Valentinovo

Koledar nas vsako leto znova opomni, da je 14. februar dan, ko naj bi se čustva manifestirala v pravilni obliki in prepoznavnih simbolih. Če ljubezen sicer pogosto velja za nepredvidljivo in osebno izkušnjo, se na valentinovo nenadoma spremeni v javni protokol. Zanimivo je, da ta dan ne zahteva nujno, da ljubezen obstaja. Zahteva le, da se pokaže. Rože,  čokolada, večerja, sporočilca. Forma je pomembnejša od vsebine. Valentinovo v bistvu deluje kot kolektivni performans intimnosti, v katerem sodelujejo tudi tisti, ki se sicer do romantičnih gest opredeljujejo z zadržano ironijo. Tudi ironija je del rituala. Valentinovo je v tem smislu izrazito sodoben praznik, ker se popolnoma ujema z logiko vidnosti. Ljubezen mora biti prepoznavna, dokumentirana, deljiva. Če ni vsaj minimalno vidna, obstaja sum, da ni dovolj resna. V digitalnem okolju to pomeni fotografijo, objavo, simbolno izjavo. Hkrati je valentinovo dan primerjav in to ne le med pari, ampak tudi z idejo, kako naj bi razmerje izgledalo. Ta ideja je presenetljivo stabilna. Kljub vsem razpravam o raznolikosti odnosov, postromantičnih razmerjih in fleksibilnih oblikah bližine, valentinovo vztraja pri precej klasični podobi: par, večerja, pozornost, romantika. Alternativne oblike intimnosti se ta dan težko prebijejo v ospredje, razen kot zavestna gesta odmika. Posebna kategorija so tisti, ki valentinovo praznujejo sami. Tudi samost je na ta dan dodatno osvetljen, pogosto z rahlo patetiko ali z defenzivnim humorjem. Samskost na valentinovo ni preprosto stanje, ampak družbeni položaj, ki zahteva pojasnilo ali strategijo. Ironija, samoironija ali popolna ignoranca. Tu se pojavi zanimiv paradoks.

Valentinovo naj bi slavilo iskrenost čustev, hkrati pa spodbuja njihovo standardizacijo. 

Izrazi ljubezni postajajo predvidljivi, skoraj modularni. Presenečenje je dovoljeno, vendar znotraj varnih meja. Vse skupaj deluje kot kulturni kompromis med spontanostjo in pričakovanji. Morda je zato valentinovo tudi dan rahle nelagodnosti. Tudi v razmerjih, ki so sicer stabilna, se pojavi vprašanje, ali delava dovolj, ali delava prav, ali to šteje. Ljubezen, ki sicer obstaja brez dokazov, ta dan potrebuje potrditev, pa sploh ne zaradi dvoma, ampak ker tako dirigira praznik, ki je sam po sebi nekakšen ritual, ki to zahteva. Valentinovo natančno določa, kako naj bi ljubezen izgledala, kdaj naj bi se pokazala in v kakšni obliki. V tem smislu ni praznik čustev, ampak praznik njihove reprezentacije. In vendar se valentinovega ne da preprosto zavrniti. Prav v tej nerodnosti, v tej mešanici iskrenosti, prisile, truda in ironije, se razkrije nekaj zelo človeškega. Valentinovo pokaže, da si ljubezen še vedno želimo misliti kot nekaj posebnega, tudi če jo znamo analizirati, relativizirati in problematizirati. Mogoče je najbolj pošten odnos do valentinovega ta, da ga razumemo kot to, kar je, ne merilo ljubezni, ampak njen kulturni opomnik. En dan v letu, ko se kolektivno pretvarjamo, da vemo, kaj ljubezen je in se pri tem pogosto zmotimo. Vendar mislim, da je prav v tej zmoti tudi določena nežnost.