Usodni dan

So trenutki, ki ostanejo zapisani za vedno, so dogodki, ki jih ni moč pozabiti, in so ljudje, ki jim pripadajo.

Je kdo, zlasti med nekoliko starejšimi, ki se ne spominja posebnega dne v naši novejši zgodovini?  

Bilo je na tisti, tako lep, vroč in sončen dan konec junija 1991. Od našega plebiscita je minilo natanko šest mesecev. Takšne enotnosti kot tedaj nismo pokazali ne prej in ne kasneje. Vzdušje je bilo navdihujoče. Tihe in malo glasnejše grožnje, ki so prihajale z juga dotlej skupne države, smo sicer čutili vsak na svoj način, a zdelo se je, da nam ne morejo pretirano škoditi. Redki so bili, ki so vedeli veliko več od povprečnih. Nisem bila med njimi. Nenazadnje mi je bilo le nekaj več kot petintrideset. Tožilka na mladoletniškem oddelku, mamica dveh mladoletnih otrok; 11 in 14 let. Polna sanj in upov. 

Marsičesa seveda nismo vedeli in niti slutili. 

Kolega mi je, k sreči veliko kasneje, ko je bilo najhujše že za nami, pripovedoval o sošolki njegove hčerke. Ta ji je veliko pred usodnim junijem precej skrivnostno govorila o napovedanem in dobro organiziranem »pobegu« iz Slovenije. Njen oče je bil namreč visok častnik JLA. Deklica je prijateljici z žalostjo opisovala, da bosta nekega dne z mamico prav na hitro zapustili dom in odpotovali k »baki« v Srbijo. Na deželo. To naj bi se zgodilo še pred koncem tistega šolskega leta. In se tudi je. Precej preden so iz vseh jugoslovanskih kasarn krenili tanki, ki so sejali nepredstavljivo grozo, velik strah in celo smrt.