»Vse je bolj resnično.«
Ko sem prvič prišel v Skopje, je bil prestolnica Makedonije, danes je glavno mesto Severne Makedonije. Prišel sem z avtobusom in bilo je nekaj čez poldan in bilo je poletje in bilo je peklensko vroče. Sedel sem na klop, ki ji je streha perona dajala senco in razmišljal o nadaljnjem potovanju. Do naslednjega avtobusa sem imel natanko šest ur časa. Ravno dovolj, da te začne boleti križ, če nimaš jasnega načrta, kam bi šel.
Mesta takrat še nisem poznal, vedel sem, da je v Skopju gorelo, da ga je stresel potres, da so ga na novo zgradili in da so potem dobili obsesijo s kiparstvom. Ne vem, če obstaja evropska prestolnica z več kipi na kvadratni meter. Konj na konju, vojaki brez glav, filozofi, nekaj žensk, in precej generičnih herojev. Nisem preverjal, kdo so. Samo štel sem jih. Približno do 30 sem prišel, potem sem šel na burek.
Do centra sem prišel peš, ker je bil dan dolg in sem imel časa dovolj. Mimo Vardarja, ki sem ga poznal iz pesmi Dada Topića, pa mimo hotela Holiday Inn, ki še vedno deluje kot ostanek iz nekega drugega sistema, kar najbrž tudi je. Čeprav je vročina nabijala čez 30 stopinj, se je na promenadi zbralo kar nekaj ljudi. Po večini moški, sedeči, kadilci. Nekateri s pivom, drugi ob kavi, tretji brez vsega, razen pogleda, ki te premeri v treh sekundah in nato izgubi zanimanje.
Mimo mene se je peljal fant na kolesu. Z eno roko je držal krmilo, drugo je imel v žepu. Za njim je tekel njegov prijatelj, ki se mu je smejal. Tisti smeh je bil vreden več kot polovica vsega, kar sem slišal v tistem dnevu. Iskren, glasen, malo preglasen. Redkost.
Sredi glavnega trga stoji fontana z ogromnim kipo Aleksandra Makedonskega, ki ga obdajajo levi. Čigav junak je Aleksander, še danes neti spore med Makedonci in Grki. Vse skupaj deluje kot srednjeveški Disneyland s pridihom balkanske megalomanije. Ampak ima nek čar, priznam. Sploh če nisi preveč pikolovski glede estetske koherence.
V starem delu mesta, na Čaršiji, sem sedel v kavarno, kjer sem počasi pil kavo, ker druge izbire ni bilo. Strežba je bila natančno takšna, kot sem jo pričakoval. Natakar ti približno nakaže, da si tam po nepotrebnem, ampak te vseeno postreže. Dobil sem tudi vodo, kar si štejem kot zmago.
Zavil sem še čez Kameni most in pogledal proti trdnjavi Kale, ki je dajala vtis, da zadeve tam gor niso ravno v najboljšem stanju, ampak nisem hotel preveč vohljati. Trdnjave so mi načeloma zanimive samo od daleč, sploh ob temperaturi zraka 30 in še nekaj stopinj. Ko prideš bližje, tako in tako spoznaš, da je to samo hrib, nekaj kamnov in opozorilo, naj ne plezaš na rob.
Nazaj na postajo sem se peljal s taksijem. Voznik mi je povedal, da je bil šest let v Nemčiji in da je zdaj spet tukaj, ker tam ni bil srečen. Ni razlagal podrobnosti. Samo rekel je: »Tam je vse... kot mora biti. Tukaj pa... je bolj resnično.« Zamomljal sem nekaj v smislu: »Ja, razumem«, čeprav nisem bil prepričan, da res.
Na postaji sem še uro in pol sedel ob vitrini s sendviči, ki bi jih bilo treba odpeljati na analizo. Avtobus je zamujal. Nihče ni bil nervozen. Ljudje so čakali. Eden je spal, dva sta se kregala o tem, ali je bolje iti čez Kosovo ali čez Srbijo. Nekdo je brcal kamen pred sabo. Družina z dvema otrokoma je jedla čips, pes je hodil sem in tja, ne vem čigav je bil, najbrž potepuški, kot večina psov v balkanskih mestih, ki jih srečaš na ulici.
V tistem trenutku se mi je zazdelo, da bolj kot na postaji, sedim sredi nekega vsakdanjega prizora, ki nima ambicije biti nič več kot to. Šest ur v Skopju. Ne premalo, ne preveč. Ravno prav, da se ti ne mudi nikamor. In da si lahko rečeš, da si bil nekje drugje, pa čeprav samo za eno popoldne.
***
Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.