
Umik iz Teherana
Na poti se mi prenekateri teksti spišejo sami; dogajanje se samodejno izkristalizira v izgotovljeno zgodbo, ki jo bralcu predam še svežo iz spominov. Včasih jih obujam v varnem zavetju doma, vselej z novo hvaležnostjo, kako lepo gre pravzaprav slovenskemu človeku. In tudi takrat se mi te pustolovščine kažejo kot nekaj, kar je transparentno in preprosto – ko pišem o Tajski, pišem o opitosti nad svobodo, ki jo prinese poceni eksotično okolje. In tudi o dilemi ob misli, da smo privolili v sukanje kolesa, ki je turistično državico sprevrglo v prostitutko zahoda. Ko pišem o Kitajski, po kateri sem štopal v nesrečnem času izbruha pandemije, pišem o soočenju z abnormalnostjo, ki je potlej stopila v fokus vsega sveta. Zdaj skušam odkriti, kaj je zgodba Irana, kamor sem se brezglavo pahnil po tistem, ko so zdesetkali organizacijo Hezbolah – čutim potrebo, da bi o tej zgodbi spregovoril in pisal, čeprav se mi je zakrčila v enigmo, ki mi je ne uspe razvozlati.

Namesto kohezivne celote se mi ob misli na Iran porodijo drobcene misli in utrinki. Na primer, ko ustavim na križišču, se čez vetrobransko steklo razlije rdeča. Komaj vidim motorista, ki z dečkom v naročju spelje čez prehod za pešce. Njegova mašina za hip preglasi mimoidoče, ki so zgolj sence na ozadju cestne razsvetljave. V avtu vlada tišina, ker Martin štrca po radiu – napol zajamem zrak, da bi mu rekel, naj mi pomaga odrositi okno, pa opazim, da skoraj razumem klice, ki se širijo s pločnika. To me povsem zamoti, in ko se cesta obarva zeleno, speljem. Potniki na zadnjem sedežu se mi hihitajo.

Nato na radiu zaigra klavirska skladba s setarjem in žametnim napevom iz slovitih verzov mlade Tahirih, ki so jo usmrtili perzijski klerikalci. Z Martinom brundava zloge, ker jih že znava na pamet, in tudi potniki za nama pritegnejo. Nato ustavim na obronku neke stanovanjske četrti in se slišim reči:
»Jaz mislim, da ne morem več.«
Martin me pogleda. »A te še kar drži?«
»Ja.«
Ugasnem avto in stopim v noč. Tudi Martin izstopi in mi po strehi avtomobila preda zavoj Bahmank. Eno si prižgem, medtem ko opazujem, kako se ven valjajo tudi potniki z zadnjega sedeža.

Po ulici se razlega cvrčanje čričkov.
»Kje smo?« vpraša Nasrin. Čez lase, ki se ji zelenkasto svetijo v soju lune, si povezne hijab. Dotakne se kolegice in vpraša: »A bi jaz peljala?« Ozre se k Saeedu, ki se z glasnim vzdihom potegne iz avta. »A misliš, da bi morala jaz peljati?« In ne da bi počakala na odgovor, zaključi: »Ja, jaz bi morala peljati.«
»Aljoša, zakaj si ustavil?« zahteva Fazeh.
Martin ji ponudi cigareto. »Pavza.«
Fazeh me premeri. »A bi Nasrin peljala?«
»Vseeno,« rečem in se ozrem proti balkonu nad nami. Iz njega vihra grb Hezbolaha, ki pod svetlobo lune deluje plavkast.
Nasrin se mi približa. »Mislim, da bi morala jaz peljati. Eno je vožnja po deželi, v Rashtu pa je kaos … Da ne govorim, kaj bi se zgodilo, če nas ustavi policija.«
»Prebičali bi ga,« odsotno reče Martin.

Pogledam jo postrani. Pravzaprav ne vem, kaj sem od Irana pričakoval, tega zagotovo ne – brez izpita in zadet, za volanom; zmačkan od araksagija; utrujen od ponočevanj. Morda smo se bali vojne, morda nam to pojasni ta dejanja. Še najlaže je, če človek iz sebe naredi žival, potem so mu človeške skrbi tuje. Ampak kdor kot žival živi, kot žival tudi trpi, brez možnosti odrešitve. Spraševal sem se, kako dolgo bom zmožen pred tem tihim zavedanjem bežati.
»Mislim, da bi morala jaz peljati,« ponovi Nasrin.
Pokimam. »Koliko je do Teherana?«
Nasrin pogleda Saeeda.
Ta se glasno pretegne. »Štiri ure.«
»Jesus Christ,« sikne Martin.
»Lahko bi kje prespali,« reče Nasrin. Pogleda Saeeda. »A bi lahko kje prespali?« Pogleda Fazeh. »Saj ti tudi tako misliš? Prav, dajmo nekje prespati!«
Vozimo po mraku, ob cesti poskakujejo zastavice premraženih možakarjev. Nasrin spusti okno, vpraša po ceni, nato eden od njih švigne na motor in mu sledimo do hišice ob šumu hudournika. Nasrin in Fazeh gresta preverit notranjost: »V redu bo, pridite, gremo spat.«

Zjutraj se zbudim na preprogi, obdan s telesi. Na balkonu gledam hudournik in pozdravim otroka, ki ob nabrežju raznaša ploščati kruh, salaam. Na košu za smeti, v katerega zabriše papirčke bonbonov, je prečrtana Davidova zvezda. Skuham si kavo in v dnevnik zapišem zgodbo, v kateri se človek sprašuje, kako čudna misel je to, da bo moral prav zdaj umreti. Telesa na preprogi zbudim v to našo strašljivo realnost in potem tečemo po otroka s kruhom.


Zajtrkujemo ob hudourniku, jajca s paradižnikom in tahini z datljevo pasto. Opazujem drevesa, nebo, balkone, s katerih visi plakat iranskega voditelja. Jutranji molk prekine Saeed, to je čudovit čas za pot po naši deželi, če odmisliš vojno. Pritegnemo obešenjaškemu smehljaju. Vreme se je res nekoliko spustilo iz peklenskih stopinj, Fazeh in Nasrin sedita vsaka v svoji odeji in odkimavata – kdaj gremo v Teheran?

Premaguje me želja, da bi zdaj zapisal, kako se v njunih tresočih se telesih neti ogenj uporništva – že večkrat so ju aretirali, pa ni to nobene prepričalo, da bi zdaj zakrili svoje lase ali popek.

Nasrin sanja o Parizu in bohemskem načinu življenja, ki si ga tam predstavlja, čeprav ni nikdar zapustila Irana. Naznani mi, da bo filmska režiserka, in občasno spregovoriva o Foucaultu. Tudi Fazeh sanja o Evropi, o kateremkoli koncu Evrope, samo da bi pobegnila in se predala svoji strasti, plesu. Z diplomo sodobnega plesa se očitno lahko vrneš celo v Iran, in to ne bo problematično – dokler ne plešeš v Iranu. Saeed pa ni dokončal vojaškega roka, zato ni sanjal o ničemer. C'est la vie, mu včasih rečem, ko deli takšno mrko izjavo, on pa mi zmeraj nameni pogled, what c'est la vie, c'est la mort! Ko pospravimo zajtrk, naju z Martinom odpeljejo do Kaspijskega morja, pa potem, ko se vrževa v toplo vodo, nočejo z nama, da se ne bi prehladili.


Gledajo s plaže, kako se boriva z valovi, in razmišljam; kaj bi malo hladnega vremena proti bičanju in smrtni kazni, ki jim ves čas visita nad glavo? Pred leti mi je nekdo razlagal, kako je moralna policija v stanovanju zasačila ženske, ki plešejo, in so vse pobili. Zdaj smo mi pili in kadili in plesali, dan za dnem, morda so najini iranski kolegi do takšnih nevarnosti otopeli. Iranska mladina je pač enaka kot naša – popiva, se zadeva in veseljači, pleše, seksa. Samo da se v njihova življenja vmešava policija. Fazeh mi je nekoč omenila, da so jo policaji zasačili brez hijaba, in so jo tako pretepli, da se je zbudila v bolnici. In zdaj ga še kar ne nosi, razen v avtu, ker bi nas lahko ustavila patrulja, in v centru, kjer mrgoli policajev. Zdaj je bolje, mi zagotavlja, ljudje več ne verjamejo v to državo, prav zdaj je treba kljubovati. Mislim, da je to tisto upanje, ki moje iranske prijatelje drži pokonci. Tiste noči, ko so na Tel Aviv zletele iranske bombe, je Nasrin skočila pokonci: »Končno, vojna! Živela vojna! Naj nas zrušijo do konca! Naj nam pade vlada! Smrt velikemu vodji!«

Fazeh pa se je držala za glavo. »Joj, Nasrin …«
Iz te misli se iztrgam v sedanjost našega zajtrka; globoko vdihnem jutranji zrak in vlago, ki prši od hudournika. Nebo preletavajo ptice. Nad nami visi malodušje, tako da s trudom pretrgam novonastali molk: »Ja, čudovit čas je, Iran je čudovit … Moram priznati, da ne vem, kdaj sem se nazadnje počutil tako živega. Spominjam se nekega filozofa, ki je poskušal samomor, nato pa so ga poslali na fronto in je zapisal nekaj v smislu, kako zelo si zdaj želi živeti in da se je težko odpovedati življenju, ko ti postane všeč.«


Martin se namrgodi. »Kaj dramatiziraš!«
»V redu bosta,« reče Fazeh. »Z nami sta, pazimo na vaju. In kadarkoli bo treba, se lahko spet umaknemo iz Teherana.«
Pogledam Martina. »A tvoji že vedo?«
Skomigne.
»V Sloveniji je čista histerija,« rečem. »Ljudje mi še kar pišejo, naj zbeživa. Moje domače bi kap, če bi izvedeli, da se vračava v mesto.«
Fazeh se dotakne mojega ramena. »Še zmerom si lahko premislita.«
»Eh,« reče Martin. »Pusti ga.«
Užaljeno prhnem. »Zjutraj sem dobil sporočilo z ambasade, da če se zdaj karkoli zaplete, nama več ne morejo pomagati.«
»Daj no.« Martin se potipa po žepih, izvleče zavoj Bahmanov. »Mislim, da ima vlada bolj važne stvari od dveh Slovencev, ki snemata butast dokumentarec. Obljubila sva jim, da bova pomagala. Ali si si spet premislil?«
Pogledam Fazeh. »Nisem si, film bomo izpeljali do konca. Zgolj izražam pomisleke.«


»Butast ali ne,« v pogovor poseže Nasrin, »še zmerom gre za kaznivo dejanje. Ni dvoma, da bi vaju vtaknili v zapor, in prebičali tudi.«
Medtem ko si prižiga čik, ji Martin nameni pogled. »Ne pomagaš.«
Ona skomigne. »Samo pravim, da vama ne bi zamerila, če bi stvar pustila za sabo.«
»Ne bova je pustila za sabo,« rečem in Martinu pomignem, naj mi poda čike. »Ampak moramo biti še previdnejši in še natančnejši in še bolj … vse, kar se pač da storiti.«

Saeed se zlekne v Nasrino naročje in zazeha. Potreplja se po trebuhu, očitno do vrha sit tahinijeve paste. »Mene skrbi predvsem, da sta tujca. Nekega dne ju bodo preprosto odpeljali.«
»Izogibala se bosta centra,« reče Fazeh.
»Kako, odpeljali?« vprašam.
Saeed nekaj časa išče pravo besedo. »Aretirali.«
»Ja, se dogaja,« reče Nasrin, medtem ko odsotno boža Saeeda po laseh. »Vidva sta še posebej sumljiva.«
Prižgem si čik. »Kako sumljiva?«
»Tako, na vse načine.«

Temu se zasmejimo, Martin ji pokaže rumeno nalakiran sredinec. Nenadoma mimo pripelje glas govorca, ki prizor narave prekrije z zavijanjem in hrskanjem perzijskega jezika. Ko z megafoni ozvočen kombi odpelje dalje, naju pusti z vprašujočimi pogledi.
»Kaj pravi?« vprašam.
Fazeh skomigne. »Novice in propaganda.«
»Je kaj novega?« vpraša Martin.
Nasrin odkima. »Eno in isto sranje.«
»Kaspijsko morje je blizu,« nenadoma reče Saeed. »Se nam mudi? V Teheran?«
Premerim Saeeda, na obrazu se mu rišejo podočnjaki in poganja senca brade. Zdi se mi jasno, da tudi najini iranski kolegi nočejo nazaj, ali pa skušajo zadevo vsaj zamakniti. Naju z Martinom bi v najslabšem primeru zaprli – bojim se, da bi njih kratko malo usmrtili. Zato se pravzaprav sprašujem, kako so lahko tako mirni? Če bi tudi nama pretila ta nevarnost, ali bi zmogla ostati tako mirna. So do ideje preprosto otopeli?

Sedimo na obali, z Martinom se sedaj treseva, zavita vsak v svojo kopalno brisačo, veter naju biča do kosti, Iranci pa posedajo na skalovju in se smejijo, neumna Slovenca, saj se bosta prehladila. Nisva edina, ki se opogumiva za plavanje, tudi neka družina stopi najprej do kolen, nato pa se ženica v burkiniju – posebna burka, namenjena plavanju – vrže v razburkane valove, njen moški zmajuje z glavo in miri otroka, ki kriči. Najstnika v pesku brcata žogo in se vsake toliko ozreta proti nam – ne vem, ali sva jima bolj zanimiva midva, bela turista, ali pa ženski, ki zraven naju sedita brez hijaba na glavi.
»Spet bomo vozili po temi,« tišino prekine Fazeh.
»Vsaj zadeti ne bomo,« reče Martin.
Namuznem se. »In v prsih bomo nosili prostranost Kaspijskega morja.«
Martin mi nameni pogled. »Uau, ta je pa naravnost za v kak potopis!«
»Tiho bodi,« mu zabrusim.
»Počasi bi se lahko odpravili,« reče Nasrin in vstane. Z golih stegen pobriše nekaj peska in grdo pogleda najstnika, ki sta ustavila igro z žogo. Povesita pogled in pri priči nadaljujeta. »Pogrešam Teheransko vreme.«
»Sta se torej odločila?« vpraša Saeeda in se z naporom postavi pokonci.

Pokimam. »Ja, gremo v Teheran.«
Nato dolge ure drsimo po avtocesti in se opajamo s perzijskimi melodijami, medtem ko vijugamo med svetlo modrimi tovornjaki, ki jih prehitevajo brezbrižni motoristi brez čelad, s cigareti in telefoni v rokah. Spet se sprašujem, kaj sem pričakoval od Irana. Čemu sem tukaj? Sem pogledal preveč Kiarostamijevih filmov in se predal slepemu navdušenju, je odgovor tako preprost? In zdaj si pač tudi sam želim posneti film, v državi, kjer za takšno dejanje velja najstrožja prepoved?

Na neki točki zaspim in se vidim v rodnih Markovcih, kot to zmeraj znova uzrem v sanjah – spet sem osnovnošolec in pozdravljam učitelje ter sošolce, oni pa me ne poznajo, še jezika ne razumejo, kratko malo se zgrešimo, in zaradi te zmede so vsi popolnoma iz sebe.
