Vesna Liponik: »Mi smo že tu. Pasje truplo že visi«

Vesna, za vami je pet mesecev življenja v ZDA, kjer ste bili kot prejemnica Fulbrightove štipendije. Če začneva na akademski ravni: kaj je prva stvar, ki vas je tam presenetila v smislu delovanja fakultet, pa je v slovenskem prostoru praktično nepredstavljiva ali nemogoča?

Vesna: Ne ravno nepredstavljivo, saj se razkoraki med državami v zadnjem času malo brišejo, ampak naj začnem pri Atlanti, kjer sem bila, torej na Emory University. Emory je ena bolj znanih univerz na jugu, ena od t. i. New Ivies, Atlanta pa je eno največjih mest na jugu ZDA in glavno mesto zvezne države Georgia. Torej, Atlanta in vse njene večje institucije, med njimi tudi Emory, pa na primer National Center for Civil and Human Rights ter High Museum of Art, neke vrste jugovzhodna različica MoME – vse to ne bi obstajalo brez Coca-Cole. To mi je bila ena najbolj pomenljivih realizacij, razsežnosti so res nepredstavljive. Na primer sredi študentskega kampusa je, kot po navadi, osrednja zelenica, ki ima obliko steklenice Coca-Cole. In vsi vemo, kako prepoznaven in močen je branding Coca-Cole. Torej, dejstvo, da je univerza sofinancirana s strani korporacije. Moja mentorica na Emoryju je bila profesorica Cynthia Willett in pri njenem imenu mi je takoj izstopal naziv Samuel Candler Dobbs Professor of Philosophy. Takoj sem šla poguglat, ali je to kakšen meni neznan lokalni filozof, ampak ne! To je predsednik Coca-Cole z začetka prejšnjega stoletja. Največ, kar lahko kot naziv dosežeš na Emory University, je torej, da si profesor_ica Coca-Cole (smeh). Razsežnosti te realizacije pa se tu šele začnejo. Atlanta je znana kot mesto novega juga. Poleg dejstva, da je rojstno mesto Martina Luthra Kinga in eno od središč boja za državljanske pravice, se podpisuje pod še eno domnevno zgodbo o uspehu, o tem, kako premagati rasizem, ker je rasizem slab za biznis. To poanto po mojem odlično ponazarja naslednje: ko je Martin Luther King leta 1964 dobil Nobelovo nagrado za mir, je mesto Atlanta s takratnim liberalnim županom priredilo gala večerjo njemu v čast. Zaradi rasizma se mesta na večerji niso zapolnila. Župan se je za pomoč pri zapolnitvi mest obrnil na nad-mestne veljake, torej vodstvo Coca-Cole. Zadostovala je samo ena izjava: »Coca-Cola brez Atlante lahko obstaja, Atlanta brez Coca-Cole pa ne more in na mestu je, da počasti svojega Nobelovega nagrajenca za mir.« Sedeži so se nato razprodali v trenutku. To se mi zdi odličen primer tega, s kakšnimi vzvodi je v Atlanti v šestdesetih letih (med drugim) potekal boj proti rasizmu.

Vaša mentorica na ZRC SAZU je dr. Marina Gržinić, ki je znana po radikalni kritični teoriji, dekolonialnosti in brezkompromisni drži. Kako je bilo to teoretsko popotnico prinesti v ameriški prostor? Kakšen dialog se je tam odprl?

Vesna: Glede Marine je treba imeti v mislih, da je pri nas ena izmed najvidnejših znanstvenic, ki se ukvarja z nekropolitiko in filozofijo rase, v zadnjem času je veliko pisala o genocidnem kapitalizmu. Zaradi tem, ki jih odpira, med njimi tudi umetnost, feminizem itd., sem prav njo želela za mentorico, saj je tudi odprta za teme, ki v našem akademskem prostoru niso nujno prepoznane kot dovolj »resne«. Georgia ima veliko afroameriškega prebivalstva. Rasizem je omniprezenten, noro zaznaven v vsakodnevnem življenju. O tem predhodno bereš, vendar je o nečem brati in to doživeti na subtilnih, vsakodnevnih nivojih ter obenem spremljati razvoj teorije dotičnega področja popolnoma drugače. S tem imam v mislih filozofijo rase s posebnim poudarkom na ontologiji, kritične črnske študije, afroameriške študije. Med avtorji_icami, z nekaterimi od njih me je tudi Marina bralsko seznanila, so na primer Calvin Warren, David Marriott in Axelle Karera, nadalje ljubi Jericho Brown ter Dilek Huseyinzadegan, ki bo med 3. in 10. oktobrom z dvema javnima predavanjema na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU tudi gostja v Ljubljani, in to je le peščica imen.

Med vašim bivanjem v ZDA so v Sloveniji potekale državnozborske volitve. Kako je bilo spremljati domače politično dogajanje in predvolilni boj iz države, ki jo ponovno vodi Donald Trump? Kakšno perspektivo vam je omogočala ta geografska distanca?

Vesna: Tega še nisem povedala, ampak se nekako umešča v to vprašanje: moj Fulbright oziroma Fulbrightove štipendije naše generacije so se prav zaradi Trumpove izvolitve zamaknile za skoraj pol leta. Vmes je že kazalo, da morda programa niti ne bo, nekaterim, ki so bili leta 2025 na Fulbrightovih izmenjavah, pa se je kar sredi programa za nekaj časa prekinilo financiranje. To je bilo tudi obdobje odhodov prvih humanitarnih flotilj v Gazo. Zelo veliko sem sanjala ladje ter se spraševala, zakaj se odpravljam ravno v Ameriko, kam sploh odhajam?

Glede volitev bi pa izpostavila en izjemno pomenljiv predvolilni dogodek: mučenega in ubitega psa na predvolilnem plakatu stranke Gibanje Svoboda. Pri golobih, ki so bili prej, je povezava, recimo temu, jasna. Ampak nasploh je zanimivo, saj sta bili obe živali obešeni na različnih plakatih. Golob je bil pri geslu, ki je govorilo o svobodi, ptice pa, kot vemo, predstavljajo svobodo. Pes pa je bil pri varnosti. Pes čuvaj je vsesplošno znan motiv, to je eno možno branje. Pri tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da metaforika vedno deluje znotraj določenega sistema vladnosti, in to nas mora skrbeti. Že frankfurtska šola, posebej Adorno, piše o povezavi med dehumanizacijo in živalskostjo, torej označitvijo subjekta za manj kot človeškega, pri čemer že za žival vemo, da ni samo žival, vendar mora človek kljub temu to tako označiti, zato da lahko izvrši akt nasilja. Nadalje: videti psa viseti na plakatu ni isto kot videti goloba; golob ima drugo funkcijo. Zgodovinsko so imeli golobi veliko »boljši« položaj kot sedaj. Pred pojavom telekomunikacijskih sredstev je imel zaradi svoje koristnosti kot pismonoša boljši položaj, nato je bil hrana, a je tudi to funkcijo izgubil z razvojem množične perutninske industrije, ostal pa je kot leteča podgana – nadloga. Pes pa v našem kulturnem kontekstu nima te iste vloge. To je malodane tako, kot bi videle_i sebe viseti na plakatu. Politični diskurz, ki se je vzpostavil, tudi s Trumpom, daje legitimacijo tudi temu, da lahko vidimo tudi pse viseti na plakatih predvolilne kampanje. Zmrazi me, ko mislim na to.

Rasizem je omniprezenten, noro zaznaven v vsakodnevnem življenju. O tem predhodno bereš, vendar je o nečem brati in to doživeti na subtilnih, vsakodnevnih nivojih ter obenem spremljati razvoj teorije dotičnega področja popolnoma drugače.

Ko opazujemo ameriško polarizacijo pod Trumpom, ali v slovenskem političnem prostoru prepoznavate iste vzorce ali pa gre za povsem specifičen lokalni fenomen? Kje vidite stičišča sodobnega populizma in desnega obrata pri nas in čez lužo?

Vesna: Začniva kar pri nedavnih dogodkih, torej dnevu neodvisnosti ZDA (4. julij) in 250. obletnici Deklaracije neodvisnosti. Trump je spet govoril o komunizmu kot grožnji, spet je torej šel na rdeči preplah (red scare), ki deluje skupaj z zelenim preplahom (green scare). Prva vzporednica. Pa bom večinoma navajala samo »ameriške fenomene« in s to gesto vabim k iskanju lokalno obarvanih, strukturno sorodnih ustreznic. Sicer pa je to tako preobsežna tema za en sam intervju. Ampak recimo druga vzporednica: povolilni payback time raznim zločinskim pomagačem. Samo spomnimo se recimo Muska. Nadalje: treba je imeti v mislih, da je eden največjih financerjev Trumpove inavguracije in ballrooma Pilgrim’s Pride, mesnopredelovalni obrat, ki je sestrska družba JBS, brazilske multikorporacije, ki je po prihodkih največje podjetje za predelavo mesa in beljakovinskih izdelkov na svetu in je odgovorna za večino izsekavanja amazonskega pragozda. Sedaj pa se v ZDA dogaja, da se odpravljajo razne zaščite delavcev, na primer z uvedbo pohitritve dela za tekočim trakom; v perutninski industriji naj bi se ta hitrost povečala za 25 %, v prašičereji pa neomejeno … Tudi če pustimo ob strani položaj živali, je to za delavce_ke za tekočim trakom, ki so večinoma migrantski_e delavci_ke, izredno ogrožajoče. Znano je, da ima ogromno delavcev v mesnopredelovalnih obratih posttravmatsko stresno motnjo, ampak če tudi duševno zdravje pustimo ob strani, je znano, da gre za službo, ki ima eno od najvišjih ravni fizičnih poškodb na delovnem mestu, kaj bo šele potem? In kako bo to vplivalo na samo varnost hrane? S tega vidika mi je bilo zanimivo brati Willa Potterja, preiskovalnega novinarja. Leta 2011 je izdal knjigo Green is the new Red, ukvarja pa se s povezavo rdečega in zelenega preplaha, krčenjem svobode govora ipd. Lani pa je pri legendarni založbi City Lights izšla njegova nova knjiga Little Red Barns, v kateri raziskuje povezavo med CAFO [concentrated animal feeding operations], intenzivnimi živinorejskimi obrati in fašizmom. Okej, tu me je malo zaneslo, ampak nič hudega, to so pomembne reči. Ključno se mi zdi, da populizmov ne iščemo zgolj v specifični politični retoriki, ampak jih znamo prepoznavati ter opazovati njihove manifestacije v vsakdanjem življenju. Če se vrnem k temu, s čimer sem začela: dan neodvisnosti in pohod Patriot Fronta na Washington. Medtem ko se preganja zeleno, roza in rdeče, se mirno naokrog sprehaja črno. Zveni znano? A vendarle ob vsem tem ne morem mimo kratkega poglavja v posthumno izdanih spisih Blood in My Eye Georgea Jacksona, ki so ga pri komaj 29 letih umorili v zaporu San Quentin. Poglavje je naslovljeno »Fascism« in vsebuje samo en stavek: »Its most advanced form is here in America.«

V ZDA so kulturni boji gonilo celotne politike. Kako se ta ameriška realnost, kjer so vprašanja identitete, spola in rase v središču vsake politične debate, zrcali v tem, kar se trenutno dogaja v slovenski politiki?

Vesna: Če sem že začela, bom kar nadaljevala z Willom Potterjem. Avtor poudarja, kako se dogaja ogromno odvračanja pozornosti s kulturnimi boji ali pa boji proti aktivistkam_om za podnebne in živalske pravice. Vsa ta gibanja se predstavljajo kot združena v levi blok in targetira se aktiviste_ke, ki popolnoma transparentno in legitimno javno delujejo, brez »radikalnih« stališč, pri čemer je radikalnost ravno na drugi strani, na strani nasilja. In gre s tem seveda samo za odvračanje pozornosti od te druge, resnične in predvsem resnično pogubne radikalnosti.

Nataši Sukič so recimo začeli omenjati Lezbomanijo; Aleksander Reberšek (NSi) je ob razpravi o interventnem zakonu za razbremenitev prebivalstva odprl to temo. V prejšnjem mandatu je Grims omenjal antifo. Takšne stvari je treba vzeti zelo resno. Že prej so bili napadi na razkrite osebe v politiki, ampak vse te navidezno majhne dogodke je res treba kritično spremljati. Ne gre toliko za to, kam takšna dejanja lahko vodijo, ampak kam so že privedla. Mi smo že tu. Pasje truplo že visi.

Ključno se mi zdi, da populizmov ne iščemo zgolj v specifični politični retoriki, ampak jih znamo prepoznavati ter opazovati njihove manifestacije v vsakdanjem življenju.

Velik del vašega aktivizma in umetniškega udejstvovanja je tesno povezan s kvir gibanjem in sceno (bila si denimo del kolektiva Lezbična četrt, si objavljena pesnica pri založbi ŠKUC, v zbirki Lambda, itd.). Kako se LGBTIQ+ življenje in kulturni utrip skupnosti v ZDA razlikujeta od našega lokalnega mehurčka? Kaj te je tam glede tega najbolj fasciniralo ali morda razočaralo?

Vesna: Podala bi par primerov, ki se mi zdijo precej ilustrativni. Bila sem na primer na dogodku open mic v najstarejši feministični knjigarni na jugu, Charis. Prostor ni samo knjigarna, ampak tudi skupnostni projekt, gostijo veliko dogodkov itd. Ta večer open mic pa je bil namenjen obeležitvi dneva vidnosti lezbijk (26. april). Jaz sem navajena naših branj, ki so, recimo temu, res literarna branja. Dogodek open mic je sicer že kot tak drugačnega formata, ampak vseeno je bila zelo drugačna izkušnja. Osrednji namen dogodka je bil ustvarjanje varnega prostora, kar je nekako sovpadlo z mojim prvim vtisom o Ameriki: »Amerika je nasilna.« To je rekla prijateljica Ana, ko se je po dveh mesecih vrnila iz Amerike. Jaz sem takrat samo pokimala in se strinjala: ja, seveda, imperialistična sila itd., vsi to vemo. Ampak kasneje sem se še velikokrat spomnila na to njeno izjavo. Na tak način ne moremo reči, da je na primer Slovenija nasilna; to niso isti nivoji. In zato je, domnevam, tako močna potreba po ustvarjanju varnega prostora. Sama sem tudi brala na dogodku. Pred vsakim nastopom je bilo skoraj obvezno opozorilo o občutljivi vsebini, t. i. trigger warning, obenem pa je nekaj bralk_cev oziroma govork_cev govorilo o hardcore BDSM-seks scenah, česar pri nas na branjih niti ne slišiš. Ena oseba na avtističnem spektru je zgolj povedala, kako se počuti. Veliko ljudi tudi ni kar začelo brati, ampak so pred tem govorili, podajali uvod, predstavljali svojo zgodbo; velik poudarek je bil na sebi. Na neki točki smo vse_i pele_i. Saj ne rečem, da ni bil dober občutek, se pa zelo načrtno dela na povezanosti, skupnosti in varnosti. To je osrednji namen dogodka, ne toliko vsebine.

Nekaj, česar pri nas nimamo in kar res pogrešam, pa so kvir dive bars. Gre za presek med barom in klubom, s poudarkom na domačni lokalnosti. Pri nas ali sediš ob pijači in pogovoru v baru ali pa plešeš v klubu, kjer se je nemogoče pogovarjati in hodiš ven na čik. Tam pa je sicer DJ_ka, ljudje malo plešejo, se družijo, ampak se lahko tudi samo pogovarjaš. Super funkcionira; celotna dive bar kultura je razvita.

In seveda kvir knjigarne! Pri nas imamo lezbično knjižnico, kvir knjigarn pa res ne. Tam je ogromno knjigarn, veliko jih ima zelo dolgo tradicijo, zgodovinsko in družbeno so zelo pomembne. V vseh mestih, v katerih sem bila – San Franciscu, New Yorku, Philadelphii in seveda Atlanti –, so bile na vrhu mojih prioritet za obisk. Že samo biti v njih, vedeti, da obstajajo, mi je bilo zelo pomembno. Šla sem na primer v Giovanni’s Room v Philadelphii, ki je najdlje delujoča kvir knjigarna v ZDA, Charis, ki sem jo že omenila in kjer sem bila na dogodku open mic, pa je najdlje delujoča kvir knjigarna na jugu. Hive Mind Books je mala in ljubka, a odlično založena brooklynska kvir knjigarna. Potem seveda City Lights v San Franciscu s svojo bitniško zgodovino. Pomislila sem tudi, kako odlično bi bilo imeti ne samo kvir knjigarno, ampak knjigarno s kritično teorijo o podnebju in človeško-živalskih odnosih. Ah.

Večinoma slišimo, da žival nima glasu, kar je sicer res, živali nimajo političnega glasu, ampak veliko se je začelo pisati o živalskem uporu, širiti to domeno "glasu", kazati na to, da smo nekje zgrešili, da je sama teorija tega področja nekje temeljno zgrešila.

V ZDA so pravice LGBTIQ+ skupnosti trenutno na hudem udaru, predvsem prek t. i. »anti-woke« zakonodaje na ravni posameznih zveznih držav, na primer prepovedi določenih knjig v knjižnicah in omejevanja pravic transspolnih oseb. Kako je živeti v okolju, kjer so te teme vsakodnevno orožje v brutalni strankarski politiki?

Vesna: Zelo intenzivno je bilo spremljati novice o krčenju človekovih pravic LGBTIQ+ oseb. Najprej je Kansas prepovedal vozniška dovoljenja za trans osebe, potem je »House Bill 2« ali »Bathroom Bill« v Severni Karolini trans osebam prepovedoval uporabo javnih stranišč v skladu z njihovim spolom, nato je sledila prepoved draga v zvezni državi Ohio itd. Komaj sem še sledila. In to je tudi namen tega. Tudi Trump je tu spremenil in stopnjeval retoriko; leta 2016 je rekel, da bo trans oseba lahko šla na stranišče kjerkoli, tudi v Trump Towerju.

Trans prijatelj, ki me je želel obiskati, tega ni mogel storiti oziroma ga je od tega odvrnilo ravno stanje stvari in dejstvo, da je potovanje v Ameriko trans osebam trenutno odsvetovano.

Trans osebe, ki sem jih spoznala med izmenjavo, so skoraj vse rekle, da se želijo izseliti iz države. S prijateljem Davidom, ki me je prišel obiskat, sva na primer spoznala lezbijko, potomko irskih priseljencev, ki je v razmerju s trans žensko. Obe sta socialistki, kritični do ameriškega sistema. Razlagala je, kako grozno je bilo, ko sta v Tennesseeju lepše urejeni šli iz avta do restavracije in so ju moški, predvsem njeno punco, trans žensko, opazovali, kot da jo želijo ubiti, ter da česa takega res še ni doživela. Sledil je naval pritožb nad Ameriko, tudi o tem, kako podatkovni centri sistemsko vplivajo na vsakodnevno življenje, kako se je zaradi njih voda poslabšala, kako prebivalstvo, ki živi v neposredni bližini centrov, ne more odpirati svojih oken, saj je hrup premočan, kako jih gradijo vedno več in kako so vedno večji itd. Ampak tudi njuna kritičnost do ZDA je imela meje. Prišel je trenutek, ko je bilo jasno, da sta vendarle prežeti z ideologijo ameriške izjemnosti, da obstaja neka oblika ponosa, ki je neuničljiva. Kajti Amerika je vendarle Amerika. To me je presenetilo. Poleg tega me je presenetilo tudi njihovo doživljanje Evrope kot homogene tvorbe.

Če potegneva vzporednico s Slovenijo: kako ste z distance opazovali in doživljali politično organiziranost lokalnega LGBTIQ+ aktivizma? Kje vidite največje izzive za slovensko LGBTIQ+ sceno v prihodnje?

Vesna: Za začetek: manj klozeta (kar vključuje tudi več razkrivanj oseb na političnih in drugih javnih funkcijah)!

Ena najbolj žgočih tem zadnjega obdobja je vprašanje človekovih pravic in vojne v Gazi. Ameriške univerze so bile središče silovitih študentskih protestov, taborov in hkrati ostrih povračilnih ukrepov vodstev univerz. Kako ste to dinamiko doživljali iz prve roke? Kako svobodna je sploh še akademska beseda v ZDA, ko beseda nanese na Palestino?

Vesna: Naj povem prvo pripoved o študentskih taborih iz leta 2024, ki sem jo slišala in je dovolj pomenljiva. Vodja univerze je takoj, ko se je začel vzpostavljati tabor, poklical policijo. Najprej so targetirali afroameriške študente, 28 jih je bilo aretiranih, med njimi tudi predstojnica oddelka za filozofijo Noëlle McAfee, katere video aretacije je postal viralen. Slavna ni postala kot filozofinja, ampak zaradi svoje aretacije, pri čemer se sploh ni borila za Palestino! Kot so mi povedale_i študentke_i, je šlo za boj za svobodo govora, to, kar je profesorica povedala novinarjem, pa je, da je videla, kako so pretepali in izvajali res hudo nasilje nad študentkami_i in profesorji_cami, ter da je kot mati pomislila, da mora pomagati ubogemu fantu, ki ga pretepajo. Niti ni šlo za svobodo govora, kaj šele za zavzemanje za Palestino.

Kako bi primerjali poročanje ameriških osrednjih medijev z evropskimi oziroma slovenskimi mediji glede Palestine?

Vesna: Osrednjih desničarskih medijev nisem spremljala, samo to bi mi še manjkalo. Sicer pa je podobno kot pri nas, obstajajo zavedni mehurčki legitimnih informacij. Na Emoryju so študentke_i pritisnile_i na univerzo, da želijo prejemati te vsebine, na primer na oddelku za filozofijo je nekaj ljudi organiziralo bralni krožek, na katerega sem šla. Prejšnje leto je bila na primer Judith Butler pri njih kot gostja in je njihovo delovanje finančno podprla. Vsekakor je drugače kot v Sloveniji; veliko manj možnosti je za odprt govor o teh temah, se pa namiguje, ni popolne cenzure. Vse je veliko bolj razplasteno od podobe polariziranosti, ki nam jo prikazujejo populistični mediji.

Trans osebe, ki sem jih spoznala med izmenjavo, so skoraj vse rekle, da se želijo izseliti iz države.

Za seboj imate dve odmevni in izjemno specifični pesniški zbirki: prvenec Roko razje (2019) in Jabk (2023). V enem izmed intervjujev ste dejali, da za vas zbirka nikoli ni le nabor pesmi iz nekega obdobja, ampak vedno izrazito zgrajen koncept (v zbirki Jabk ste celo dodali stvarno in imensko kazalo, kar je za poezijo unikum). Kje ste kreativno v tem trenutku? Ali poleg napornega pisanja doktorata sploh ostajata prostor in čas za poezijo ali pa je ta trenutno v mirovanju?

Vesna: Pišem. V nastajanju je »refleksija« o Ameriki z delovnim naslovom AmeriKKKa. Pred kratkim sem napisala eno daljšo pesem, s katero sem bila precej zadovoljna, potem sem bila še cel dan dobre volje. Kadar intenzivno delam in imam prižgane možgane, po navadi kar vse pišem, to mi je super.

… sobivajo ti procesi pisanja?

Ja! To, da sem napisala pesem, pomeni, da bom lahko napisala doktorat.

Vaše ožje raziskovalno področje so premene konceptov živalskosti in človeškosti v sodobni filozofiji, etiki in estetiki. Med drugim se ukvarjate s kritiko antropomorfizacije. Ko gledamo svetovno politiko danes, od razčlovečenja določenih skupin ljudi v vojnah do popolne kapitalistične eksploatacije narave, kako lahko vaša teorija o živalskosti pomaga razumeti te sodobne politične krize?

Vesna: Za doktorat se ukvarjam s fenomenom t. i. prestopniške živali. Teorija se je v tem času metodološko in vsebinsko spremenila, vzpostavljati se je začel odmik od narativov, ki pravijo, da živali nimajo glasu, ter od prevladujoče etike, ki je bila zasnovana zelo utilitaristično in jo je gotovo zaznamovala najodmevnejša knjiga s tega področja, Animal Liberation avtorja Petra Singerja. Bolj se je uveljavila linija, ki skuša živalsko misliti ne primarno kot etično vprašanje, torej ne tako, da se poskuša živalim velferistično priboriti neke pravice, pri čemer njihov položaj ob tem ostaja nespremenjen, ampak se žival raje misli kot politični subjekt. Večinoma slišimo, da žival nima glasu, kar je sicer res: živali nimajo političnega glasu. Ampak veliko se je začelo pisati o živalskem uporu, širiti to domeno »glasu«, kazati na to, da smo nekje zgrešili, da je sama teorija tega področja nekje temeljno zgrešila. Mene pa zanima, zakaj o tem govorimo prav sedaj, kakšne vse razsežnosti to odpira, kakšne so posledice za razumevanje tega, kaj razumemo kot žival in kaj razumemo kot politično. Zelo v grobem. Take in podobne reči. Več sledi kmalu.

Ko človek piše doktorat, gre skozi obdobja globoke fascinacije in hkrati popolne izčrpanosti. Kaj vas pri tej temi še vedno najbolj navdihuje in kaj vas v kontekstu sveta, v katerem živimo, najbolj straši?

Vesna: Uf, kar cel svet. (Se zamisli.) Včasih se vprašam, zakaj delam, kar delam, in se zelo hitro tudi spomnim: ena izmed mojih prvih (uspelih) pesmi je nastala pri mojih 19 letih, ko je v Košakih, predelu Maribora, iz klavnice pobegnil bik. Mene je to popolnoma pretreslo. Pa sem sicer odraščala na kmetiji, kar pomeni, da sem velikokrat skorajda videla zakol in predvsem vse, kar sledi. Ampak nič me ni na tako specifičen način pretreslo kot videti bika, kako beži in kako ga ubijejo. To, kar počne in česar je sposoben človek, me straši.

Za konec: kako vas je to polletno obdobje spremenilo kot raziskovalko in kot posameznico? Kakšna Vesna Liponik se vrača v slovenski akademski in kulturni prostor?

Vesna: Še bolj strašna in še bolj čudna, ne vem pa, kaj od tega me bolj razveseljuje (smeh).