za najpomembnejšo lekcijo – kako, ko si odtrgan od velikih pričakovanj in potisnjen v ponujene okoliščine, najdeš majhne trenutke, zapostavljene kraje, skrite zanimivosti in, končno, popotnico v sebi. 

Ko sem se septembra vračala s Tajske, sem razmišljala ravno o tem – kako mi je v natrpanem tekmovalnem urniku in organizacijski skrbi za skupino dijakov, ki je bila z mano, vseeno uspelo pokusiti durian, se izgubiti v ulicah barvite tržnice in se peljati s tuktukom. Kako močan vtis so na meni pustili toplina Tajcev, bangkoške luči in (k sreči redki) muhasti tropski nalivi. Kako so doživetja, ki se zgodijo mimogrede, skorajda ponesreči, dolgotrajnejša kot tista, ki jih odkljukaš z bucketlista.  

Polet nazaj domov me je še vedno navdajal s tečnobo – neprijetno izkušnjo dolgega transporta preprosto razumem kot ceno, ki jo je treba plačati za nove izkušnje. Potem pa sem zadela na popotovalni loteriji – ne samo da sem sedela ob oknu, sedež poleg mene je bil prazen, da sem lahko raztegnila noge, se pokrila z obema odejama, blazine zatlačila povsod, kjer te sicer tiščijo trdi plastični deli sedeža, in čakala, da me enakomerno tresenje motorjev pripravi do spanca. Ko smo se dvignili skozi belino, sem jih zagledala – moje oblake, takšne, kot so bili na prvem poletu (kot sem jih, čeprav sem bila na letalu večkrat, kot se mi ljubi šteti, videla le nekajkrat) – puhaste, bombažno bele, mogočne. In sem bila spet stara pet let, majhna popotnica, ki rada gre in se še raje vrne.