1. del: Prihod v Caracas
V Venezuelo sem prispela leta 2008, v obdobju, ko je bil Hugo Chávez že trdno umeščen v globalni politični imaginarij kot eden najvidnejših simbolov sodobnega levičarskega populizma. V evropskih intelektualnih krogih je njegova bolivarska revolucija pogosto krožila kot referenca, kot dokaz, da je mogoče izzvati neoliberalni konsenz, nacionalizirati ključne vire in politično mobilizirati družbene sloje, ki so bili desetletja potisnjeni na rob. Venezuela je v teh razpravah obstajala predvsem kot ideja: kot projekt, kot alternativa, kot narativ. Moje lastno predznanje o državi ni bistveno odstopalo od tega okvirja. Poznala sem osnovna dejstva, kot so izjemno bogastvo naravnih virov, zlasti nafte, izrazito družbeno neenakost, karizmatičnega voditelja, ki je znal govoriti jezik revnih in napet odnos z Združenimi državami. V Ljubljani, kjer sem se takrat gibala, recimo temu, v bolj levičarsko usmerjenih krogih mladih intelektualcev, je bil Chávez pogosto omenjen z ogromno mero simpatije, kot voditelj, ki je revnim vrnil politično vidnost in se brez zadržkov postavil proti ameriški hegemoniji. Kritike so obstajale, a so bile večinoma razumljene kot zunanje, ideološko motivirane ali pretirane.
Prvi stik s Caracasom je to predstavo hitro postavil pod vprašaj. Mesto ni delovalo kot prostor revolucionarnega zagona, temveč kot urbana pokrajina, prežeta z napetostjo in utrujenostjo. Že v prvih dneh so bile očitne visoke cene osnovnih dobrin, ki so v kombinaciji z vidno revščino ustvarjale vtis globokega strukturnega neskladja. Hrana, prevoz in vsakdanje storitve so bili za lokalne razmere dragi, kar je bilo mogoče razložiti predvsem z inflacijskimi pritiski, ki so bili v tistem času že del realnosti, čeprav še niso dosegli razsežnosti kasnejšega zloma. Inflacija je bila ekonomski kazalnik, po drugi strani pa tudi del vsakdanje izkušnje, namreč stalna prisotnost v pogovorih, preračunavanjih in negotovosti.
Opazila sem, da je Caracas mesto izrazitih kontrastov, formalno urbano središče se skoraj brez prehoda zlije z revnimi pobočji in gosto poseljenimi favelami. Ta prostorska razslojenost ni bila skrita ali simbolno olepšana, bila je neposredno in neizprosno prisotna. A še bolj kot sama revščina je izstopala varnostna situacija, ki je že takrat razkrivala razrahljane meje državnega monopola nad nasiljem. Na ulicah so bili pogosto prisotni oboroženi civilisti, največkrat moški, ki so jih domačini imenovali colectivos. Ne gre za naključne kriminalne skupine, temveč za ljudi iz favel, pripadnike revnih mestnih četrti, ki jim je Chávez v okviru svoje politične strategije podelil orožje, legitimnost in vlogo. Bili so njegova volilna baza, razumljeni kot branitelji revolucije in lokalni izvajalci reda. Ti oboroženi moški niso bili niti klasični kriminalci niti del formalnih varnostnih struktur. Predstavljali so vzporedni sistem nadzora, ki je deloval ob državi in hkrati v njenem imenu. To se je zelo jasno kazalo v vsakdanjih interakcijah, zlasti v pogovorih s taksisti, ki so delovali kot nekakšen neformalni barometer mesta.
Večkrat so mi odkrito povedali, da se ne upajo voziti do določenih predelov, včasih niti do hotelov. Pogosto so me pustili kar precej pred ciljem z besedami: Hasta aquí llegamos (prev. tukaj se ustavimo) in mirno pojasnili, da 'naprej ne gredo'. Vzdušje med ljudmi je bilo zaznamovano z nezadovoljstvom, ki ni bilo nujno artikulirano v politične zahteve, temveč se je izražalo v vsakdanjih pripombah. Ponavljal se je občutek, da se življenjski pogoji slabšajo, da je življenje dražje in nevarnejše, brez jasne perspektive spremembe. To ni bila podoba družbe v revolucionarnem zagonu, ampak družbe, ki je kazala znake institucionalne izčrpanosti. Caracas leta 2008 je bil mesto, v katerem je bilo že jasno, da med politično retoriko in vsakdanjo realnostjo obstaja globok in vse bolj problematičen razkorak.
Hugo Chávez je do leta 2008 vzpostavil močno politično pripoved o socialni pravičnosti, suverenosti in ljudski oblasti, toda v vsakdanjem življenju se je med ljudmi kopičil občutek, da se stvari ne izboljšujejo v praksi. Socialni programi so obstajali, a so bili pogosto po pripovedih domačinov neenakomerno dostopni, politično pogojeni in administrativno kaotični. Ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, in jih malo povprašala o tem, zakaj so bile lansko leto na referendumu zavrnjene Chávezove ustavne reforme, so mi razložili, da jih niso zavrnili zato, ker bi bili proti socialni pravičnosti, ampak ker so se bali prevelike koncentracije oblasti, posegov v zasebno življenje in dodatnega slabljenja institucij. Mnogi so rekli, da so spremembe predvsem utrjevale politično moč na vrhu, recimo s sprejetjem širše in manj nadzorovane možnosti razglasitve izrednih razmer, omejitve nekaterih pravic brez jasnih časovnih ali pravnih zavor, sploh pa jih je skrbela popolna odprava omejitve predsedniškega mandata. To je vzbujalo strah, da bi se izredno stanje lahko normaliziralo kot orodje vladanja. No queremos menos democracia para tener más justicia, je bil stavek, ki so ga velikokrat izrekli (prev. Ne želimo manj demokracije, da bi imeli več pravičnosti). Do poznih 2000-ih je Venezuela že sodila med najbolj nasilne države v regiji, kriminal, strah in občutek nevarnosti so bili jasno vidni na vsakem koraku in to ni bilo zgolj vprašanje revščine, šlo je za razpad policije in sodstva, politizacijo varnostnih struktur in toleriranje oboroženih pro-vladnih skupin. Ta prvi stik je postavil okvir za vse, kar je sledilo.
2. del: Isla Margarita
Po Caracasu sem odšla na Islo Margarito, otok, ki bi moral predstavljati protislovno nasprotje prestolnici, karibsko svetlobo, odprtost, turizem, sproščenost. In v geografskem smislu je otok res vse to. Margarita ima dolge, peščene plaže, toplo morje in pokrajino, ki bi v katerikoli drugi karibski državi predstavljala hrbtenico turistične ekonomije. Naravne danosti so skoraj idealne. Toda leta 2008 je bilo na Margariti nekaj, kar je bilo težko spregledati in to je bila odsotnost ljudi. Turizma praktično ni bilo. Hoteli so bili napol ali povsem prazni, infrastruktura je bila zanemarjena, kraji, ki bi morali živeti od obiskovalcev, so delovali suspendirano, kot da čakajo na nekaj, kar se ne bo vrnilo. To ni bilo sezonsko nihanje, šlo je za znak strukturnega propada panoge, ki je nekoč cvetela. Venezuela je imela v preteklosti razmeroma razvito turistično industrijo, zlasti na karibski obali in otokih. Margarita je bila dolga leta priljubljena destinacija, tudi za domače prebivalstvo, simbol prostega časa in relativne normalnosti. Leta 2008 pa je bilo že jasno, da se je ta svet sesul. Razlog ni bila narava, ta je ostala ista, je pa politična in varnostna realnost državo postopoma izrinila z mednarodnega turističnega zemljevida.
Na otoku je bil tudi zapor San Antonio, za katerega sem slišala že v Sloveniji, saj naj bi bili v njem zaprti štirje Slovenci, obsojeni zaradi tihotapljenja drog. Ta podatek bi lahko bil zanimiv zaradi eksotike ali senzacije, vendar je bil bolj, ker je razkrival širšo realnost Venezuele kot tranzitne države v mednarodni trgovini z mamili. Venezuela leži na strateški poti med Kolumbijo in Bolivijo, dvema ključnima proizvajalkama kokaina, ter karibskimi in atlantskimi izhodišči proti Evropi in Severni Ameriki.
Margarita leta 2008 ni bila mrtva, je pa bila izpraznjena. Ljudje so še vedno živeli tam, delali, se prilagajali, a otok ni več imel vloge, ki bi mu omogočala prihodnost. Bil je ostanek nečesa, kar je nekoč delovalo in tiha napoved tega, kar se bo razširilo na celotno državo. Če je Caracas kazal razpoke sistema, je Margarita kazala njegove posledice, kako država z izjemnimi naravnimi danostmi izgubi stik z realnim svetom, ko politika postopoma izrine funkcionalnost.
3. del: Pot v džunglo
V Venezueli so razdalje redko linearne. Kar je na zemljevidu videti kot preprost premik, se v resnici raztegne v ure čakanja, pogajanj, improvizacij. Ena takih poti me je vodila skozi notranjost, po cestah, ki so bile deloma asfaltirane, deloma razjedene od dežja, in deloma zgolj sled v pokrajini. Spominjam se avtobusa, ki je obstal sredi ničesar. Voznik je ugasnil motor, potniki so stopili ven, nekdo je kadil, nekdo drug je sedel na rob ceste. Nihče ni razlagal, kaj se dogaja in nihče ni posebej spraševal. Po nekaj časa se je izkazalo, da ni goriva. Ne v rezervoarju in ne v bližini. Čakali smo, da pride nekdo z druge strani, z nekaj litri v plastenkah. Čakanje ni bilo razumljeno kot okvara sistema, bilo je preprosto del poti. Ljudje so bili navajeni, da se stvari ustavijo in nato nekako nadaljujejo. Ta improvizirana kontinuiteta je delovala – dokler je še bilo kaj, s čimer se je dalo improvizirati.
Džungla ni ponujala iluzije nedotaknjenosti, na severu je bila še vedno precej naseljena, bila pa je prostor, kjer politika izgublja neposredno težo. Kar je ostalo, so bile razdalje, vreme, reke, in ljudje, ki so se naučili živeti v okolju, kjer se ni mogoče zanašati na stalno oskrbo ali zanesljive institucije. V vaseh ob cestah in rekah je življenje potekalo po drugačnih logikah. Niz prilagoditev, ki so se skozi čas izkazale za delujoče. Elektrika je prihajala občasno, oskrba je bila nepredvidljiva, a družbeni odnosi so bili jasni. Avtoriteta ni temeljila na politični pripadnosti, ampak na lokalnem znanju, izkušnji in medsebojni odvisnosti. Za njih je bila država kot institucija preprosto nekaj oddaljenega, skoraj abstraktnega. Prav v tej odmaknjenosti me je presenetila prisotnost kitajskih lokalov in trgovin, tudi v krajih, kjer bi človek pričakoval zgolj lokalno ekonomijo preživetja. Ti prostori niso bili eksotični dodatki, bili so del vsakdana, preproste restavracije, trgovine z osnovnimi dobrinami, pogosto edine, ki so delovale redno. Njihova prisotnost se mi je zdela kot neke vrste kulturna kurioziteta, ki pa to ni bila, bolj je šlo za izraz pragmatične prilagoditve in širšega geopolitičnega ozadja, v katerem je Kitajska že tedaj postajala pomemben ekonomski akter v Venezueli – ne z velikimi gestami, temveč s stalno, skoraj neopazno prisotnostjo.
4. del: Angel Falls
Pot do Angel Fallsa se ne začne pri slapu, začne se že veliko prej, v trenutku, ko razumeš, da do njega ne moreš preprosto priti. Ni ceste, ki bi te pripeljala tja in ni bližnjice. Je pa letalo – majhno, glasno, z okni, skozi katera se džungla od zgoraj razpira kot neenakomerno zeleno morje. Tepuiji se pojavijo nenadoma, kot geološka napaka v pokrajini, ogromne, ravne gore z navpičnimi stenami, kot da bi nekdo z ravnilom odrezal vrhove sveta. Ko letalo pristane v Canaimi, je jasno, da si v prostoru, kjer logistika še vedno temelji na dogovoru in zaupanju. V leseni pirogi, z motorjem, ki je glasnejši od vseh pogovorov, se podaš po reki Carrao, nato naprej proti Churúnu. Voda ni mirna, reka ni prijazna, a vodiči jo poznajo. Spomnim se trenutka, ko je motor nenadoma ugasnil in čoln se je začel vrteti ob toku, voda je pljuskala čez rob, eden od vodičev pa se je samo nasmehnil in rekel nekaj v smislu: Tranquila, pasa siempre. (prev. Mirno, to se vedno dogaja). Motor so zagnali po nekaj minutah, brez panike, brez opravičevanja. Ta stavek je ostal z mano dlje kot katerikoli opis slapa. Ko čoln ne more več naprej, sledi hoja. Blato, korenine, vlaga, ki se oprime kože. In potem se zgodi nekaj nenavadnega: slap se ne pojavi kot razgled. Najprej ga slišiš. Globok, enakomeren zvok, ki nima jasnega izvora. Šele ko se približaš dovolj, se odpre pogled in vidiš, da voda ne pada, ampak dobesedno izginja v prostoru. Angel Falls ni slap v običajnem smislu. Je voda, ki pade z roba Auyán-tepuija skoraj kilometer navzdol, se pri tem razprši v meglico in pogosto sploh ne doseže tal v eni sami liniji. Stala sem tam in nisem imela takojšnjega občutka vzhičenosti. Bolj občutek nesorazmerja. Slap ne deluje mogočno, ampak deluje, kako bi to najbolje opisala … neodvisno. Kot da nima nobene zveze s tem, ali ga kdo gleda ali ne. Voda pada, ker pač pada. Že tisoče let. Brez razlage. Nekdo iz skupine je zdrsnil na mokri skali in padel v blato. Bil je trenutek, v katerem sem začutila, kako nepomembni smo, kako majhni. Ko smo se vračali, je začelo deževati. Tropski dež. V nekaj minutah je bila pot spremenjena v tok. Čoln je bil poln vode, mi pa tiho. Ne iz strahu, bili smo preprosto utrujeni. Nihče ni govoril o tem, kako neverjetno je bilo. Vsi smo vedeli, da Angel Falls ne potrebuje interpretacije. Ta pot me je naučila, da obstajajo kraji, ki niso prilagojeni nam. In Angel Falls je eden izmed njih. Ne zato, ker je najvišji slap na svetu, ampak ker ostaja popolnoma ravnodušen do tega dejstva.
5. del: Konec poti
Preden sem zapustila Venezuelo, sem se ustavila še v Méridi, andskem mestu, ki se zdi skoraj iz druge države.
Hladnejši zrak, univerzitetni utrip, bolj umirjen tempo. Tam stoji tudi Heladería Coromoto, sladoledarna, znana po tem, da je imela v nekem trenutku več kot 800 različnih okusov. To ni turistična atrakcija v klasičnem smislu, je izraz lokalne ekscentričnosti, saj so na seznamu okusi, kot so česen, fižol, sir, celo omaka bolognese. Seveda niso vsi prijetni in vabljivi, prej nasprotno, a nihče se ne trudi, da bi to opravičil. Gre za gesto presežka, za igrivost, ki kljubuje pomanjkanju. Kot da bi mesto hotelo pokazati, da domišljija še ni popolnoma kapitulirala.
Ko se je potovanje bližalo koncu, se je Venezuela začela sestavljati v bolj koherentno sliko, v kateri posamezni kraji niso več delovali kot ločene epizode, saj so bili deli iste politične in zgodovinske strukture. To je država, ki je od svojega nastanka zaznamovana z idejo velike obljube. Od Simóna Bolívarja in projekta osvoboditve Latinske Amerike, ki je iz Venezuele ustvaril simbol politične emancipacije, do naftnega razcveta 20. stoletja, ko se je zdelo, da bo naravno bogastvo omogočilo stabilno modernizacijo in socialni dvig celotne družbe.
Ta obljuba se nikoli ni v celoti uresničila. Nafta je ustvarila državo z močnim centrom, šibkimi institucijami in kronično odvisnostjo od rentniškega modela. Hugo Chávez je v ta zgodovinski vzorec vstopil kot politični odgovor na realno izključenost velikih delov prebivalstva. Njegov projekt ni bil zgolj ideološki, bil je tudi socialni, revnim je dal vidnost, politični glas in občutek pripadnosti državi, ki jih je dolgo ignorirala. Prav v tem je tičala njegova legitimnost. Toda do leta 2008 je bilo že jasno, da je bila cena tega projekta visoka. Politična moč se je koncentrirala, nadzorni mehanizmi so se razgradili, institucije so postale podaljšek izvršne oblasti. Namesto reform se je uveljavljala lojalnost, namesto pluralizma polarizacija. Država ni razpadala eksplozivno, razpadala je postopno, skozi normalizacijo izrednega stanja in vedno večjo vlogo neformalnih struktur moči.
Iz Güirie sem se z ladjico odpravila proti Trinidadu, kratek prehod čez morje, ki pa je simbolno pomenil veliko več. Venezuela je ostajala za mano kot država, ki je še vedno obstajala, a je že živela v napetosti med tem, kar je bila in tem, kar bo postala. Ni bilo občutka konca, bolj občutek, da se nekaj šele začenja razkrajati. V Port of Spainu, od koder sem imela let nazaj, je bil kontrast izrazit. Delujoče institucije, normalne cene (čeprav Karibi niso poceni) predvidljivost, red. Ne razkošje, temveč funkcionalnost. Prav ta funkcionalnost je osvetlila, kaj Venezueli že takrat ni več uspevalo in to je zagotavljati osnovni okvir, v katerem se življenje ne odvija v nenehnem stanju negotovosti. Ko danes gledam nazaj, je jasno, da Venezuela ni postala to, kar je postala zaradi enega samega dejavnika. Sankcije so krizo pospešile, niso pa je ustvarile. Ključni vzroki so bili vgrajeni v politični model že prej: v rentniško ekonomijo, v erozijo institucij, v zamenjavo odgovornosti z ideološko mobilizacijo. Zanikanje ene ali druge plati pomeni nerazumevanje kompleksnosti te zgodbe.
V tej državi sem spoznala izjemne ljudi, inteligentne, odprte, radovedne, s katerimi imam stik še danes. Veliko se jih je odselilo, največ v Kanado in na Florido, nekateri zaradi ideoloških razlogov, drugi zaradi varnosti, prihodnosti in otrok. Njihove zgodbe niso zgodbe političnih poražencev, ampak ljudi, ki niso več videli prostora zase v sistemu brez korektivov. Venezuela mi je ostala kot ena najmočnejših lekcij sodobne politike, ki govori o tem, kako hitro se lahko emancipatorni projekt prevesi v sistem, ki ljudi veže nase, namesto da bi jim omogočil avtonomijo. In kako dolgo lahko družba vztraja v tem vmesnem prostoru, preden se zgodovina znova premakne naprej.
***
Avtor fotografij: Irena Svetek