VORANC 2. del - Odlomek iz romana

Spal je kot ubit. Bilo mu je tudi dovolj toplo. Nič ni sanjal, vendar se je zbudil v krču ob prvem petelinu. Je Permanov ali Bračurnikov? Je petelin s soške fronte? Terc, v Logi vasi sem! Na begu. Ne morem vedet, čigav je.
In že je začutil skrb, nekakšno težo vprašanj v prsih. Mi je kdo na sledi? Me lahko kdo ujame? Hvala bogu, pri teti sem. Mic? Ali moji dečvi, ki sta zdaj spet pri Volenovih, sploh že vesta, da je atej odšel? »Zakaj kar naprej odhaja in ga čakamo?«
Ko vprašujeta, kdaj se bom vrnil, slišita edini možni odgovor, tega pa nihče ne ve ... Kaj bosta rekla moja mati in atej? Brata, ki sta že tudi odrasla? Gustl je baje v Franciji, Lojz mu je zrihtal neko šolanje, železarna pomaga. Novega strokovnjaka za varnost pri delu potrebuje. Kaj pravita Volen in Mickina mama? Saj sva vedela, da bo tako, a kaj, ko naju ni poslušala! Pa je vzela tega komunista Voranca, zdaj pa ima, kar smo ji napovedali.
Spet bo kdo rekel, da sem avanturist. Me bojo vrgli iz službe? Od česa bo Micka živela, kako bo sama skrbela za dečvi? Skrbi prihajajo za mano. Nas bojo vrgli iz stanovanja v fabriki? So zaprli še koga, ki mi je pomagal? Imreja, Kotnika, Lečnika, koga od Merkačev ...? Jaz sem za prvo silo preskrbljen. Samo kdaj se bom smel vrnit? Da bi mi lahko Partija kaj pomagala? Kako? Saj je na tleh, ko je režim tako divje planil nanjo in jo hoče stret, sama pa se lomi zaradi treh, štirih frakcij, zaradi starih nacionalnih zamer, novih ambicij in težav in krivic.
K sreči je bila ob mansardi še kopalnica s straniščem, in čeprav so po praznih kljukah ali kavljih visele še ženske malenkosti, recimo kak nedrček in kaka pozabljena nogavica, se je dobro počutil in se lepo umil, počesal, se skremžil v ogledalo na steni nad umivalnikom, ko je česal lepe svetle, malo zavite lase, se uredil in potem štorkljaje spustil po stopnicah k teti, ki ga je spodaj že čakala, stric Alois pa je okoli vrta že kosil travo.
Izkazalo se je, da je teta Marija resno mislila s sinočnjim stavkom: govorili bomo jutri. Nekaj ji je še manjkalo do šestdeset let. Bila je zadnji otrok starega Johanna Samorastnika in Marije Stražnik; po treh pobih, Lenartu, Martinu, Vorančevem očetu Anzanu, se je leta 1873 rodila še ona. Marija je bila od prvega brata Lenarta ali po domače Encija mlajša kar triindvajset let. Voranca je bolj spominjala na mamo Marjeto, s katero sta bili samo svakinji, kot na brata, njegovega očeta. Bila je dobra, radodarna in gostoljubna kakor mama. Trudila se je za dobro razpoloženje v hiši. Tudi zanjo bi lahko rekel, da ima dobro dušo.
Pošteno lačen je zavohal hrano s štedilnika. Potem je opazoval teto. Na porcelanasti krožnik, doma v Kotljah so imeli plehnate, je nastrgala ajdove žgance, ki jih je še malo v masti in grumpih popekla, jih polila s kislim mlekom in prinesla na mizo, pri tem pa šaljivo in malo nastopaško zapela:

Po Koroškem po Kranjskem
že ajda zori, že ajda zori,
da Voranc naš žganke dobi
prav zares ...

Z veseljem se je zagnal v jed. Pa ga ni pustila v miru jesti. Preveč stvari jo je zanimalo. In je neučakano spraševala. Sploh mu ni uspelo sproti odgovarjat i. Kot rafal iz mašince so letela vprašanja pred njegov zajtrk.
»Kako je doma, so vsi zdravi? Mame, bice, pa ni več, a ne? Sploh vejo tvoji, da si moral pobegnit? So te hoteli aretirat, ne? Zaradi tvoje frdamane politike? Rajši jo pusti! Bi rad prišel v arest ali kaj? Jezus, kaj pa tvoja Micka in mali dečvi? Je z Micko nekaj narobe, je v bolnici, ne? Kaj hudega? Moj brat Ivan, tvoj atej, pa je zdaj srečen, ko ma svojo bajto, ne? Je še zmerom pravi Slovenc! Taki nam tu manjkajo! Vam je tudi letos toča stolkla ječmen pred žetvijo? Je res bukovo deblo zdrobilo Permanovemu Gustlnu nogo? Kaj pa ta tvoj komunizem pravi o tem, kak je pri vas? Saj se vse lepo sliši in bere, kaj ti rdeči pišejo. Da bi naj bili vsi enaki, hočete? Ampak bo prej Drava gor tekla, ko da bi bili vsi ljudje enaki. Saj to ne more bit. Kako bosta pijanec, ki cel dan pije, pa paver, ki cel dan gara, enaka? Ali pa eden, ki je zdrav ko riba, pa nekdo, ki nima noge ... Komunizem gor ali dol! Nikoli ne moremo bit vsi enaki. Eni nekaj podedujejo, drugi nič. Saj ne moreta začet na istem! Že če si Slovenc, saj sam dobro veš, nisi nikoli enak avstrijskemu Nemcu. Ni prav, da to pridigate!«
»Ne, saj ne mislim, da bomo vsi med seboj enaki. Ampak enake šanse bi morali imet. Razumeš, teta, enake možnosti, pol pa naj vsak sam kuje svojo usodo. Pri nas pa se že rodijo na eni strani bogataši, na drugi pa siromaki in berači,« se je branil. »No, le v miru jej! Da te ne bom kaj motila. Še dobro, da mož na ozari kosi travo, on bi te kar naprej kaj spraševal ...«
Vorancu je šlo na smeh. Toda kasneje, ko se je potikal po tujih tleh, je bil sam podoben teti Mariji, če je srečal koga iz Kotelj ali Guštanja. Taka vprašanja, kot zdaj tetina o sorodnikih in sosedih, so čez nekaj let kar letela tudi iz njega, čeravno mu je hotel znanec povedati kaj o kraljevini ali Kominterni. Najbolj so ga zanimali domači kraji. Vsaka hotuljska lipa, vsak prodani vol, višina smrek, pogrebi, poroke, nosečnice in otroci so ga daleč od doma bolj zanimali kot Lenin in Kominterna in Rdeča pomoč. So se ga kar bali srečat Korošci na Dunaju, v Parizu ali kje drugje ... Ko je odrinil krožnik, je od sitosti globoko zavzdihnil in se naslonil na stol. Kot da bi teta, ki je zadnji dve minuti zajtrka res molčala, samo čakala, da bo čim prej pojedel, pa se je spet naslonila na ograjo na klopi in je že znova začela govorit. Toda začuda ni več postavljala kakih vprašanj, na katera je pravzaprav sama odgovarjala, saj je tudi že vedela večino odgovorov. Zdaj je naenkrat raznežena začela govoriti o spominih na mlada leta v Kotljah, na Vorančevo rojstvo in prve korake. Nekatere stvari je natančno pomnila in spet ga je spomnila na mamo.
»Ljubi Jezus, Voranc, kak čas beži! Komaj dobrih petintrideset let je, ko sem te nagega dojenčka držala v roki, babica pa te je z desno dlanjo usekala po ritki, da si dal majhen krik od sebe ... Pa ti sploh kaj veš o maminem porodu in svojem rojstvu?«
»Ne, teta, bolj slabo se vsega tega spominjam.«
»No, mislim, ali so ti kaj povedali?«
»Kaj bi mi pa lahko povedali? Da sem bil rojen desetega avgusta na dan svetega Lovrenca in da imam zato tako ime.«
»Ljubi Lovrenc, o tvojem rojstvu se je še dolgo govorilo po Kotljah. Oče so poklicali najboljšo žensko za take stvari, Štrausovo Julijano. Ko te je potegnila iz mame, je ravno začela b.t ura v hotuljski cerkvi. Si začel brcat, ker si hotel pokazat, da si slišal. Je bil četrtek, ti si se rodil točno opoldne, to še zmerom vem, čeravno že rada kaj pozabim. Ja, si bil rojen točno opoldne, ko je bilo sonce najvišje nad Uršljo. Še župnik so to baje zapisali v cerkveno kroniko, da si se rodil, ko je začel b.t zvon na našem cerkvenem turnu ... Si bil kar precej krvav, mama je bila namreč notri potrgana in poškodovana, ker si bil tak močen. Pa se ni skoraj nič drla od bolečin. Veš, če se je takrat rodil kak kilav otrok, so takoj leteli z njim v cerkev, da bi ga še pravi čas krstili, da ne bi umrl nekrščen. Ti si pa imel prek štiri kile. Ko je nehalo zvonit, si bil že povit pri mami ... Te je kuševala in govorila moj, moj, moj ... V domači gostilni je že dva dni čakala pripravljena krstna birtinja gospa Ignacija Wastl, če bi morali hitro h krstu. A je tvoj atej rekel: ‚Saj je pravi močni bikec, nič, krstili ga bomo čez dva dni, jutri moram pokosit travo med drevjem ...‘
Za kosilo smo jedli dobro staro in malo mastno kuro, čeprav si jo je zaslužila samo tvoja mama. A atej so rekli, da bo zanjo zaklal doma še eno. Potem pa je bila tisti dan proti večeru strašna nevihta, veje je lomilo in toča je tolkla. So vsi rekli, ta bo imel divje in hrupno življenje! Ampak bo zato šel močen skozi. In smo te res nesli h krstu šele čez dva dni. In je lahko že šla h krstu tudi tvoja mati. Nosil pa te je Johan Wastl, botra pa je bila njegova žena, ker je bila takrat še navada, da je imel otrok krstnega botra in botro. Ta navada je zginila med prvo vojno, saj ni bilo dovolj moških, ker so bili na fronti; pa je škof poslal okrožnico, da je dovolj samo krstna botra. Tak je še danes. Župnik so rekli, da ti bo ime Lovrenc, klicali pa te bojo Lovro. Se ne spomnim, kaj je bilo z našim župnikom, ker te je prišel gospod iz Šmartnega krstit, vem pa, da se je pisal Josef Pogačnik. Ja, dokler nismo dobili svoje fare, smo bili samo podružnica fare sv. Martina v Šmartnem. Pogačnik so krstili tudi Alojza dve leti za teboj.
Ko so ti bila štiri leta, je prišel znameniti župnik Franc Štingl, ki pa je bil po rodu Čeh. Ostal je sedem let, dokler se ni začela prva svetovna vojna. Imel je tri omare knjig, veliko je čital in je bil goreč Slovan. Zase je pravil, da je panslavist. Za njim je prišel Ivan Serajnik iz naših Svaten, bil je potomec Serajnikovega Mirka iz Miklove Zale. Ja, tako so takrat zgledale naše Kotlje! A vidiš, kako se še vsega spomnim, ko da bi včeraj odšla od tam. Župniku pa so rekli, da ti naj bo ime Lovro.
‚Zapisal bom po latinsko Laurentius, vi ga pa kličite, kak ga hočete.‘
‚Laurentius, kak svetnik in kako ime pa je to?‘ je vprašal tvoj atej.
‚Diakon Laurentius je bil svetnik v starem Rimu, kjer ga je cesar Valerijan do smrti mučil na žarečem železnem rešetu, ker je razdelil cerkveno premoženje siromakom.‘
Ja, tvoj svetnik je patron siromakov in dobrotnik! In tak si bil krščen za Laurentiusa, kar pomeni Lovrenc ali po naše Voranc. Se mi zdi, da bi tudi ti rad postal nekakšen patron revežev, samo pazi, da ne boš tako končal, kot je pravi svetnik.

Wastl je bil v Kotljah gostilničar in nas je po krstu vse, z župnikom vred, povabil na kosilo v svojo gostilno. Je bilo mesa vrh glave in pijače, kolikor je kdo hotel. Ampak mati so te ves čas držali v rokah, ker so se spomnili Puklovih sosedov, ki so po krstu in kosilu Pri Toniju novorojenčka potem kar pozabili v gostilni. Tudi Puklova mati in botra sta bili tako nažgani!
Sta ga iskali in nazadnje našli v gostilni, kak je spal na klopi.«
Za nekaj časa je utihnila, opazil je, da svojega brata in svakinjo včasih tika, včasih pa onika. Potem pa je že nadaljevala:
»Dve leti kasneje se je rodil Lojzek, zdaj že slovit učenjak in teolog, ki je menda danes v Parizu. Slavni Alojz Samorastnik. Je bil bolj droben kot ti ... Tudi pri njegovem rojstvu sem bila še poleg. Potem pa sem srečala svojega Aloisa Miglarja in sem šla s Koroškega sem gor k Vrbskemu jezeru, kjer je tudi lepo, a ni isto. Nič ne more bit tak lepo kot Uršlja in kraji okoli nje. Po plebiscitu pa smo sploh ločeni. In se redko vidimo, največkrat, če kdo umre. Zato sem tudi tak vesela, če pride kdo k meni, da vsaj zvem, kaj je novega pri nas v kotlini in na bregovih med našimi malimi rekami, ki so pravzaprav le potoki, in med koroškimi lesovi visoko v gori. In seveda, kaj je z ljudmi. Hvala, da si prišel. Veš, sem tudi dostikrat sama, ker sta sin in hčerka že dolgo na svojem, moj moški pa je bil na ajzenponu, zdaj pa je cele dneve na njivah in v pungartu. Prej pa je bil kar naprej v tisti čuvajnici na železnici. Ja, sem dosti sama.«
Teta se je skoraj oznojila od napetega pripovedovanja, potem pa je le vstala in odnesla krožnik in pribor z mize, ko pa mu je kazala hrbet, se mu je zdelo, da hlipa. Še se je obrnila in rekla:
»Bolj si star, veš, hujše je bit daleč od rodne hiše. In od ljudi, ki so tvoji in med katerimi si gor rasel. Tu nimam zares svojih ljudi in žlahte . Samo sosede!«
Voranc je spet pomislil na svojo mamo, ki je tudi vedela vse in še več o Kotljah. Je tudi tožila, da se kljub družini čuti osamljeno. Teta Marija pripoveduje čisto tako kakor naša mati. Zgodovino Kotelj in župnišča ima še zmerom v malem prstu. Saj ima rada moža in Logo vas, ampak jo srce vleče v Kotlje. Ali smo res vedno bolj sami, ko leta odtečejo?
Vseeno pa je teto s prikritim smehljajem poslušal ... Si je mislil, zdaj vsaj vem, kaj je bilo z mojim patronom Laurentiusom, in tudi se mi ne zdi slabo, da sem izvedel nekaj več o svojem rojstvu in imenu ... In da sem se rodil v četrtek, desetega avgusta 1893 točno opoldne. In da je mama krvavela, ko me je rodila. In da me niso pozabili v gostilni kakor Puklovi. Sami zgodovinski podatki!
Sam pa se je pri teti že počutil kot doma in jo je samo poprosil, naj mu v trgovini kupi stvari, da se bo lahko obril. Koroške ženske! O takih zgovornih ženskah bi moral več napisat v svojih povestih.
Ljudje na koroških bregovih veljajo za molčeče. Celo leto so redkobesedni ... Med sosedi slišiš kvečjemu: Bog daj srečo, pa ja ne bo frdamana toča, ja, ne, mogoče, bom, ne bom, kje so oča, kaj so v lesu, kaj bo sonce še dolgo tak žgalo, pridi mi pomagat, krava bo dobila tele ... Pol pa se včasih po enem letu ali dveh usipljejo besede, ki so se nabirale in zamolčevale ...
Mama je taka, bolj vase zaprta, toda o kakih sorodnikih ali hotuljski familiji se hitro razgovori; o tem, kaj se je zgodilo pri nas, pomni, kot da bi bilo včeraj. Še zdaj se spomni, kako je atej stal sredi sobe, ko sem se po enem letu in več vrnil domov iz Trsta, ko sem hotel pobegnit v Ameriko, pa so atej govorili, da pravi človek ne zapusti svoje zemlje, svojih bregov in Uršlje, da je čisto zadosti, če zastopiš Kotlje, ker potem zastopiš tudi celi svet, in da kmečkega človeka ne sme privlačevat železarna ... Danes pa se je teta tako razgovorila bog ve po kolikem času, njen Alois je hotel vstopit v kuhinjo, ko pa je slišal, da razlaga in razlaga o mojem krstu, se je skremžil in spet odšel na vrt ... Če dobro pomislim, tudi o meni govorijo:
»Je prav molčeč, res je, nima kakih govoranc, a zato v svojih knjigah piše in piše, kar se mu je z leti nabralo … Saj je tak ko mati, samo da ona rada prav natančno govori, kaj se je nekoč dogajalo pod Uršljo in kaj so naredili ljudje ...«