Mlad moški z očali in oranžnimi lasmi, oblečen v črno usnjeno jakno, na stopnišču podzemne železnice v Londonu.
Foto: Kazimir Ogrizek

Usedline Londona

Kazimir Ogrizek12. avgust 2024

V meni se nalagajo usedline. Samo sedijo tam, dokler jih ne dvigne kak droben sprožilec, kot se dvigne mivka, ko se s konicami stopal odrineš od morskega dna. Tako se dvignejo te usedline in ustvarijo barvno meglico tistega časa, ko so se odtisnile vame: poscano rumene ulične svetilke, brleča rdečina lampijonov v Chinatownu, ostro utripanje nočnih klubov … Dvigajo se vse do površja in mi kot majhne bunkice prebodejo kožo in naježijo dlake. Pisal bom o usedlinah, ki so se nalagale vame v Londonu. Odškrnjeni drobci mesta. 

01

Sedim na podzemni železnici: District line. Na naslednji postaji bom izstopil, kot sem prvič izstopil na njej prejšnjo jesen, in nad izhodom prebral napis: Whitechapel. Nad njim je še en napis, ki označuje enako, le da z bangladeškimi črkami, ki sem jih prvič zmotno imel za arabske. Nekaj na tem napisu me je spravilo v krč. V zavite dvodebelinske vijuge in kvadratne pike in črtice so bile zažrte karikature iz časopisov, fotografije iz National Geographica in stara francoska upodobitev »Orienta«, ki združuje krotilca kač, prodajalca preprog, predanega vernika in žensko za tančico.

A pred mano ni eden od sedmih vhodov v obzidju Damaska, ampak izhod iz podzemne železnice.

Stopim na Whitechapel Rd. Neskončni geometrijski vzorci niso sestavljeni iz keramičnih ploščic in poldragih kamnov, ampak so natisnjeni na platnene prevleke nad stojnicami, ki se stikajo druga z drugo, in na plastičnih vrečkah, ki jih dobiš, ko vzameš gyro ali falafel to go. Začimbe niso shranjene v natančno poravnanih platnenih vrečah in pletenih košarah. V kotu vsake stojnice se kopičijo palete, na katere so brezbrižno položene plastične zelene gajbice in kartonaste škatle. To je realnost, ki jo ponuja Whitechapel. Na drugi strani izložbenega okna name ne čaka starec s turbanom, ki v svoji starinarni prodaja starodavne skrivnosti vzhoda, ampak tip mojih let z obiljem power-bankov in adapterjev. Zagotovo je več povpraševanja po takšnih rečeh kakor po starodavnih maroških svetilkah, pomislim. Le kdo bi imel čas za posedanje v njihovi pridušeni svetlobi? London, kot ga poznam, neprestano hiti. 

Abstrahirana slika osebe s črno ruto okoli glave, ki gleda proti tlom.
Slika: Kazimir Ogrizek