Vesna Milek - Literatura je v tem času vsesplošnega ekshibicionizma zame edini varen prostor

Kolegica je v uvodu intervjuja z vami napisala, da bi se kot ena najbolj cenjenih novinark lahko nosili, a se ne. Mene pa zanima: se počutite cenjeno? Ste se počutili bolj cenjeno pred desetletjem, dvema, ko je bilo novinarstvo tudi finančno bolje stimulirano? 

Saj veste, kako pravijo, če se ceniš sam, te bodo cenili tudi drugi. Jaz imam najverjetneje tako imenovani 'imposter syndrome' (smeh), sindrom vsiljivca, kar pomeni, da ves čas mislim, da si ne zaslužim ničesar, da nisem naredila dovolj dobro, da bi bilo lahko vse še boljše … S svojim delom nisem bila nikoli zadovoljna, sem ga pa vedno delala strastno, in to je najbrž razlog, zakaj tisti, ki so imeli vzvode, niso ravno ovrednotili mojega dela. Moram pa reči, da se vsak dan poskušam opomniti, da sem lahko hvaležna, ker imam toliko bralcev in bralk, ki berejo moje članke in intervjuje v Sobotni prilogi, še vedno je veliko tistih, ki me ustavijo na ulici in se želijo pogovarjati o oddajah na TV Slovenija Od blizu, in očitno tudi zelo cenijo moje knjige. Toliko lepih odzivov, kot sem jih dobila zdaj za Pariz in Kleopatro, že dolgo nisem dobila.

Nedavno ste dobili nagrado revije Elle – Elle ženska 2024. In to je v resnici vaša prva nagrada, kajne? 

Najbrž res. Kot sem rekla, mi je bilo kar malo nerodno, saj se mi zdi, da nekako ne spadam v ta svet, čeprav mislim, da je moda pomembna znanilka družbenih sprememb. A ko mi je urednica Petra Windschnurer rekla, da je to v resnici nagrada za navdih, se mi je zdelo prav lepo. Ker – kaj je lepšega, kot da navdihuješ in si navdihnjen?

Ste razočarani, da vas do zdaj še niso nagradili zaradi pisanja? 

Ne. Je pa zanimivo. Tako ali tako menim, da bi morali nagrade dobivati mladi. Samo v tem primeru lahko pomenijo nov zagon, potrditev, prepoznavnost.

Pred kratkim je umrl Vinci Vogue Anžlovar. On se mi zdi tipičen slovenski primer človeka, ki je šel mnogim na živce, ker je štrlel ven in ni bil ponižen. Bi rekli, da tudi vi štrlite ven in greste zato komu na živce? 

Vinci je bil poseben človek. Ne bom pozabila njegovih dnevnikov za Sobotno prilogo, v katerih je izkazal totalni literarni talent. Tisto je bilo tako dobro! Ko je odšel, mi je bilo, kot da sem se poslovila od celotnega obdobja po osamosvojitvi, zdi se mi, da sem bila tako ali drugače, kot novinarka ali prijateljica, prisotna pri vseh njegovih filmih in projektih, z vsakim je nekako zaznal duha časa. 

Jaz sem za razliko od Vincija preveč prijazna in uslužna, vedno raje pohvalim, kot da bi kritizirala, a to ne pomaga. Ljudem greš na živce že zato, ker si tak kot si – in ker nate nalepijo določene predstave, ki jih ne moreš izbrisati.

Prihajate iz Grahovega pri Cerknici. Že kot otrok ste navduševali, tudi učiteljice so pričakovale veliko od vas. Se vam zdi, da je dobro biti nadarjen otrok ali je to tudi breme? 

Saj ne vem, če sem bila kaj posebej nadarjena, sem pa zelo zgodaj in zelo veliko brala. Vse, kar mi je prišlo pod roke.

V Ljubljano ste prišli v srednjo šolo. Vam je bilo zaradi naglasa kaj nerodno? 

Nikoli nisem imela naglasa, če ga nisem hotela imeti. Z domačimi lahko govorim čisto notranjščino, če kaj takega sploh obstaja, saj ima vsaka vas, vsak kraj, svoje specifično narečje. Ne sramujem se naglasa, sem pa res že zelo dolgo v Ljubljani, tako da se je verjetno že precej moje klene notranjščine izgubilo.

Se v vas še skriva preprosta duša s podeželja, ki se ji kdaj zdi mesto preveliko? 

Preprosta duša s podeželja se nič ne skriva, to sem še vedno jaz. To, da bi se mi pa mesto Ljubljana zdelo preveliko, je pa malo hecno, se vam ne zdi? Všeč mi je občutek v velikih mestih, kot so Ciuduad de México, New York, Kairo ... To so taki sodobni Babiloni, prav čutiš bobnenje v notranjosti zemlje, kot nek čuden magnet, ki vleče ljudi v njihovo orbito. Si pa ne predstavljam, da bi v takem mestu živela.

V Ljubljani ste si ustvarili družino, dom. Ob sobotah hodite na trg, vidimo vas lahko na Rožniku ali na gradu …  

Dolgo si nisem mogla predstavljati, da ne bi živela v centru. Rožnik, grad, tržnica, ulice, kavarne. A kot da Ljubljana zaradi visokih cen stanovanj in najemnin ni več prijazna do tistih, ki ustvarjajo pravi utrip mesta, študentov, mladih, mladih družin, kulturnikov, umetnikov. In če bodo iz mesta prisiljeni oditi takšni ljudje, bo lahko še tako ljubko in lepo, a ne bo imelo več kreativnega naboja in šarma. Mesto ustvarjajo ljudje v njem.

Vse življenje veliko potujete. Pa še tarnate, da je to premalo. Kaj vas vleče na vse konce sveta? Radovednost, nemir? 

Zdaj vas bom morala razočarati. Res premalo potujem. V določenem obdobju sem imela srečo, da sem lahko potovala na festivale latinske Amerike, skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem, z gledališčem Tomaža Pandurja, z ljubljansko Dramo … To so bila vsakič posebna doživetja, potovati z igralskim ansamblom na mednarodni gledališki festival. To so zgodbe, ki so me oblikovale, zaradi njih sem, kar sem. Je pa res, da so me v zadnjih letih zelo zaznamovala potovanja v Egipt, v Vzhodno puščavo, kjer sem se pridružila slovenskim raziskovalcem, pa zdaj v Aleksandriji, kjer sem imela spet privilegij, da sem bila na predavanjih z našimi raziskovalci v Aleksandrijski knjižnici in govorila z mednarodno priznanimi arheologi. 

Se spomnite časov, ko še niste pisali? Je bilo to takrat, ko še niti niste brali, ali tudi kdaj kasneje? 

Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem od nekdaj pisala. Vsaj dnevnike. Male kratke zgodbe. Naivne pesmi. Vedno je bilo pisanje moj kanal za izražanje.

Ste se izražali še na kak način? 

Zdaj sem se spomnila, da sem v nekem obdobju tudi risala. Nekakšne stripe in filmčke, ki sem jih vrtela otrokom v soseščini in vmes govorila zgodbe. Ali pa sem hotela v našem malem kraju delati gledališče. 

Kako opravite z ustvarjalnimi blokadami? 

Ne frustrira me prazen list papirja. Ne poznam treme pred na novo odprtim dokumentom, blokade, o kateri govorijo mnogi pisci. Ne, imam drug problem. Najbrž je profesionalna deformacija, a kjerkoli sem, karkoli počnem, povsod vidim zgodbe, male, vsakodnevne, nepomembne zgodbe, s taksisti, z brezdomci, s prodajalko v trafiki, z uličnimi umetniki ... In ne le to, večkrat se zalotim, kako jih že vmes, ko se dogajajo, hkrati zapisujem v glavi; karkoli se zgodi, moja glava neodvisno že uvršča, razvršča, analizira, išče prave metafore, stavčne zveze, kako bi to lahko izpisala, da bi napisano vsaj približno odsevalo realni dogodek ... Na koncu doma odprem pet različnih dokumentov in pišem in pišem in nato vsega skupaj ne znam dokončati, ali pa se mi vse skupaj zdi popolnoma brez smisla, nerelevantno, nepomembno, sploh v primerjavi s članki, eseji, teksti drugih novinarskih kolegov.

Vam novinarstvo koristi, da imate pri pisanju rutino, ali se vam zdi bolj v breme, ker zaradi redne službe manj pišete literaturo? 

Uf, tole je pa precej intrigantno vprašanje. Če bi vprašali mojega urednika Alija Žerdina, bi rekel, da sem daleč od rutine. On ve, kaj pomeni, ko mu rečem, takoj bom, samo še deset minut ... Pred časom me je spet posedel v svoji pisarni in mi rekel: glej, novinarstvo ni umetniško ustvarjanje, niti ne literatura. Novinarstvo se ji lahko približa, a to ni ustvarjanje. 

To je najbrž ta čudna obsedenost s tem, da bi naredili nekaj dobrega, boljšega, to nenehno tekmovanje s samim sabo. Čas, v katerem smo, ni naklonjen ustvarjanju, pisana beseda nima več prave vrednosti.

Kalipso je bila vaša prva knjiga. Zaradi nje so vas grdo napadali. Ste zaradi tega postali previdnejši? Ste se samocenzurirali? 

Mislim, da se je zgodilo točno to, ja. In opažam, da se samocenzuriram, včasih tudi nezavedno. Tudi zdaj. Zato so intervjuji z ustvarjalkami v revialnem tisku večinoma zelo podobni, ker se vsaka boji, da ne bo izrekla česa nepredvidljivega, ekstravagantnega, norega, ker bodo to uporabili najprej v naslovu, potem pa se bo usulo. Mi si več ne upamo govoriti, mi se nenehno cenzuriramo, jaz tudi – in tudi to je tisti izziv, ki ga imamo ženske zdaj. Govoriti, kar zares mislimo. Jasno in glasno govoriti. Pisati, a brez strupa, brez žaljivosti. Kritika je dobra stvar, kadar je tehtna, na mestu, konstruktivna, brez žalitev, brez poniževanj, v tem času pa se je še bolj razraslo blatenje med anonimnimi spletnimi komentatorji. 

Najlepše je kritizirati iz naslanjača. Najlepše je kritizirati, kadar nimaš poguma, da bi svojo ustvarjalnost pokazal drugim – in potem to nemoč, ta strah usmerjaš v druge.

Verjamete v solidarnost med ženskami? 

Verjamem v solidarnost nasploh. Nisem pa naivna, dovolj dolgo sem na svetu, da poznam vse te človeške sence, drobne zavisti, tekmovalnosti, vsi se soočamo s tem, vprašanje je samo, koliko pogleda vase imaš, da jih hitro zaznaš in opraviš z njimi. 

Ženska, ki bo poskušala onemogočati drugo žensko, je prestrašena ženska. Ravno tako kot je moški, ki se spravlja na drugo žensko, nemočen moški, slabič. Ženske, ki imajo moč in vpliv, se morajo še posebej zavedati odgovornosti svojih misli, svojih zavisti, svojih primerjav, svojega vrtičkanja.

So vas zaradi Kalipso napadali ženske ali moški? 

Ko sem začenjala, ko sem izdala Kalipso, so me napadli ženske in moški, na način, ki bi bil danes več kot primeren za tožbo. To niso bile kritike romana, to so bila natolcevanja o moji osebnosti, ki je, mimogrede, tisti, ki so o njej pisali, niso poznali; žaljivke, ki so letele na moj imidž, na seksualnost, na mojo domnevno 'fatalnost' ... Kot da bi bil to kakšen greh. Smešno, res. Ampak to so bili drugi časi, ni bilo spletnega sramotilnega stebra, bile so uradne kritike in zapisi. Nisem razumela, a sem preživela. Takrat, konec dvajsetih, bi potrebovala podporo ženske. In sem jo tudi imela. 

Tako da: solidarnost se po mojem neha v trenutku, ko brez pravega razloga javno osramotimo žensko, ki ni ni naredila ničesar slabega, ne, celo trudi se, da bi naredila nekaj dobrega ali pokazala kakršnokoli svojo veščino, pesem, ples, glas, politični govor. 

Če na glas vpiješ o solidarnosti med ženskami, potem pa v istem hipu zmelješ drugo žensko, ki ni govorila neumnosti, ampak se tebi tako zdi – kakšen feminizem je to?

Izdali ste še kar nekaj zanimivih del, ampak mislim, da je treba posebej omeniti Cavazzo. S tem romanom ste odprli pot številnim biografskim romanom. V nekaterih so vas avtorji celo kopirali do te mere, da so – kot vi pri Cavazzi – vključili zapise bližnjih oseb in podobno. Ste ponosni, da niste zgolj navdušili bralcev, ampak da ste tudi pokazali, kako narediti biografski roman še zanimivejši? 

Če sem na kaj ponosna, sem na to, da sva z Borisom ustvarila neko posebno vez, neko alkimijo zaupanja, ki se gotovo odraža v tej knjigi. Boris je človek, ki nosi v sebi takšno bogastvo različnih, včasih celo nasprotujočih si svetov. Je hkrati trpinčen občutljiv deček, deček z dvema domovinama, deček, ki si je moral izboriti svoje mesto z boksom, mladenič, ki je šel na ladjo in prepotoval pol sveta … Ne bi rekla, da me je kdo kopiral, je pa res, da se je z biografskim romanom Cavazza pri nas začel nov trend pisanja biografij, ki so bile takrat v tujini že zelo dolgo med bolj prodajanimi žanri.

Letos ste izdali dve knjigi. Prva je posvečena Parizu in v veliki meri Parižankam. Druga pa Kleopatri. Ker ste preučili kup zgodovinskih osebnosti, me zanima, koliko se je svet spremenil za ženske? 

Fascinantno je, kako so pravzaprav v vseh zgodovinskih obdobjih obstajale posameznice, ki so si znale izboriti svoj položaj, privilegije, samostojnost. Recimo ženske, o katerih pišem v pariški knjigi, so bili dolgo pospravljene v predalček z naslovom 'muze', čeprav so bile vse te ženske, od Dore Maar, Lee Miller do Camille Claudel, tudi same izjemne umetnice. Camille Claudel je umrla osamljena, zapuščena od vseh, razglašena za noro, tudi zato, ker je nora ljubezen do Rodina uničila njeno ustvarjalnost. Dora Maar se je sama zaprla v samostan in izrekla besede: 'Po Picassu samo še bog.' Bile so tudi muze, ki se niso dovolile poteptati, kot je recimo Dalijeva Gala, ki je bila nekakšna 'muza menedžerka', muza gospodarica. Muza Toulousa Lautreca, Suzanne Valadon, je bila najprej akrobatinja, nato plesalka, nato muza umetnikov, ki je med drugim strla srce Ériku Satieju, danes jo poznamo kot mater slikarja Mauricea Utrilla. A to žensko je prav Lautrec učil slikati, postala je neodvisna močna ženska in dobra slikarka. Tu so še Marie Duplessis, ki je morala umreti pri triindvajsetih, da je postala Dumasova Marguerite v Dami s kamelijami, pa Manetova Olympia, Man Rayeva Kiki de Montparnasse ... 

Hkrati pa so kulturno sceno v recimo 17. stoletju v Parizu vodile izjemne, izobražene, posebne ženske in v svojih salonih zbirale intelektualno in umetniško elito tistega časa, od Molièra do Voltaira. Včasih pomislim, da gre svet vzvratno, toliko je govora o emancipaciji, o pravicah žensk – na zahodu se lahko zahvalimo našim predhodnicam, da so si izborile volilno pravico, hkrati so se Nika Kovač in prostovoljke in prostovoljci Inštituta 8. marec zdaj morali zagrizeno truditi, da so zbrali milijon podpisov za nekaj, kar se nam zdi neodtujljiva pravica, ki smo si jo izborile že zdavnaj: da lahko odločamo o svojih telesih. 

Vemo, da v več kot polovici sveta ženske še vedno nimajo niti približno enakih pravic kot moški. Egipt je imel v zgodovini kar resno tradicijo ženskih vladaric, od Nefretete, Hačepsut, pa potem Arsinoje in Berenike, ki so vladale samostojno, potem je tu kraljestvo Kuš, ki se je raztezalo na ozemlju današnje Nubije in Sudana, kjer je bilo kar nekaj posebnih vladaric, od Šanakdakete do Amanirene, tiste, ki je celo Rim nikakor ni mogel premagati. 

V obdobju, o katerem pišem, torej v 1. stoletju pred našim štetjem, je zaradi širjenja rimskega imperija, ki je prodiral na vzhod, ženska izgubljala na veljavi, sicer pa tudi v Grčiji ni imela kake posebne politične vloge. Rim je recimo Kleopatri in Aleksandriji očital, da je žensko mesto. Kar je bilo delno celo res. Aleksandrinke tistega časa so, za razliko od Rimljank, lahko kupovale posesti in upravljale s svojim premoženjem brez prisotnosti moške figure. Lahko so se ločile, če se mož ni izkazal, če je segal po pijači, če ni skrbel za družino.

Bi rekli, da so ženske pogumnejši spol? 

Ne bi rekla. Tako kot ne bi rekla, da so moški pogumnejši spol, čeprav vsa umetnost naše civilizacije večinoma opeva junaška dela moških. Kako močni in pogumni smo, se po mojem v resnici pokaže samo v ekstremnih situacijah, kot so vojna, naravne katastrofe ali revolucija – takrat, ko smo pripravljeni ne glede na posledice dvigniti svoj glas, stopiti iz cone udobja, tvegati vse, da pomagamo sočloveku. Kleopatra je bila predvsem izjemno inteligentna in dobra diplomatinja – v mislih je imela dobrobit države, želela je ohraniti tradicijo Egipta, njegovo znanje, kulturo …

Ali je Kleopatra vaše življenjsko delo? 

To mi je zadnjič rekel Dan Podjed. In sem se prav zamislila. Je res? Ne vem. Me pa prav gane, kako so ljudje, ki jih res cenim, kot osebnosti in ustvarjalce, dojeli ta roman. Res dobivam lepe odzive. 

Glede na to, da je knjiga nastajala toliko časa, pol življenja, je v njej vsaj med vrsticami, pa tudi konkretno, vpleten del mojega življenja. 

Kar dve desetletji ste posvetili temu romanu. Ste si oddahnili, ko ste ga končali? 

Nisem si še oddahnila. Pravzaprav sploh ne dojamem, da je končno izšla prva knjiga – in da bo v kratkem izšel še drugi del, ki je na srečo že napisan. Bom pa seveda po svoji navadi še malo mečkala in urejala. Zdi se mi, da se nočem posloviti od te zgodbe, tako kot napišem na koncu, da te zgodbe v resnici ne morem in nočem končati. H komu se bom vračala v zgodnjih jutranjih urah, ko ne bom mogla spati, pogrešala bom noči ob računalniku, ko so me obsedale določene podobe in sem jih morala napisati. Kar nekaj časa sem vzporedno živela v drugem času, v drugi kulturi, čutila skozi telo druge ženske. Tako da ... je zdaj, ko je knjiga s to kačo v obliki osmice na naslovnici (ki jo je ustvaril Rok Marinšek) končno zunaj, kar nenavaden občutek, priznam.

V knjigi pišete v prvi osebi. Ste našli Kleopatro v sebi? V čem sta si podobni? 

To me je pred kratkim vprašal nekdo, ki mi je res blizu, in sem začela nekaj motoviliti in se sprenevedati …  (nasmešek)  Res ne vidim podobnosti, vidim pa diametralno nasprotje: imela je vse, česar jaz nimam. Ne mislim samo na moč, oblast, enormno bogastvo, analitičen preračunljiv um, tudi na krutost, brezčutnost v vladarskih zadevah. 

Mislim pa, da je v resnici ljubila, čeprav je to, vsaj tako čutim, spoznala nekoliko prepozno. 

Sicer pa, kadar pišem v prvi osebi, moram v sebi poiskati vsaj delček tega lika. Tako je bilo pri Borisu Cavazzi, tako je bilo pri nekaterih ženskah v knjigi Pariz, ljubezni iz drugih časov, tako je zdaj, pri Kleopatri. 

Mislim, da se mi je predvsem zdelo predrzno, da bi oseba, ki se je rodila v Grahovem pri Cerknici in ki je kot deklica našla biografijo, ki je bila takrat prekompleksna zanjo, v odraslem življenju začela raziskovati to nenavadno življenje o eni najbolj razvpitih vladaric v zgodovini. Mislim, da sem s tem romanom tako dolgo odlašala, ker mi je bilo v resnici nerodno, da me je poklicala prav ta tema.

Kaj vas je najbolj navdušilo, ko ste raziskovali njeno življenje? 

Koliko fantazem Kleopater obstaja danes, se sprašuje Lucy Hughes - Hallet v knjigi Cleopatra, queen, lover, legend. Mislim, da sem s tem romanom poskušala poustvariti žensko iz mesa in krvi, ki ni samo karikatura, ki ni samo simbol ali mit. Seveda so me zanimali tudi njena izobrazba, inteligenca, politična inteligenca, dostop do vseh znanj, shranjenih v Aleksandrijski knjižnici. Aleksandrija je bila v njenem času kulturni in gospodarski center sveta. Tudi Stacy Schiff v biografiji ugotavlja njeno zavidljivo izobrazbo: retoriko, študijo znanosti, obvladala je klasične avtorje, bila je genialna lingvistka. Po Plutarhu je bila edina v dinastiji Ptolemajcev, ki se je poleg številnih drugih jezikov naučila tudi jezika njene dežele. Aleksandrija, kakršna je bila takrat, je pomenila grožnjo Rimu in njihovem odnosu do žensk – in  Kleopatra je to grožnjo dobesedno utelešala. Zanje je bila brezčutna vladarka, sadistka, razuzdanka, ženska, ki se obdaja z evnuhi in ženskami, ženska, ki je kastrirala Antonija, pošast in tako dalje.   

Gotovo se mi je zdelo zanimivo tudi to, da so jo v zgodovini predstavljali zelo različno, po idealih določenega obdobja. Enkrat je bila najbolj fatalna ženska v zgodovini. Arabski avtorji so jo imeli za znanstvenico in modro žensko. V drugem obdobju so jo navajali kot primer ženske zvestobe, tretjič je bila ideal ženske, ki je umrla za svojega moškega.

Pa je res? 

Po mojem ne. O tem pišem v drugi knjigi Kleopatra: Novi svet. Vprašanje je tudi, ali je dejansko hotela žrtvovati življenje Antonija, da bi obdržala oblast. Nekateri zgodovinarji menijo, da je inscenirala svojo smrt, da bi sam naredil samomor, drugi menijo, da so mu prenesli lažno novico o njeni smrti. Tako ali tako se večinoma zanašamo samo na Plutarha, ki pa je pisal v času rimskega imperija. Mnogih stvari ne bomo vedeli. Zato pa imamo domišljijo – oziroma lahko iz dostopnih podatkov sestavimo mozaik. 

Zadnjič sem v starejšem članku Irene Štaudohar prebrala stavek Oliverja Sacksa, ki je rekel, da je življenje zgodba in da si v resnici zgodbo o sebi sestavimo sami.

Se vam zdi, da ste se v tej knjigi tudi zasebno razgalili? Opisali ste namreč celo svoj porod, in tudi sicer je v knjigi kar nekaj osebnih vložkov. 

Še vedno je to literatura, ne razgaljanje. (nasmešek) Morda sem to jaz, morda nisem. Literatura je v tem času vsesplošnega ekshibicionizma zame edini varen prostor. Res je, da je tudi urednik Urban Vovk vztrajal, da zadržim prvotno idejo, da v zgodbo o ptolemajski kraljici, ki se dogaja pred dva tisoč leti, naključno posejem polavtobiografske odlomke iz sedanjosti ali bližnje preteklosti, ki so sicer tako ali drugače povezani z zgodbo. Poglavju, v katerem je opisano rojstvo Cezariona, sina Cezarja in Kleopatre, sledi odlomek rojstva otroka v sodobnem svetu. S tem sem hotela povedati, da ne glede na naš tako imenovani napredek rojstvo otroka v celotni zgodovini človeštva ostaja univerzalno doživetje, drugačni sta samo kostumografija in tehnologija; takrat nož iz obsidiana, danes skalpel. 

Kar se tiče razgaljanja: čeprav sem se v življenju potrudila, da sem v veliki meri svoje intimno življenje zadržala zase, je res, da se, če že hočete, razgalim v vsaki kolumni, v vsakem zapisu v Delovi rubriki Dobro jutro. Kaj sploh pomeni razgaliti se? Mislim, da nobeno dobro umetniško delo, ne more nastati brez tega, da bi umetnik, pisatelj avtor postrgal zadnje koščke svoje duše in se razgalil. Preprosto moram verjeti, da vse, kar ustvarjaš, slikaš, pišeš, oblikuješ ...  iskreno, s prepričanostjo, da je to najbolj zares, kar zmoreš, nosi v sebi potencial, da nekaj spremeni. Ne v družbi, to bi res zvenelo pretenciozno. V človeku pa lahko.

Pred kratkim ste bili spet v Aleksandriji, mestu, ki ga je ustanovil Aleksander in v katerem se je rodila vaša junakinja Kleopatra. Je naključje, da ste sinu dali ime Aleksander? 

Sinu je dal ime njegov oče. In jaz sem se seveda takoj strinjala. (nasmešek) Je pa zanimivo, koliko čudovitih ljudi je v mojem življenju, ki jim je ime Aleksander.

Kleopatra: Naj se zgodi je prvi del romana. Kdaj lahko pričakujemo drugi del? 

V prvi polovici tega leta. Če me bo Urban Vovk dovolj vztrajno priganjal. Bo pa to veliko bolj strastna in vznemirljiva zgodba, polna dramatičnih političnih spletk in konflikta med Vzhodom in Zahodom, ki sumljivo spominja na sedanji čas. Skozi to zgodbo o ptolemajski kraljici sem še enkrat spoznala, da je zgodovina res ena sama spirala, dogodki se nenehno ponavljajo, in mi ves čas govorimo: nikoli več, ampak očitno je človeštvo naravnano tako, da se po določenem obdobju vse spet ponovi. Kot je rekel Hegel, iz zgodovine se naučimo tega, da se iz nje ničesar ne naučimo.

Ali knjige raje pišete ali berete? 

Hamletovska dilema. Biti ali ne biti, brati ali pisati. Od vsega bi v tem trenutku najraje plavala. Recimo v morju Aleksandrije, ob jutrih pa v miru, brez drugih obveznosti, dokončala drugi roman. To bi si menda že morala dovoliti.