V rovih pod mestom je živahno!

Režijo se in gnetejo drug ob drugem, vino bi jim že pljusknilo čez robove kozarcev, a so previdni – je vendarle predobro za polivanje po vlažnem tlaku, kajneda! Punca visoko v zrak dviguje napihnjen balon v obliki steklenice šampanjca.

Fant ob njej si je v hecu nadel smešno velikanska oranžna očala, zdaj nadse dviguje napis: »V najdaljši vinski kleti smo že dolgo ogreti.« Podobna radoživa sporočila v objektiv kažejo tudi drugi iz vesele tovarišije. Fotograf jih opozori, tako, zdaj pa se široko zarežite. In – škljoc. Evo, pa bo za spomin na rajanje globoko pod starim mestom! 

Kranj sem večkrat obiskal, iskal sledi, ki so jih za sabo pustili France Prešeren, Simon Jenko, Rudi Šeligo in drugi, si ogledal predstavo v Prešernovem gledališču, ob kulturnem prazniku tam prisluhnil Prešernovim nagrajencem, si ogledal razstavo v galeriji, zavil do Layerjeve hiše umetnikov, se po strmem zelenem bregu spustil v kanjon Kokre … Donedavna pa nisem vedel, kako živahno zna biti globoko pod površjem. Da je mestno drobovje prepredeno z osupljivim ožiljem utrjenih rovov, ki tradicionalno gostijo ljubitelje žlahtne pijače in dobre jedače.   

No, pa sem se minulega novembra napovedal organizatorjem 15. Vinske poti po rovih pod starim Kranjem. In imel srečno roko pri iskanju pravšnjega vodiča. Vodičke! Olga Pavlin z Zavoda za turizem in kulturo Kranj me je pričakala v Prešernovem gaju, kjer sva najprej obiskala pesnikov grob, se spoštljivo poklonila, potrepljala njegov kip iz ateljeja mojstra Lojzeta Dolinarja in ugotovila, da spet trte so rodile, pr'jatli, vince nam sladkó … Pa jo po središču Kranja že krenila cilju naproti. In stopila v sod. Tako: