V pričakovanju svetovnega nogometnega prvenstva in kaj ima ta skupnega s poezijo


Minili sta že dve leti od izida mojega pesniškega prvenca Prepovedani položaj (LUD Literatura), ki me je nemalokrat soočil z vprašanjem, kaj imata skupnega nogomet in poezija. Po svojih najboljših močeh sem vsakič poskušala sogovorniku ali sogovornici pojasniti, zakaj me oboje tako zelo fascinira in navdušuje, hkrati pa tudi spravlja ob živce in v slabo voljo. V teh dveh letih sem oboje, tako poezijo kot nogomet, začela gledati drugače. Predvsem sem za oboje postala bolj občutljiva (kolikor je to še mogoče), k čemur je najbrž pripomogla tudi zelo klavrna sezona kluba, za katerega navijam, in pa klasična ustvarjalna blokada, ki doleti marsikaterega avtorja in avtorico po tem, ko od sebe spravi knjigo.

V teh dveh letih sem, tako si rada domišljam, ugotovila, da v poeziji obstaja stanje, ki bi ga lahko imenovala trajni prepovedani položaj. Kot avtor si namreč nekaj prehitel – bodisi čas, kontekst, bralca, včasih celo samega sebe. V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. Morda pa se ravno zato ob vsakem svetovnem prvenstvu znova znajdem med dvema svetovoma: enim, kjer je vse izmerjeno na centimetre, in drugim, kjer je prav napaka tista, s katero se vse skupaj začne.

V nogometu prepovedani položaj navadno pomeni prekinitev igre ali razveljavljen gol, v poeziji pa pogosto šele začetek pesmi. 

Svetovno prvenstvo, ki se začne danes, letos ne bo pripadalo enemu mestu, eni državi ali enemu stadionu. Raztegnilo se bo čez tri države in s tem še dodatno poudarilo svojo naravo: da je nogomet razpršena, a hkrati neverjetno povezana izkušnja. Spektakel, ki se dogaja povsod in nikjer. Tokratno prvenstvo bo tudi prvo, ki bo razširjeno na kar oseminštirideset reprezentanc (pred tem jih je na prvenstvih igralo dvaintrideset, torej gre za kar konkretno razširitev), kar pa pomeni še več tekem, še več potovanj, še več televizijskih pravic, še več vsega. Nogomet je že dolgo presegel šport in postal industrija občutkov. FIFA tako rada govori o globalni dostopnosti in vključevanju novih nogometnih zgodb, toda hkrati se pojavljajo vprašanja, ali se s tem prvenstvo širi zaradi igre ali zaradi trga. Navijači si želijo več nogometa, a obenem lahko čutimo, da spektakel postaja skoraj prevelik za samega sebe, podobno kot televizijska serija, ki ji nenehno dodajajo nadaljevanja, dokler ne izgubi prvotne napetosti.

Morda prav zato letošnje prvenstvo pričakujem z nenavadno mešanico navdušenja in utrujenosti. Evropska sezona je bila izčrpavajoča, igralci prihajajo na prvenstvo po skoraj neprekinjenem ritmu tekem, poškodb in medijskih pritiskov. V sodobnem nogometu sploh ni več prostora za praznino, ni več časa za tišino med dvema velikima dogodkoma. Tudi reprezentance letos delujejo kot odprta besedila, polna sporov, interpretacij in nedokončanih zgodb. Nekatere ekipe prihajajo na prvenstvo razdeljene med generacijami, med utrujenimi veterani in mladimi igralci, ki bi morali predstavljati prihodnost. Drugod razprave niso le športne, temveč politične ali moralne: kdo si je zaslužil vpoklic in kdo ne, kdo je ostal doma zaradi discipline, ega ali preprosto napačnega trenutka.

Obenem nogomet tudi vse težje prenaša nejasnost. Vsaka odločitev je takoj analizirana, upočasnjena, objavljena na družbenih omrežjih, spremenjena v dokaz ali zaroto. Navijači danes tekem ne spremljamo več le na stadionih ali pred televizijskimi ekrani, temveč znotraj neprekinjenega toka komentarjev, posnetkov in algoritmov. Svetovno prvenstvo se torej začne veliko pred prvo tekmo – v govoricah, objavah, polemikah in virtualnih prepirih. Morda je prav zato današnji nogomet tako podoben sodobni literaturi: oboje obstaja v prostoru interpretacij, kjer je pomen vedno nestabilen.

Poezija nasprotno deluje skoraj kot upor proti takšni razsežnosti. Piše se počasi, bere se redko, pogosto v tišini, ki nima nič skupnega z navijaškimi napevi. 

Poezija nasprotno deluje skoraj kot upor proti takšni razsežnosti. Piše se počasi, bere se redko, pogosto v tišini, ki nima nič skupnega z navijaškimi napevi. Če je svetovno prvenstvo hrup, je pesem šepet. Če je stadion kolektivno telo, je pesem individualni utrip. In vendar med njima obstaja nepričakovana sorodnost. Tudi navijač je v nekem smislu bralec: besedilo si prilasti, ga razume po svoje in ga dopolni z lastnimi pomeni. Tekma, podobno kot pesem, ostaja odprta za interpretacijo. Avtor lahko napiše pesem, igralci lahko odigrajo tekmo, toda pomen se zgodi šele v branju oziroma gledanju.

Svetovno prvenstvo hkrati ustvarja občutek globalne skupnosti in povsem intimne izkušnje. Milijoni ljudi gledajo isto tekmo, a vsak v drugačnem prostoru, z drugačnimi pričakovanji in spomini. Podobno je s poezijo: četudi beremo isto pesem, jo vsak bere po svoje.

In čeprav sodobni nogomet vse bolj stremi k objektivnosti, popolne gotovosti ne more doseči. Ravno v tej želji po popolni natančnosti se pravzaprav skriva paradoks. Več kot vemo, manj smo prepričani. Posnetki, tehnologija in analize lahko pokažejo, da je bil igralec v ofsajdu za le nekaj milimetrov, ne morejo pa odpraviti občutka krivice. Morda prav zato nekateri navijači še vedno hrepenijo po času, ko je igra dopuščala več dvoma. Današnji nogomet želi odstraniti napako, toda brez napake skoraj ni mita, brez spornega gola ni kolektivnega spomina.

Poezija deluje v obratni smeri. Ne zanima je natančnost, temveč ravno nasprotno: dvoumnost, odprtost, možnost več pomenov. Pesem ni pravilna ali napačna. Lahko je nerazumljiva, nepopolna, celo zgrešena – in prav v tem je njena moč. Če nogomet poskuša izničiti napako, jo poezija potrebuje. In najbrž je prav napaka tisto, kar oba svetova najbolj povezuje. Gol, dosežen v zadnji minuti, pogosto nastane iz zmede, nesporazuma, nepričakovane poteze. Pesem pogosto nastane iz napačne besede, zdrsa, impulza, ki ga ni mogoče povsem razložiti. V obeh primerih gre za trenutek, ki preseže načrt in uide nadzoru.

Poezija deluje v obratni smeri. Ne zanima je natančnost, temveč ravno nasprotno: dvoumnost, odprtost, možnost več pomenov. 

Ko razmišljam o letošnjem prvenstvu, imam nehote ves čas tudi občutek, da gre za nekaj prelomnega, da bo to verjetno tudi (spet) prvenstvo nostalgije. Skoraj ob vsakem prvenstvu namreč rečemo, da gledamo zadnje veliko tekmovanje nekaterih igralcev, ki so zaznamovali generacije in nogomet nasploh, hkrati pa še ne zaupamo povsem novim obrazom, ki prihajajo. Nogomet vedno obstaja med spominom in prihodnostjo. Vsako prvenstvo je hkrati slovo in uvod. Morda prav zato ljudje ob njem postanemo tako sentimentalni, če sem malce dramatična: ne gledamo le tekem, temveč tudi lastno minevanje.

Vprašanje, ki so mi ga ob izidu pesniške zbirke velikokrat zastavili, pa je tudi, ali lahko poezija sploh konkurira nogometu ali spektaklu. Ali ima v svetu, kjer milijarde ljudi gledajo nogomet, še prostor za svojo tišino? Mislim, da poezija ne potrebuje konkurence. Ne tekmuje z nogometom (ali s čim drugim), temveč obstaja vzporedno z njim kot njegov tihi odmev. V eni od svojih pesmi sem zapisala naslednje verze: »počutim se kot navijač / ko na stadionu ostane sam / s svojim odmevom«. Ta navijač, ki po koncu tekme ostane na stadionu s svojimi mislimi, dvomi, frustracijami, željami, veseljem, vzhičenjem in pričakovanji, je morda najbližje bralcu pesmi. Ko se hrup poleže, ko so analize končane, ostane nekaj, česar ni mogoče povsem ubesediti. Občutek, da se je zgodilo nekaj pomembnega, čeprav tega ne znamo natančno razložiti. Morda pa se ravno tam, v tem zamiku med dogodkom in njegovim pomenom, skriva trajni prepovedani položaj – tista napaka, zaradi katere sta nogomet in poezija tako zanimiva.