UROČENA USOJENOST - odlomek iz romana

Tehnika nas bo rešila in ljubezen tudi. 
PeterLicht 

Ljudje si nenehno delajo dežnik, ki jih ščiti, nanj pa rišejo nebesni svod in pišejo svoja pravila, svoja mnenja; toda pesnik, umetnik, išče špranjo v dežniku, celo raztrga nebesni svod, da bi tako odprl pot žarku svobodnega in prepišnega kaosa. 
Gilles Deleuze, Félix Guattari 

I. Za adrenalinom 

A sem ti, je rekel Aimé, ne da bi vzel cigareto iz ust, pripovedoval kdaj o tistem vojaku, ki je ždel v jarku pred Ieprom, bilo je 22. aprila, proti koncu prvega leta vojne, sonce je bilo že nizko na nebu, in ki se je, kar lahko seveda kvečjemu ugibam, od svojih kameradov, eni so se naslanjali na stene jarkov, utrjene z vrečami peska in protjem, drugi pa oprezno stegovali vratove nad prsobran ter svoje poglede in cevi usmerjali proti severu, razlikoval po tem, da je bil z mislimi že pri tistem, kar je izgubil, in ne pri tem, za kar mu je šele grozilo, da bo izgubil – življenje, pamet, v najboljšem primeru samo nogo, roko, vid –, predvsem pa njegove misli, v nasprotju z mislimi večine mož, ki so si z njim delili strelski jarek, nikakor niso bile pri tistem, kar je prav takrat imel, namreč, konkretno: uši po jajcih in v štrenastih laseh, bolšje ugrize vzdolž obeh bokov, od vlage razžrta stopala, ki so bila tik pred ognojitvijo, zvonjenje v ušesih, ki je preglasilo celó cviljenje in vreščanje bližajočih se granat; nadalje še podgane, ki so prebivale na vlažnem dnu jarka in huškale čez njegove škornje, mrliče, ki jih je imel okoli sebe na pretek in ki so s praznimi očesnimi votlinami v razžrtih obrazih strmeli v nebo nad Flandrijo, deloma jih je že pogoltnilo blato nasipa, raztrgane suknje njihovih uniform so še zmeraj visele na bodeči žici ali pa so bile sploh razstreljene in so njihove cape ležale vsepovsod po preoranih tleh? Ne, je rekel Aimé, o stvareh, ki jih je imel, ni razmišljal, kajti v njegovih mislih je bila zgolj Claire, o kateri je bil že gotov, da jo je izgubil, čeprav mu je pisala vsak dan in so njena pisma prihajala tako točno in zanesljivo, da je naš vojak samo strmel. 

Obhajalo ga je začudenje, ko je prejemal ovojnice, zgrbljen v zaklonu, stisnjen med deske in tramove in strešno lepenko, obloženo z vrečami peska, ob spremljavi stokanja ranjencev, ki je prediralo smrad po znoju in scalini, po gnijočem mesu in zgorelem smodniku. Ta pisma so se mu zdela kot kaki tujki, ki jim v tem svetu nikakor ni mesto. Neprimeren se mu je zdel tudi ves trud, vložen v to, da so bila iz Clairine sobe v Clermont-Ferrandu, kjer je imela indijski sekretar iz mangovine in pogled na platane Trudainovega bulvarja, sredi vojne vihre transportirana sedemsto kilometrov daleč na sever, kjer pa svojega naslovnika niso dosegle, saj ga kratko in malo ni bilo več. 

Jacquesa – zavoljo preprostosti ga imenujmo Jacques; zgodba o brezimnem junaku, četudi gre samo za vojaka, bi se namreč brala precej bedno –, Jacquesa, skratka, čigar obraza se je Claire, sedeča ob svojem sekretarju, ki je bil nekoč v lasti njenega strica, francoskega trgovca z oblačili v Puducherryju, skušala spomniti, tega Jacquesa namreč ni bilo več. Polagoma se je spremešal z nekim novim Jacquesom, in bili so dnevi, ko nobeden izmed njiju ni vedel, kateri je, eden ni bil več, drugi ni bil še, dokler se ni začel stari povsem razkrajati v novem in si je Jacques neko noč začudeno potrkal na svoj vojaški suknjič ter ugotovil, da je zdaj nekdo drug, v hipu je pomislil, da bi moral ta nenavadni pojav nemudoma pisemsko predstaviti tudi Claire, a je v istem trenutku tudi doumel, da jo je že izgubil. O tem ni niti najmanj dvomil, predobro jo je poznal. 

Aimé je premolknil in opazoval dim, ki se je motal pod senčnik stoječe svetilke. Pozabi tega Jacquesa, je rekel, s pretirano silo pritisnil čik v pepelnik, kot da bi skupaj z ogorkom lahko zadušil tudi spomin, in ob tem, ko si je prižgal novo cigareto, ponovno začel pripovedovati svojo zgodbo: Pozabi Jacquesa, tako je vendar ime vsakomur (in pozabi Aiméja, si mislim, takega imena nima vendar nihče), pozabi ga, je rekel torej … F. (F., Aimé, je mar sploh kakšna razlika?), pozabi njega in pozabi Claire in pisalnik jezuita iz Pondichéryja, vse skupaj je en sam kič. (Kaj pa to obsesno kajenje? Saj je slednje prav tako kič, mar ne. V bistvu bi to lahko tudi izpustil – kot da bi bila zgodba kaj bolj verodostojna, če jo impregniraš s tobačnim vonjem in dekoriraš s pomenljivimi oblaki dima.) 

A sem ti, je nadaljeval F., kdaj pripovedoval o tistem vojaku – tokrat se bom uprl skušnjavi, da bi mu dal kako ime –, ki je ždel v jarku pred Ieprom, Alžircu, bil je mlad petindvajset let … ali pa star, prestar, kot bi sodili v njegovi domači vasi na jugu Alžirije, da bi si še lahko našel ženo in napravil kaj pametnega iz sebe, za nameček je bil pa še grd, iznakažen od črnih koz, zaradi katerih ni prav dosti manjkalo, pa bi jim kot otrok podlegel, zobje so mu zgnili v ustih, še preden so mu po bradi pognale redke ščetine, bil pa je dovolj pameten, da mu je bilo jasno, da doma v Timiaouinu, tistem puščavskem gnezdu na meji z Malijem, kljub neskončni peščeni in kamniti širjavi zanj ni bilo mesta, nakar se je podal na pot v Oran, toda prisiljen je bil spoznati, da kljub brezkončnemu morju, ki se je daleč od pristanišča zlivalo z obzorjem, niti tam ni bilo mesta zanj. 

Vsake toliko je bilo zanj vsaj kakšno delo. Pomoč pri raztovarjanju kake ladje. Kak teden na katerem od številnih gradbišč v mestu. Dovolj za preživljanje, vendar nič takega, kar bi dišalo po bodočnosti. Vse kaj drugega, skratka, od zgodbe, ki mu jo je povedal rekrutacijski častnik pri Armée d’Afrique, o veliki vojni v Evropi, ki da jo je nujno bojevati, in to proti Nemcem, ki mu jih je opisal kot legendarno ljudstvo pošasti, ki jim vlada neumen cesar z zavihanimi brki, brutalni so in podli, toda obenem strahopetni, torej nikakor nasprotnik, ki bi se ga bilo treba res bati, zaradi česar je tudi mogoče pričakovati kratko vojno, najpozneje ob koncu leta bi se že vrnil domov, in sicer kot junak z odlikovanji na prsih ter denarjem v žepu. 

Mladi Alžirec je medlo izrazil željo, da se, če bo ravno že onstran, raje ne bi vračal domov, ampak bi poskusil srečo v Parizu. Tudi to je povsem mogoče, mu je prepričano zagotovil častnik. Državi je mar za svoje vojake in mladi možje, borci, obrušeni v vojni, so v Parizu dobrodošli. Ravno po vojni namreč, s tem je pač treba računati, na take, kot je on, čaka ogromno dela. Ob tem je za kratek hip zastrigel z ušesi, kajti zadosti je vedel o vojni, da je lahko opazil, da je ta pripomba ravno nasprotna tisti prejšnji o pričakovani kratkosti in nenevarnosti vojne, vendar ni zaupal temu svojemu sklepanju, in namesto da bi se obrnil proti vratom, si je prizadeval svojemu obrazu nadeti izraz, o katerem je upal, da sogovorniku posreduje ravno pravšnjo mešanico odločnega poguma in dolžne ponižnosti do republike. 

Saj ne da bi čedna uniforma, s katero so ga skušali zvabiti, pa usnjeni škornji z gamašami, bele nabrane hlače, širok rdeč pas in svetlomodri jopič z rdečo paspulo kaj posebej dišali po svobodi, toda vsekakor so dišali mnogo bolje kakor njegova lisasta dželaba. Ničesar ni imel izgubiti, tako je bil vsaj prepričan, in je nakracal nekaj krogcev na dokument, katerega vsebino mu je rekrutacijski častnik velikodušno povzel, saj mladi Alžirec ni znal brati, pa tudi francoski jezik je obvladoval le zelo pomanjkljivo. 

Nato so ga skupaj s še nekaterimi drugimi mladeniči odpeljali v kasarno na obrobju Blide, garnizonskega mesteca ob vznožju Atlasa, kjer so ga nekaj tednov urili v umetnosti streljanja, se nanj mnogo drli, mu v glavo vbijali imperativ francoskih besed napad! in naprej! ter ga na novo učili teči, čeprav je sam menil, da to pa vendarle povsem dobro obvlada – to mnenje je, potem ko si ga je drznil izraziti, izzvalo le še več kričanja, nakar se je urno odvadil v prihodnje sploh še imeti kakšno lastno mnenje. Vse je kazalo, da tudi v kasarni zanj ne bo mesta; kjerkoli je stal, sedel ali ležal, se je brž pojavil kdo, ki ga je prepodil, mu ukazal iti kam drugam, se zaletel vanj, mu s palico, kdaj pa tudi z jahalnim bičem, grozil ali ga prisilil teči od tod tjakaj. Toda 1. avgusta je njegov bataljon dosegel ukaz za mobilizacijo, s čimer je tudi njegovo usposabljanje veljalo za dokončano. 

L’enthousiasme est général, je mogoče prebrati v drobni knjižici z naslovom ,Historique du 1er régiment de marche de tirailleurs Algériens‘, in če že nočemo nikogar obdolževati ponarejanja zgodovine, moramo domnevati, da je takšno vsesplošno entuziazmiranje gotovo navdalo tudi našega vojaka iz Timiaouina. Nemčija je 3. avgusta leta 1914 napovedala vojno Franciji in še istega dne je mlada vojska krenila na pohod proti Alžiru, kjer se je regiment 5. avgusta vkrcal na ladjo, in čeprav je na krovu vladala strahovita gneča, je vojak, stoječ ob ograji, prvič v svojem življenju občutil, da je končno na pravem mestu – dokler mu ni že takoj zatem neki francoski oficir prišel ukazat, naj zapusti tisti prostor in se pobere k sebi enakim v drobovje ladje. In med njimi je potem tudi ostal, vse dokler niso pod spremstvom mediteranske flote prispeli v Toulon. 

Od tam so jih z vlakom prepeljali na sever, prek Avignona do Anorja pred belgijsko mejo. Dalje so morali marširati, šli so šestdeset kilometrov daleč, ustavili so se malo pred Charleroijem, kjer se je začelo mesarsko klanje. Bilo je 22. avgusta, še vedno v letu 1914, in poskus, da bi Nemce nagnali v Sambre ter ponovno zavzeli mestece Châtelet, je sedemindvajset tisoč francoskih vojakov plačalo z življenjem. Od devetstotih kameradov, s katerimi je bil deležen žlahtnega usposabljanja v Blidi in s katerimi si je delil prostor v drobovju ladje, jih je preživelo samo štiristo, od devetnajstih poveljujočih častnikov, ne glede na to, da jih je okrepil sveži morski zrak, ki so ga lahko užili med plovbo, komaj pet, kljub vsemu temu pa, kakor je mogoče razbrati iz zapisov, sta bili njhova morala in povezanost neokrnjeni, kljub hudem telesnemu odrekanju in najrazličnejšim duševnim pretresom, ki jih je sprožil umik na vrat na nos, sta red in disciplina ostajala povsem parfait, še več, saj je – na temle mestu bi bilo sicer morda priporočljivo, da do opisov, ki jih najdemo v ,Historique du 1er régiment de marche de tirailleurs Algériens‘, zavzamemo določeno skepso –, zdaj je vojska menda celo z entuziazmom pozdravljala pobudo, da bi ponovno krenila v ofenzivo. 

***

Prevedel Aleš Učakar