UČNE URE EVE K. - Odlomek iz romana

To mesto je tako glasno, da slišiš odtekati čas. Zgoščeni zvoki, ubrani ali razglašeni – kako? kakšni? nerodnih dolžin, za uho prerobati! – človeka prepojijo s časovno dimenzijo. Tega prej ni bilo čutiti. Ne tako do kosti. Sredi gozda je bil čas neslišen. Lebdeli so v večnosti letnih ciklov. In potem je bila Eva iztrgana iz narave. Zdaj je tu, kjer čas truščema napreduje. Preganja ji osamljenost, trušč. Oznanja, da so drugi blizu. Pri zajtrku postane zeliščno maslo, ki ga malima namaže na prepečenec. Popoldne je mašilo, da ni treba nič besed. Proti večeru zvočni koncentrat zarisuje vse bolj topo vzdušje. Pred spanjem hrušč iz okolice zmanjša tesnobo: ni sama na svetu. Ali jo poveča: nikoli ne more biti sama. Zjutraj jo hreščanje s ceste požene v tek kot kava. Čez dan kot morsko valovanje tvori kuliso dogajanju med njimi. Hupanje ali nakladanje kosov nega odpada kot glasbeni vložek pri radijski oddaji posega vmes z lastnimi odtenki razpoloženja. Zvočna tinktura, po pet kapelj v viski. Tudi danes si ga je natočila. Nič je ne zadržuje, da si ne bi še enega. Kaj pa mamin trušč v glavi? Ah, ta obrabljeni poduk, ki ga vidi, kamorkoli pogleda, je le spomin na obledelo sliko. To sliko je predolgo gledala in si je zato ni mogla izbiti iz glave. Z nje žuga mamina svetniška figura z zavitim seznamom stvari, ki jih mora človek v življenju dati na čevelj. Na vrhu spiska je prav alkohol. Bodi pridna, pa se bo tvoje življenje razbarvalo. Mama. Posegala je v njeno življenje in ga krojila kot obleko, ki ti je tu in tam preohlapna, pa jo pri strižeš. Tako početje so opravičevale nevarnosti, ki so pretile njej kot otroku, kot deklici, najstnici. Zmešalo se ti bo, še vedno kdaj pa kdaj sliši njene besede. A vse redkeje. Pa se ji kolcne. In ga zdaj prekucniško zvrne še za mamo.

Nekoč na Klancu so šle Eva in deklici na pot skozi gozd zmeraj same. Tako same niso niti visokogorske kavke, ker jih vsak dan obišče planinec. Tako sami niso volkovi in medvedi v pragozdu, ker jih zalezuje raziskovalka in jim je na sledi vodič z objektivom. Tako: najprej je bila tišina. Zdaj pa mimo vozeči vztrajno preganjajo besede med njimi. Tovornjak povozi Brinino izpoved o zaljubljenem sošolcu. Vlak preseka na pol tisto: Mam—i—ca, najlepša si. Zdaj z otroki živi v človeškem panju in zdi se ji, da vse pobrneva. Tudi njena koža narahlo vibrira od vrvenja človeških bitij onstran stene. Njena koža je kot povoskana od teh brenčečih vibracij. Prek zvočnih valovanj najrazličnejših vrst do nje prihajajo misli tujcev, njihove želje, odišavljene navade sosed in nepopolnost tujega ihtenja. Zaradi teh zvokov ne more slišati Živinega joka. Nikoli ga ne sliši! Okolica je preveč pompozna! Ves čas se odvija spektakel! Novorojenčica je prešibka, da bi lahko preglasila vse to: kako mogočni in arogantni moški stopajo na plin, kako akutno se oglaša sirena gasilskega tovornjaka, kako neki otrok izvaja vaje na bobnih, kako večji otroci delajo bunker v zgornjem nadstropju, kako stara soseda razbija luč s ponvijo, kako nekdo na drugi strani bloka čisto narahlo trka po kovinski ograji balkona, to trkanje pa se prenaša z balkona na balkon in ojačano pridre v njihovo stanovanje, odprto na stežaj: Hej zvoki, le vstopite! Višnja in Brina šuštita, kričita in dodajata svoj sok v mestno zvočno enolončnico. Nimata težav s hrupom od zunaj, ker sta sami včasih najglasnejši. Že je ta velika tamalo skrivoma pičila s flomastrom v rebra, najbrž, in ta se je začela dreti. Potem je velika vse zanikala, mala pa je razvila svojo filozofijo dveh shizofrenih predpostavk: prvič, Višnja jo je nalašč, in drugič, Višnja sploh ne ve, da jo je. Brinino dretje je do viška dopolnilo mestno tiktokanje, Eva pa obupno išče pot ven. Predpostavke, ki sta jih napletali punci, ji predstavljajo labirint, v katerem mogoče včasih celo trči ob resnico. Samo ne ve, kdaj. Enkrat laže ena, drugič druga.

Dejstvo je, da so stvari pod njihovo streho, če se življenju v bloku lahko tako reče, ubrale zapleteno pot. 

Táko, ki je ravno najbolj razumen primerek ne more razumeti. Zato ji ne preostane drugega, kot da spet vklopi materinsko intuicijo, ki vedno najde svoj prav, tudi če se moti. Njen glavnik je izginil. Višnja ga ni videla. Brina se ga ni dotaknila. Njihovo detece, Živa, je tako drobna, da je ne moreš opaziti. Nemočno seslja palček v zibelki in se ne gane. Ko bi se mamica le utegnila pri njej pomuditi! Jo opaziti … »Višnja, kje je moj rdeči glavnik?« reče Eva po dolgem pretikanju kopalnice. Pogledala je celo pod preprogo. In za školjko. »Višnja, si kje videla …« jo ponovno dregne, zdaj z višjim glasom. Višnja se zvira leže na kavču in si drži knjigo tik pred očmi. Zatopljena, pomembno zaposlena. Vsake toliko kot nora pahlja z listom knjige naprej in nazaj in se reži. »Višnja!« »Ne.« »Brina? Si se igrala frizerko? Ne bom huda, samo vrni glavnik.« »Jaz ga nimam.« Glavnik je torej čisto zares izginil. S prsti si gre skozi lase. A pripomoček za razčesavanje ni edino. Tudi njeni copati. Nikjer jih ni, pogrešani že ves teden. »Katera je štorkljala v mojih copatih in se igrala mamico?« Kot da bi živele v res prostornem dvorcu, kjer je nemogoče preiskati vse sobane, stvari ponikajo v nevidno. »Jaz ne.« »Jaz ne.« Bosa s stopalom riše kroge, izpije požirek, sune z glavo tako, da se vsi lasje znajdejo na levi, potem pa spet otresa z njimi, da ji popadajo naravnost čez obraz. »Ne.« »Tudi ne.« »Hja!« Razbira njun pogled. Slabo razbira. Nič ji ne pove ne eden ne drugi. Pa ne, da ju ne bi poznala. Preveč ju ima v mezincu. Zato ve, da vsak dan osvojita kak nov trik, kako preslepiti mamo, jo oviti okoli prsta, njo brez moškega stebra ob sebi prav kakor za šalo. Sesuje se vsa vzvišenost nad njima. Eva je naenkrat nemočna kot otrok, mali pa sta glavni. Oba para oči se zdita rahlo sumljiva. Višnja gotovo nekaj prikriva. Ali ne? Brina taji. Sta mogoče res pozabili, kaj sta s copati? Jih je, raztresena, kot je, založila sama? Da jih ni z balkona odpihnil petkov vihar? Mogoče je samo preveč spila … Razbito ogledalo! »Ojej!« zarjove Eva, ko nepripravljena naleti na srebrna rezilca, raztreščena po kopalnici. »Povedati mi morata za tako reč.« »Brina je hotela …« »Višnja je kriva, mami!« Zunaj v zrak zareže nehomologiran motocikel, ki krepko preseže sedeminsedemdeset decibelov. Grd je ta motor s svojim črnim oblakom in zvočnim izbruhom. In kdo ve, ali ni res kaj na tem, da razbito ogledalo prinaša smolo. Medtem si mali spet skočita v lase. Najprej je videti, da bo to igra. Da sta že sami prepoznali vzorec, ki ga vsak dan ponavljata. Sami sebi se bosta zahahljali. Eva pa si bo oddahnila. Toda prične se cela vrsta resnih obtožb. Že sta zlepljeni v klobčič in se zavzeto ruvata pod mizo. »Pssst!« naenkrat besno krikne Eva. Kar šinilo je vanjo: »Živa spi!« Zelo veliko spi. Čisto tiho se odkrade do nje. Rahlo jo pokrije, nežno, nato pa spet malo odkrije. Njo samo je zazeblo do kosti, pa je hotela zaščititi gola ramenca dojenčice. Nato se zave, da je poletje. In sila soparno. Potiplje njena stopalca. Hladna. Bi jo vse eno raje do vratu pokrila? Samo da se ne bo premaknila in zadušila. Bi ji nadela nogavičke? Mogoče. Pokriti ali ne pokriti. V trenutku, ko bi morala sprejeti odločitev, jo zmeraj po glavi trešči kak tujerodni hrušč. Zunaj spet tuli sirena. Zvoki ji kot z nožem narežejo življenje. Postalo je kalejdoskop.