Ujeti izseki neznanih življenj
Fotografije so samo delček, ustavljen trenutek, pogosto režirana podoba drobnega izseka iz sicer daljšega in največkrat manj popolnega življenja, kot ga kaže drobcen vizualni vtis, ki se je uspel ohraniti.
Stare fotografije lahko gledam ure in ure. Podobno kot lahko ure in ure berem stare adresarje. Imena in podobe me pritegnejo v vseh primerih – če gre za ljudi, kraje in dogodke, ki jih poznam, pa tudi če o njih ne vem ničesar. Takrat mogoče celo še bolj. Sprožajo mi željo po podrobnem opazovanju, včasih si jih ogledujem celo z lupo – iščem detajle, ki jih na prvi pogled ni videti, iščem izraze na zamegljenih obrazih, predstavljam si grimase tistih, ki so obrnjeni stran ali se na fotografijah pojavijo le kot zabrisana sled. Zanima me, kdo so bili, kaj so počeli, v kaj so verjeli in kaj jih je vznemirjalo. Zanima me, kaj je povezovalo in kaj razdvajalo ljudi, ki so se iz nekega meni neznanega razloga znašli na isti podobi. Zanima me, kaj je zgolj poza za fotografa in kaj se je dogajalo z ljudmi, ko so stopili izpred kamere – v življenje. Zanima me, kako so dojemali tistega, ki je fotografijo posnel, in zanima me, kaj si je on – ali ona – mislil, mislila o njih.
