Vse se da, če se hoče

Vedno se mi je zdelo, da sem bolj idealistka kot pa realistka. Prvi literarni idealist, na katerega sem naletela kot otrok, je bil Martin Kačur, ker sta bila tako dedek kot oče ljubitelja istoimenskega romana Ivana Cankarja, meni pa je v spominu ostal tisti slavni Kačurjev stavek: »Kraj je lep, da bi le ljudi ne bilo …« Idealistom, kakršen je Cankarjev obupani učitelj, ki ga iz vsakega novega kraja, kjer si skuša ustvariti ime, preženeta ta ali ona usoda, očitajo malo preveč sanjanja in malo premalo hoje po realnih tleh, vendar ima čudovito moč – moč abstraktnega mišljenja. Tako so to v otroštvu pojasnili meni, ki sem v šoli med poukom malo preveč risala po robovih zvezkov in strmela skozi okno, »v svojem svetu« (v katerem pa naj bi otroci sploh lahko živeli?). Zaradi preveč sanjarjenja mi ni šlo pri matematiki, sem imela pa več domišljije, več »abstraktnega mišljenja«, in to, je rekla učiteljica, moram izkoristiti pri spisih iz slovenščine pa tudi v življenju nasploh. Vprašljiv nasvet, no.  

Zdi se, da je abstraktno mišljenje odšlo iz ekskluzivne domene idealistov ali sanjačev in da naša družba ne trpi zaradi pomankanja abstraktnega mišljenja, ampak, nasprotno, zaradi preobilice abstraktnega mišljenja. Na družbeni ravni smo v vsakodnevnem življenju in delu zmožni producirati toliko abstrakcij, da bi s preprostimi retoričnimi obrati razblinili vse, kar je disfunkcionalno, krivično, kar zahteva naše ukrepanje. In ena bolj škodljivih tovrstnih abstrakcij je povzeta v reku: Vse se da, če se hoče.