VRTNAR IN SMRT - odlomek iz knjige

1.

Moj oče je bil vrtnar. Zdaj je vrt.

Ne vem, kje naj začnem. Naj bo to začetek. Gre za konec, seveda, toda kje se konec začne?
Mislim, da sem se polulal, je rekel oče na pragu. Stal je med podboji vhodnih vrat, bolezensko shujšan, rahlo sključen, s tisto sključenostjo, značilno za visoke ljudi. Pripeljali so ga pozno zvečer, čisto proti koncu novembra. Tristo kilometrov je prepotoval leže na zadnjem sedežu, da bi nekoliko ublažil bolečino. Uspelo mi je dobiti termin za preiskavo naslednji dan.
Polulal sem se, je ponovil, osramočen kot majhen otrok, opravičujoče in s tisto svojo značilno samoironijo: na stara leta sva se pa res osmešila.
Vse je v redu, sem rekel, in na hodniku sva se lotila preoblačenja, pri tem pa zaprla vrata dnevne sobe.
Strah me je, mi je hči v nekem trenutku zašepetala na uho. Zdaj se zavedam, da je bila ona prva, ki je to začutila. Jaz še nisem vedel, nisem hotel vedeti.

Naj že tukaj povem, da junak na koncu te knjige umre. Pravzaprav niti ne na koncu, ampak že na sredini, potem pa je spet živ, v vseh zgodbah pred svojim odhodom ali po njem. Kajti, kot je govoril Gaustin, v preteklosti čas ne teče v eno smer.
Kot otrok sem v knjižnici izbiral le knjige, napisane v prvi osebi, ker sem vedel, da v njih glavni junak ne bo umrl.
No, ta knjiga je napisana v prvi osebi, čeprav njen pravi junak umre. Preživijo le pripovedovalci zgodb, a tudi oni bodo nekoč umrli.
Preživijo le zgodbe.
In vrt, ki ga je moj oče zasadil, preden je odšel.
Zagotovo zato pripovedujemo. Da ustvarimo še en vzporeden koridor, kjer je svet z vsemi v njem na svojem mestu. Da preusmerimo pripoved v drugo gredo, ko postane nevarno in pridrvi smrt – kakor vrtnar preusmeri vodo v naslednjo gredo na vrtu.

Želim si, da bi te strani prežemala svetloba, mehka popoldanska svetloba. To ni knjiga o smrti, temveč o žalosti za življenjem, ki odhaja. Razlika je. O žalosti ne le za satjem, poln im medu, temveč še večji žalosti za praznimi celicami tega satja. Žalosti za tistim satjem, ki se ga spominjajo tudi voščene sveče, medtem ko dogorevajo v naših rokah.
Ni hudega, kot je govoril.

2.

Beležnica, v katero zdaj pišem (v beležnice pišem že trideset let), se povsem nedolžno začne oktobra. Takrat se tega še nisem zavedal, njega pa je že bolelo. Znaki so bili tam, očitni, a smo jih razbrali prepozno. Spet sem nekam odhajal, tokrat v Krakov.
No, ko se vrneš, pridi za nekaj dni sem, da se malo odpočiješ.
Bilo je izjemno intenzivno leto, polno potovanj. Pridi za nekaj dni sem, da se malo odpočiješ … Takrat temu nisem posvečal posebne pozornosti. Vedno je godrnjal, da prihajamo preredko, da si ne vzamemo počitka. Zdaj v teh besedah berem nekaj drugega. Pridi za nekaj dni sem, slišim, ostani malo pri meni, opešal sem, ne vem, ali bom preživel zimo.

Tistega oktobra, ko sva se videla za en dan, tik preden sem odšel, ob grmu zadnjih oktobrskih vrtnic:
Hja, malo me zbada v križu.
V križu?
In se pomika navzgor.
Do kod?
Do ramen. Pa v prsih me tišči …
Šel je k zdravniku v mesto. Dobil je tablete. Koga pa ne boli križ, sploh ob vsem tem delu na vrtu … Tablete so sprva pomagale.

Čakalo me je še zadnje potovanje na Portugalsko, potem pa do konca leta nič več.
Kako si, se držiš?
Ni hudega, je rekel. »Ni hudega« je bila njegova najljubša fraza. Pripravljen odgovor na vsako vprašanje.
Te zelo boli križ?
Ni hudega.
Zdi se mi, da si shujšal.
Ni hudega.
Toda takrat – tega se zavedam šele zdaj, ko si tisti oktober znova in znova preigravam v glavi – mi je, ko sva se objela v slovo, tik preden sem sedel v avto, rekel še nekaj: Ni hudega, počakal bom, da se vrneš.
Sem to takrat sploh opazil? Da in ne.

Pri devetinsedemdesetih je skrbel za ogromen zelenjavni, sadni in cvetlični vrt. V njem je bilo vse: paradižniki, paprike, krompir, koruza, jagode, potonike, vrtnice, tulipani, sadna drevesa. Sajenje, pletje, zalivanje, okopavanje, škropljenje, privezovanje … Prepričevali smo ga, naj se že ustavi, naj vsaj malo izpreže. Spomnim se, da sem mu takrat, ob tisti zadnji oktobrski vrtnici, svetlo vijoličasti, vnovič rekel, da se bo, če bo tako nadaljeval in ne bo šel k zdravniku, preprosto zgrudil in vrt bo pred njegovimi očmi prerasel plevel. Čudno, katerim besedam usoda – ali kakorkoli že imenujemo tisto, kar se skriva v pri hodnosti – prisluhne. Danes vidim v svoji pripombi vso odloženo krutost.

3.

Vedel sem, da je ta vrt nekaj posebnega. Po prvem raku mu je rešil življenje in mu podaril še sedemnajst let, a prav on naj bi ga nazadnje tudi pokončal. Začel ga je iz nič, na praznem dvorišču podeželske hiše, ki jo je kupil moj brat. Tukaj mi je najlepše, je govoril. Kemoterapije in obsevanja, ki jih je prestal, so mu sicer pomagali, a so terjali tudi visok davek. Spominjam se, da se mu niso nikoli več povrnili stari smeh, tista vedrina in vznesenost. Za več ur je obmolknil, počasi zmajeval z glavo, kakor da se je pogreznil v nekakšen svoj brezglasni monolog.
Vrt je bil njegovo drugo možno življenje, njegov glas in vse zamolčano. Skozenj je govoril, njegove besede so bile jabolka, češnje, veliki rdeči paradižniki. Ko sem prišel tja, me je vedno najprej popeljal po njem in mi ga razkazal. Vsakič je bil drugačen.

Rad sem bil tam, zlasti spomladi, ko sem glavo zakopal med veje bohotno razcvetene slive, zaprl oči in poslušal brenčeči zen čebel. Včasih pa sem ga skrivaj sovražil, medtem ko sem gledal očeta, mršavega, golega do pasu, posutega z brazgotinami od operacij, kako zamahuje z motiko. Z vrtom sta postajala eno; on ga ni zapustil, a tudi vrt ga ni več izpustil. Med njima je bila neka posebna usojenost, nekakšna faustovska kupčija. Ta vrt bi lahko postal poguben. Predstavljal sem si, kako mu počasi srka moč, kako z njo hrani sadeže in vrtnice, kako češnje, tulipani in paradižniki postajajo čedalje bolj rdeči, on pa vse bolj bled.

Poleg vsega drugega je moj oče znal vsak kraj spremeniti v vrt, vsako hišo v dom. To je posebna spretnost. Vsako stanovanje, v katero smo se kdaj preselili – in selili smo se pogosto, kdo ve zakaj – , je sčasoma nekako postalo domače. Zato se danes, poleg vsega drugega, počutim brezdomen. Ne morem pozabiti, kako mu je uspelo preseliti celo vrt. Previdno je izkopaval čebulice hijacint, narcis, lilij, potonik in tulipanov – še posebej so mu bili ljubi temno modri nizozemski tulipani, od katerih se ni nikoli ločil – in jih ob vsaki selitvi znova zasadil na vrtu nove hiše.
Ali niso morda rože skrivni periskopi mrtvih, ki ležijo pod njimi in skozi stebla motrijo svet?

Da, moj oče je bil vrtnar. Zdaj je vrt.