VORANC - Odlomek iz romana

Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah. V tem zgodovinskem času po drugi svetovni vojni je bila slovenska Koroška že pet let sestavni del Federativne ljudske republike Jugoslavije, potem ko je bila maja leta 1945 končno premagana nacistična Nemčija in njene zaveznice Italija, Madžarska, Avstrija, Neodvisna država Hrvaška in nazadnje še azijska velesila Japonska … Slovenski in jugoslovanski zmagoviti partizani pod vodstvom tovariša maršala Tita s Komunistično partijo na čelu so bili že mednarodno priznani, spoštovani in upoštevani pri zmagovitih imperialističnih zahodnih zaveznikih in tudi pri vzhodni zmagoviti velesili socialistični Sovjetski zvezi in njeni Rdeči armiji pod vodstvom velikega generalisima Josipa Stalina, ki je v resnici sodelovala tudi v sklepnih akcijah v Sremu … Zato so lahko svoje junaštvo in borbo za svobodo upravičeno enakopravno delili z drugimi zmagovalci in zlasti poveličevali in častili svoje žrtve. Kakor drugi zavezniki so maščevalno in strogo obračunali z domačimi kolaboranti in izdajalci. Ljudje so pravili, da celo strožje kot drugi narodi. Potem so lahko začeli ponosno in zanosno graditi novo socialistično republiko. Toda slovenski narod je imel kljub temu vsaj dve krvaveči rani. Z diplomatskimi in ideološkimi kupčkanji na mirovnih konferencah med zavezniki okoli povojnih delitev in evropskih meja je izgubil del Primorske s Trstom in del slovenske Koroške s Celovcem. Koroška je bila že tri desetletja, vse od tako imenovanega koroškega plebiscita 10. oktobra 1920, krvava narodna rana. Srčna rana. Kajti meja, ki jo je Evropa zakoličila po plebiscitu, je Avstriji prepustila gornji del reke Drave, doline Podjuno, Rož in Zilo, del gore Pece in cel Obir in Svinško planino, torej lepe, da ne rečemo čarobne kraje slovenske zemlje. In zato je koroška rana največja. Še več! Tu so pred tisoč leti imeli Sloveni nekakšno svojo plemensko zvezo, ki se je vtisnila v zgodovinski spomin kot država Karantanija, tu je bil knežji prestol, v gori Peci pa je baje velika slovenska votlina, kjer s svojo vojsko spi legendarni kralj Matjaž in čaka na primeren trenutek, da bo vstal in naredil pravični red. A kaj čaka!?

Najlepša koroška gorska diva planina Uršlja pa je vendar ostala cela slovenska! Zato jo imajo Korošci tako radi, kakor imaš rad najmlajšega in najmanjše ga otroka pri hiši. Kako se samo pozimi belijo zasneženi vrhovi teh mogočnih koroških gora, ko se zamrznjeni v snegu kopljejo v soncu! Kako zelo rdeče sonce zahaja za našimi gorami onkraj meje! Spomladi pa so v času prebujanja po dolgi zimi gozdovi na Peci, Obirju, Svinški planini najprej boječe, na koncu pa razkošno zeleni, v jeseni pa rumeni, konec oktobra pa so skoraj prav rdeči … Ljudje gledajo prek meje in pravijo, da so rdeče poznojesenske barve dreves take morda zato, ker iz zemlje črpajo kri naših ljudi, ki jih je nekdaj ubila turška sablja, tuj gospod ali nedavno nemška krogla. Na bregovih pa so sadovnjaki, kjer po pobočjih zaradi strmine rasejo manjša drevesa s skrivenčenimi debli in vejami. Tako so še drevesa podobna upognjenim ljudem, ki po strminah nosijo koše, krplje, ženske pa velike košare na glavah. Ta drevesa imajo goste veje, ki so v hribovski pozni pomladi polne razkošnega cvetja, saj kar žarijo beli in malo pordečeli cvetovi … V pozni jeseni, ko se že vonja sneg, pa so polna rumenih lesnik, majhnih jabolk, hrušk in tepk. V še bolj pozni jeseni pa hribovje drhti od tistega vreznega koroškega mošta, ki nori v vretju v polovnjakih. Govori se, da se šumenje brbotajočega mošta v sodih sliši z naše strani vse do Globasnice. Tudi za odmeve zvonov ni nobenih meja.

Saj ni konca čudežev v tej koroški deželi! 

A tudi v naši Koroški tostran meje je spomladi in v zgodnjem poletju na zelenih livadah polno rož, pred vsem mačic na vrbah in brezah, belih zvončkov in solzic na vlažnih tleh v senci gozdov in ob bregovih potokov, najdeš pa tudi zaplate rumenih trobentic. Po naših vrhovih ali na pobočjih še pogosteje kot na avstrijski strani stojijo bele cerkve in kapele s svetniki Egidiji, Ožbolti, Mohorji, Fortunati, Urhi, Ahaci in svetnicami od Device Marije, Neže, Afre, Heme do Rozalije in Barbare … Po pobočjih okoli naše Uršlje so redko posejane velike kmetije, tudi uro hoda je od ene do druge, tam so velike kmečke hiše z dimnicami in izbami in dimniki, iz katerih se neprestano kadi nežen bel dim; ob teh velikih kmečkih domovih pa so zbrane kakor piščanci okoli koklje še mnoge lesene bajte, parne, shrambe, štale, hube, skednji, kakor jim pač kje pravijo. Popotniku, ki ni Korošec, se od daleč zazdi, da je zagledal celo vas ali zaselek, pa so le Naraločnikova, Pernjakova, Karničnikova, Ravnjakova, Prežihova, Serajnikova in druge domačije, med katerimi so navadno za dobro uro hoje velike razdalje; šele v dolinah najdeš nekaj manjših pravih vasi s farno cerkvijo, britofom in gasilskim domom, ponekod celo s šolo. Tam so večja naselja, ponekod trgi in manjša mesta, kot Slovenj Gradec, Traberh ali Dravograd in vmes Guštanj ali Ravne … Avstrijci so seveda zmerom stegovali roke tudi prek Drave, zlasti ker je cesarska Avstrija vse do konca prve svetovne vojne obsegala še Štajersko in Kranjsko vse do Trsta.

V zemljo so nemški bogataši vrtali rove za rudnike z našim svincem, železom, premogom in postavljali tovarne, naši ljudje pa so trpeli v jamah ali ob železarskih pečeh … Po obeh strahovitih svetovnih vojnah v dvajsetem stoletju je torej ta naša lepa Koroška ostala ponovno krvavo presekana z državno mejo. Na oni strani so ostale tudi najlepše slovenske pesmi N‘mau čez izaro, Kje so tiste stezice, Pojdam u Rute, Tam, kjer teče bistra Zila, Mojcej, oj, Mojcej … Ljudje jih še zmerom slovensko pojejo na obeh straneh meje in pri tem gledajo na zahod do zadnjih slovenskih vasi na Obirju, Svinški planini in Gospe Sveti … Slabše pa se vidijo v travi ali za grmovjem in med drevjem beli mejni kamni, na katerih piše Saint Germain, 1919. To so mejni kamni, ki so kar precej pošpricani s slovensko krvjo. Tu je meja dveh evropskih ljudstev in dveh govoric. Slovanske in germanske. Hitler ni rekel ljudstev, ampak dveh ras. Zaradi teh kamnov je ostal v Avstriji tudi pomemben del slovenske preteklosti, poseben mitski del slovenske zgodovine; ne le gore in doline in ljudske pesmi, ampak tudi kamen in prestol slovenskih knezov, tam so še karantanski ostanki zidov in tistega zapisanega koroškega stavka Buh vas sprejmi izpred skoraj sedemsto let …  

Tam se še danes dozdeva ljudem, da slišijo Zalo, kako pravi svojemu Mirku: »Mirko, jaz sem Miklova Zala …«