VELIKI NIKOLI VEČ - odlomek iz romana

Nisem je našla jaz. Skupaj s partnerjem in sinom bi morala priti naslednji mesec; a ko je Saša poklical, sem pohitela in prišla prej. Torej jo je našel on, Saša. 

V njenem fotelju, mi je rekel in takoj sem zagledala tisti naslanjač iz usnja in jekla z nastavljivim hrbtiščem. Zelo prefinjen stol, ki pa vendarle obljublja in tudi nudi udobje masivnega klubskega fotelja, kakršen bi bil zagotovo všeč moji mami, a zanj ni dovolj prostora v majhni dnevni sobi. Torej se je odločila za lažjo različico – ogrodje ali okostje oziroma preprost naslanjač. Par stoji za majhno osemkotno klubsko mizico iz medenine. Stola sta bila enaka, kupljena sta bila v kompletu, vendar sem dobro vedela, kateri je njen: tisti zraven radiatorja. Drugi, ki je stal pred oknom, je bil, čeprav tega nihče ni rekel in že dolgo ni nihče sedel na njem – drugi je bil moj. 

Nekaj let prej je vse okrog mene začelo izginjati. Vse je izumiralo. Živalske vrste, pa tudi nekatere vrednote; nekatere besede, ki so ostale kot prazne ovojnice, potem ko je resničnost, ki so jo vsebovale, izpuhtela. To me je osebno zelo prizadelo in me zaviralo, nedvomno bolj, kot bi bila tedaj pripravljena priznati (priznati sebi). Beseda prijateljstvo zame ni imela več vsebine, pa tudi beseda ljubezen ni imela več vsebine (varanje, razočaranje in gnus so izpraznili njeno vsebino), bila je samo še prazna lupina; to praznino pa je vendarle še nekaj gnalo naprej; a nisem vedela, kaj. Zdaj, ko jasno vidim stvari, zdaj, ko sem spregledala, da sta bila moje zaupanje in naklonjenost narobe naslovljena, izkoriščena, mi je veliko izumiranje skočilo naravnost v oči; tedaj so začeli govoriti o sedmem izumrtju; in zame je bilo zelo skrb vzbujajoče, ko sem odkrila, da tisto, kar se mi je zdelo intimno, neizmerno intimno – trend izginjanja, potencial izumiranja – pripada svetu in je objektivno, dokazljivo resnično ter zadeva vse nas. Nenavadno, toda to me nikakor ni potolažilo. Ravno nasprotno, počutila sem se še bolj ranljivo. Počutila sem se – jaz, ki sem se tako dolgo skrivala in sem skrivala tudi svoje besede – počutila sem se razgaljeno. Kar je bilo za nekoga, kot sem jaz, nevarno. 

Napisala sem nekaj knjig. Rekli so mi, da je moj slog kemičen, in dejansko je veliko pojavljanja in izginjanja; v nekaj stavkih se mi je uspelo znebiti več likov, enkrat pa celo polne kinodvorane. V teh knjigah so izginjale večinoma ženske. Kar ni bilo nič nenavadnega. Za povrhu pa sem bila zato otrok svojega časa, otrok stoletja – svojega, enaindvajsetega stoletja – katerega domišljijo je gonilo takšno izginjanje. Nenadno izginjanje. Nepojasnljivo. Ki so ga, kot se je včasih zdelo, povzročile same, brez kakršnega koli drugega vzgiba: v prepletu mest (majhnih in velikih), v prepletu življenj (majhnih in velikih) izgine ženska. Oziroma – če želimo biti natančni – izgine dekle. Pogosto visoko dekle. Pogosto visoko svetlolaso dekle. Ki ima zelo rado glasbo, ali pa tišino, ali, kot se razkrije skozi zgodbe, ki nas včasih vodijo v noč, v gozd (pri čemer sta noč in gozd lahko resnična ali metaforična), prestopanje meja. Ja, zaradi tega motiva izginule, pogrešane osebe sem – jaz, ki imam zelo pogosto občutek, da ničemur ne pripadam, da nimam ne korenin ne sidrišča, da lebdim – otrok stoletja in še več kot le to, sem celo otrok stoletij, kajti v resnici dekleta izginjajo že od nekdaj in prav izginotje je gonilo epske pesmi in tragedije. Včasih se dekle znajde v Troji. Včasih pa v peklu. Včasih se nekaj ali nekdo usmili izginulega dekleta, tako da jo spremeni v rastlino, v drevo. Tedaj živi naprej, kot si lahko predstavljamo, v neki drugi obliki. Kaj ostane od dekletovih želja, od dekletove ljubezni do glasbe ali pa do tišine ali prestopanja meja – tega ne vemo. V večini primerov pač ni več dekleta, da bi lahko to povedalo. 

Nekaj se bo nazadnje vendarle pojavilo, sem si govorila; toda vse je izginjalo. Nekaj se bo nazadnje vendarle pojavilo. Želela sem si varnosti tistega, kar smo nekoč imenovali srednji razred in kar zdaj izginja ali je že izginilo. (Ne vem, kdaj ali kdo bo bral te vrstice; upam samo, da bosta ti dve besedi, srednji razred, še vedno nekaj pomenili – zaposlitev, zasebno lastnino, zadolženost, senčnike za luči nežnih odtenkov, ki ustvarjajo razpršeno svetlobo v prostoru, imenovanem dnevna soba oziroma sprejemnica; pri čemer je poudarek na svetlobi, saj tisti – tista – ve, da svetloba naredi prostor, naredi dom; in to ne da bi bilo treba računati na samo moč prostora kot takega, kajti prostor običajnih razsežnosti ni nič posebnega, nima visokega stropa niti se iz njega ne odpirajo spektakularni razgledi; in v tem niču se počutimo domačno, počutimo se varno. A morda je to lažna varnost; noge iztegnemo predse ali jih spodvijemo na kavču in razmišljamo o dnevu, ki prihaja, ali o računu, ki prihaja, ali o vojni, ki prihaja.) 

Tako kot vsi sem tudi sama počela, kar je bilo v moji moči. Sprejeta sem bila v pisateljsko rezidenco francoske vesoljske agencije CNES v Parizu. Ukvarjala sem se z izjemno temo, čeprav se mi tedaj seveda ni zdela izjemna, ampak globoko melanholična. Ja, najbolj melanholična, kar jih je lahko: ukvarjala sem se s tem, kar se ni zgodilo. To so veliki projekti, ki zahtevajo leta dela, energije in upanja, nazadnje pa padejo v vodo. Spremenijo se v sprotno opombo, arhivsko gradivo, majčken nikoli. Ukvarjala sem se (čeprav tega takrat še nisem uvidela) z neuspehom. Lahko bi rekla tudi, da se je neuspeh ukvarjal z mano. Moj osebni, intimni neuspeh, ki je bil obenem oster in medel, nedoločen. Kaj ali kako mi je spodletelo? Tega nisem vedela in ne bi mogla reči, preprosto se mi je zdelo, da nisem tam, da nisem več v zagonu – da nisem oziroma nisem več v središču svojega življenja ali v svojem življenju nasploh, ampak stojim nekoliko ob strani; in naj sem se še tako trudila, je razdalja med mojim življenjem in mano samo še naraščala. Vsako sredo sem šla v prostore francoske vesoljske agencije, kjer sem med obiskom svojo osebno izkaznico zamenjala za značko obiskovalca. Nisem šla v vesolje; pa vendar je bila prav zaradi izmenjave ob prihodu ta možnost zame še odprta. In vsako sredo, pa tudi ves preostali čas, sem z vsemi močmi, kar sem jih premogla, poskušala zmanjšati razdaljo med mano in seboj. Zdelo se mi je, da me že dejstvo, da ostajam na mestu, da se ne oddaljujem več, stane vse energije, kar je premorem. Tako sem živela proti toku. Ni se videlo, toda živela sem proti toku. Borila sem se. In se utrujala. Malo po malo sem se izčrpavala. 

To, kar se ni zgodilo, se je zame izkristaliziralo oziroma uresničilo kot obsedenost. Neka ženska je izginila. Med raziskavami sem naletela na znanstvenico, biologinjo, ki je bila verjetno prva Francozinja, ki je potovala v vesolje. Toda kljub javnim objavam njenih dosežkov in medijski izpostavljenosti obetavne mlade astronavtke – njeno ime ni bilo nikoli objavljeno, omenjajo samo nekaj delčkov njenega potovanja, nekaj majhnih vrhuncev odličnosti v tem, kar si predstavljam kot vsakodnevno garanje – po vsem tem se v pršcu dni sled za njo nenadoma izgubi. Nikoli ni šla v vesolje in vsi namigi na njeno osebnost, kakor tudi na njeno usodo, so nenadoma postali nedosledni. Zdelo se je, da so vse bolj postranski. Informacije so bile fragmentarne. Zdelo se mi je, da sem nekoliko po naključju naletela na veliko skrivnost ali morda velik škandal, ki ga nihče ni opazil. Neka ženska je izginila. Neka ženska je izginjala. Pošiljala sem sporočila, ki so ostajala brez odgovorov. Zadimljena sem; spomnim se, da sem pomislila na to, da sem razmišljala točno o tem. Tega se spominjam, kajti ta misel in ta izraz mi nista bila podobna. V mojih mislih sta bila tako tuja, kot če bi odprla usta, da bi spregovorila, pa bi iz njih prišel neki drug glas, ne moj. Kaj pomeni ta dim, sem si rekla. Nikoli ni dima brez ognja. Kaj pomeni ta ogenj, sem si prav tako rekla. Toda te nenavadne misli, te tuje misli sem odrinila na stran. In za nalogo sem si zadala, da najdem to žensko, čeprav je bilo težko, nemogoče odkriti celo njeno ime – kot da bi ga nalašč izbrisali. Če ne bi bila pisateljica, bi želela biti detektivka, sem rekla kdaj pa kdaj. Seveda sem se šalila. A šalila sem se le do neke mere. 

Ko sem našla žensko, ki bi morala iti v vesolje, a v resnici ni šla nikamor, ni bilo nobene skrivnosti več. Ostalo je samo razočaranje. Prva pogosto zakriva drugo. Uganka zgradi obzidje okrog resničnosti stvari, okrog njihove narave. Nobene zarote ni, ne; ali pa gre za običajno zaroto, ki je tako zelo vsakdanja, da postane neopazna; nazadnje so raje izbrali moškega. Zakaj? In kaj je izkusila, kaj je občutila ona? Tega nikoli nisem izvedela. Ko sem našla žensko, ki bi morala iti v vesolje, je bila ta že mrtva. 

Kmalu zatem se mi je nekaj zgodilo. Nekakšna razcepitev. Živela sem zraven sebe in nekega dne je to od mene terjalo preveč napora. Zdelo se mi je, da me nekdo opazuje, da nekdo ves čas vohuni za mano. Ta občutek je bil še posebej močan, kadar sem poskušala pisati; v tistem obdobju sem sicer bolj malo pisala; zaradi tega občutka, zaradi občutka, da me nekdo gleda, pa sem pisala še manj. Prišla sem celo tako daleč, da sem v svoji delovni sobi zastirala zavese, nato sem zapirala polkna in zastirala zavese, nato pa sem zapirala polkna in zastirala zavese in obrnila računalniški zaslon tako, da nihče, ne od zunaj ne iz stanovanja (v katerem sem tedaj živela sama), ne bi mogel videti zapisa na njem. Niti tipkovnice. Niti mojih rok na tipkovnici. Niti povratnega odseva zapisa na steklu mojih očal. Ali premikanja mojih zenic. 

Mislim, čeprav tedaj nisem menila tako, mislim, da sem tudi sama želela izginiti. Ali pa si je to želel del mene. Nekega dne sem poklicala Sašo – nisem več vedela, kaj naj počnem, zato sem poklicala Sašo – in ga prosila, naj pride, naj me poišče z dvorišča stanovanjske zgradbe. Tistega dne nisem zaprla polken, pa tudi zaves nisem zagrnila. Ali me vidiš tam zgoraj. In prav to sem vprašala Sašo, ki ga nisem videla že štiri leta. Ali me vidiš tam zgoraj, za mojo pisalno mizo. In on je to zelo dobro razumel – takoj sem videla, da je zelo dobro razumel – vendar pa je lahkotno dejal, morala bi se spraviti na delo, saj bi bilo v tem primeru lažje in bi ti lahko povedal, ali te kdo vidi. Ali ne. 

Lažno lahkotno. 

Ali me vidiš tam zgoraj / ali me vidiš / tam zgoraj, za mojo in še nekaj veliko bolj vznemirjujočega, veliko bolj skrb vzbujajočega in tujega, popolnoma tujega, pa vendar odločilnega – neki paradoks, nekaj v meni, česar ne prepoznam in kar me straši. Čeprav ravno to določa, da sem jaz jaz, ne neka druga. Ne kljub mojemu nerazumevanju, ampak zaradi njega. 

Poskušala sem se pomiriti s svojim strahom, s svojim simptomom, s svojimi simptomi: temi kretnjami in temi čustvi, ki so bila kot misli pod mojimi mislimi. Kot da bi nekaj, kar ni jaz, razmišljalo v meni. In delovalo. 

Jaz sem ob vsem tem, ob tej tujosti v sebi, delala, kolikor sem mogla. Mislim, da mi ni manjkalo poguma. Toda pogum ni dovolj. Pogum včasih celo poslabša stvari. To je območje, ki meji na norost, za katero ne vemo več, kako naj jo imenujemo, kajti tudi sama norost je izginila; a odstopa glede na merila – je svet zase in v njem veljajo drugi zakoni. To je svet, v katerem smo lahko hkrati tukaj in tam; tam zgoraj, za mojo pisalno mizo in tukaj, na dvorišču. To je svet, v katerem smo lahko prisotni in odsotni hkrati. In sklepam, da je to eno redkih območij, kar jih je, kjer je mogoče, kjer je zelo mogoče biti živ in mrtev obenem. To je nevarno območje, ki ga je treba uničiti, kajti razlika med živim in mrtvim, ta ločnica, ta meja je eden od zadnjih tabujev našega časa. In seveda se vse dogaja prav tu. 

***

Prevedla Špela Žakelj