V obrambi tišine
V čakalnici pri zobozdravniku sem sedel ob punčki, ki je imela komaj deset let, v rokah je držala tablico na kateri je igrala neko igro, medtem ko je iz njenih slušalk prihajala glasba s tako močnim basom, da je vibriral skozi tla, izza vrat se je slišal zvok brušenja zob, na radiu je igrala reklama za zobno pasto. Čutil sem, kako mi v glavi brenči in ko sem zaprl oči, sem pomislil, da sem sredi nekakšne naključne instalacije sodobne umetnosti z naslovom Kako nikoli ni tiho. Tišina, ta nevidna, nekoč samoumevna struktura prostora med besedami, je izginila. In ne samo to, začeli smo jo dojemati kot nekaj nenaravnega, celo nevarnega.
Družbeni prostori so nasičeni z zvokom.
Restavracije, kjer se glasba ne sliši več kot nekaj, kar dopolnjuje pogovor, ampak nekaj, kar ga preglasi, trgovine, kjer reklame spremljajo nakup jajc, mleka in kruha, zunaj ulični promet, hrup pa se ne poleže niti doma; avtomatski zvočni signali, obvestila s telefonov, YouTube v ozadju, Spotify med kuhanjem in ko vse to za hip utihne, se oglasimo še mi, ker ne prenesemo premora, ne prenesemo tišine. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kanadski skladatelj Raymond Murray Schafer izumil izraz akustični smog. Trdil je, da podobno kot onesnaženje zraka bremeni naša pljuča, nas preobilje hrupa prikrajša za notranji mir. Danes je ta smog postal skoraj eksistencialen, nismo samo obkroženi s hrupom, navajeni smo, da ga potrebujemo, uporabljamo ga kot zaščito, kot izgovor, kot odmikanje. Tišina ni več nevtralna, je praznina, ki straši. Ko sem pred nekaj leti nekaj mesecev živel v hribih blizu majhne vasi v Švici, sem se prvi teden počutil izjemno čudno, celo fizično nelagodno. Manjkalo mi je zvočno ozadje. Ponoči ni bilo slišati avtomobilov, televizije, niti pasjega laježa, zvok mojega dihanja je bil nenavadno glasen, ura je tiktakala nasilno. Šele takrat sem opazil, koliko hrupa vsakodnevno proizvajam, da zakrijem lasten notranji tok. Po dveh tednih sem se začel pogovarjati sam s sabo, ne iz osamljenosti, ampak ker nisem več vedel, kako obstajati brez odziva. Tišina je postala politično vprašanje. V svetu, kjer glasnost pogosto enačimo z močjo, je umik nevaren, če si tiho, si sumljiv, če ne komentiraš, nisi angažiran, če ne objaviš, ne obstajaš. Socialna omrežja so zasnovana na stalni izmenjavi hrupa, zvočnega ali vizualnega, tišina je interpretirana kot brezbrižnost. Ko je pred leti pisateljica Maggie Nelson za dva meseca izginila s spleta, je dobivala zaskrbljena sporočila: »Ali si v redu?« »Ja,« je odgovorila. »Samo tiho sem.« Tišina ni vedno prijetna. Včasih je prenapeta, včasih je hladna, a prav v tem je njena vrednost, omogoča, da se stvari razkrijejo brez prisile, da se v pogovoru pojavi misel, ki ni bila načrtovana, da v razmerju nastane prostor, kjer si ni treba ves čas dopovedovati. Tišina je temelj ustvarjalnega mišljenja, poslušanja, prisotnosti, uči zadržanosti in v času, ko vsi nekaj komentiramo, zadržanost mogoče ni znak ignorance, ampak ponižnosti pred kompleksnostjo sveta.
Tišina ni isto kot odsotnost zvoka, prava tišina ni prazna, v njej dihaš bolj polno.
Ko sem bil otrok, sem jo poznal. Ležal sem pod drevesom in poslušal veter, zdaj, ko sem odrasel, grem ponjo v gozd, na morje, v knjigo, včasih le v sobo brez ekrana. Tišina je zadnji luksuz, ki si ga še lahko izberemo. V Muzeju moderne umetnosti v Oslu stoji instalacija, ki se imenuje Room of Stillness. Obiskovalci lahko sedijo v popolnoma zatemnjenem prostoru, brez telefona, brez svetlobe, brez motenj. Ko sem jo obiskal, je moški, ki je sedel zraven mene zdržal točno dve minuti. Potem je vstal in rekel: »Too much.« Preveč. A jaz mislim, da je ravno to tisto, kar rabimo. Ne še en podkast, ne še eno mnenje, ne še eno mrmranje iz zvočnika v dvigalu. Tišino. Da bi ponovno slišali sami sebe. In mogoče še kaj drugega.
***
Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.