Willem Dafoe je takoj uporabil Kosovela

Prebijem se skozi vrvež filmskega festivala na beneškem Lidu, varnostniku pred hotelom Excelsior pokažem prepustnico, zdrsnem skozi drsna vrata – in obstanem kot vkopan. V preddverju sredi množice uzrem njega, ki sem ga od otroštva nešteto ur gledal na televizijskem zaslonu in filmskem platnu. Včasih traja, preden kako ime prikličem v spomin. Njegovo je takoj tu.  

Willem Dafoe, švigne skozme.  

In kot po filmskem traku se zvrstijo vloge: narednik Elias v Stonovem Vodu smrti (Platoon), Jezus v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi, Bobby Peru v Lynchevem Divji v srcu, Caravaggio v Minghellovem Angleškem pacientu, On v von Trierjevem Antikristu, Pasolini v istoimenskem filmu Abela Ferrare, negativec v Hitrosti 2, v Spider-Manu … Ej, pred kratkim smo ga občudovali v domači dnevni sobi, pred nami je bil kot iznakaženi znanstvenik v McNamarovih Nesrečnih bitjih, ob Emmi Stone, ki se te dni prav tako potika tu, po beneškem festivalu. 

Willem Dafoe. Malo je tako cenjenih igralcev, samo eden ima tako nenavaden, polnovreden, prepoznaven obraz. Še včeraj je bil na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer so mu podelili častno srce, zdaj stoji tu, krili z rokami, ženski in moškemu pred sabo nekaj živahno razlaga. Previdno pristopim. Se pustim ujeti v vidno polje. Me pogleda. Prikimam, se nasmehnem in predstavim. Da mi roko. Da ga veseli. Mu povem, da imam s sabo še en izvod knjižce, ki jo tu in tam rad podarim pravšnjim ljudem. Odpredavam o Kosovelu (krajša verzija za zvezdnike). Pravi, da z veseljem vzame. Iz globin čezmerno nastlanega nahrbtnika mi le uspe izkopati Open, šopek Srečkovih pesmi in misli, ki jih je izbrala Mateja Kralj, prevedli Ana Jelnikar in Barbara Siegel Carlson, v privlačno, tudi likovno umetnino oblikoval Simon Kastelic, izdalo pa sežansko društvo Konstruktivist.     

Da bo prebral, pravi Willem Dafoe. Krasno, prikimam. Mimogrede, ali je še za eno fotko naju vkup? Je! Zahvalim se mu za prijaznost. Sem vedel, da je faca, že vse odkar sem prebral intervju Patricije Maličev z njim v Delovi Sobotni prilogi. Ampak si nisem predstavljal, da je taka faca.  

Spet se rokujeva, že pristopi nekdo drug, za njim stoji tretji, za njim četrti, tudi oni bi se fotkali. Je za? Je!  

Pomaham, grem naprej.  

Nekaj minut zatem stopim na hotelsko teraso. Willem Dafoe sredi mizic nekomu nekaj živahno razlaga, krili z rokami. V desni drži pisalo, v levi Kosovelov Open. Pa prisluhne možakarju. »V redu,« ga slišim reči, »jutri ob 10.30 torej. Zmenjeno! Si bom zapisal uro in še za telefonsko bom prosil.« Knjižico Open položi na mizo, jo odpre in si podatke zabeleži na zavihek, ob Srečkov pikčasti portret.  

»Ohoho,« zagodem, »me zelo veseli, da že uporabljate knjigo!« 

Začudeno dvigne pogled. Me prepozna. Se zareži: »Ja, mi že pride prav, vidite.« 

»Lepo, lepo,« se nasmiham. Vidim, da je mož pri volji. Pa ga vprašam, ali mu lahko o tej knjigi povem še nekaj zanimivega.  

Le, le, prikimava.  

Pa mu na kratko obnovim štorijo s Patti Smith. »O, s Patti se poznam,« me takoj prekine.  

No, povem, kako je leta 2019 imela dva koncerta v naši soseščini, v Trstu. »Vem, kje je Trst. Vem tudi, da je blizu Slovenije,« me spet prekine.  

Pohvalim njegovo razgledanost. Najbrž ni prav veliko hollywoodskih zvezdnikov, ki vedo, da je Trst blizu Slovenije.  

Nadaljujem. Povem, kako sem Patti Smith na koncu prvega koncerta v Rossettijevem gledališču, ko je pristopila k občinstvu, hitro izročil izvod prav takšne knjižice Open, v kakršno si je on zdaj že jel beležiti zmenke. In naslednji večer, manj kot 24 ur pozneje, je drugi tržaški koncert odprla z recitacijo Kosovelovega Majhnega plašča v angleščini.  

»Zveni kot tipična Patti,« prikima Willem Dafoe. »Takšna je …« 

Okrog nas se spet gosti ljudstvo. Fotkali bi se. Je za? Je! 

Sem letijo z vseh strani, zgrinjajo se, vleče jih, povečini mlade, poskočne opilke, k magnetu, ki nikogar ne odbije. Opazujem ga, kako potrpežljiv, prijazen, ustrežljiv je z vsemi. Mi ne da miru. Ga vprašam … Ne, naj odgovori video: 

Da, ostaja normalen, medtem ko okrog njega vse divja. Mirno oko orkana.  

Pozneje mi novinarski kolega iz Belgije pravi, da je Willem Dafoe zmeraj tak. Zelo lepo ubesedi, moj kolega: »Ob njem imaš občutek, da se pogovarjaš z novinarskim kolegom, ki je kot ti na festivalu, ne z zvezdnikom.«  

Pri drugih moraš hitro izkoristiti vsako priložnost, vsako sekundo, vse leti bliskovito, panično – pri njem se ti zdi, kot da ima zate ves čas na tem svetu. In res posluša.  

V Italiji ga imajo že lep čas za svojega. Zadnjih dvajset let je poročen z režiserko, scenaristko in igralko Giado Colagrande, skupaj živita na podeželju pri Rimu, obdana z naravo in živalmi. Je tudi predsednik gledališke veje Beneškega bienala. Na letošnjem filmskem pa predstavlja kar dva nova naslova: v drami Late Fame (Pozna slava), ki jo je scenaristka Samy Burch napisala po Schnitzlerjevi noveli, režiral pa Kent Jones, pozabljen newyorški pesnik, zaposlen na pošti. Na lepem ga odkrije skupina mladih, prepričanih, da je genij … V črni komediji The Souffleur (Šepetalec), ki jo je napisal in režiral Gastón Solnicki, pa je dolgoletni upravitelj legendarnega dunajskega hotela, ki ga skupaj s hčerko in peščico zvestih zaposlenih sklene rešiti pred rušilnimi rokami kapitala …  

Evo ga, zdaj s hotelske terase sestopa proti plaži, v spremstvu onega možakarja, s katerim se je zmenil za jutri zjutraj.  

»Ostanite normalni!« mu zavpijem.  

Obrne se. Se zareži – s tistim edinstvenim nasmehom, širokim kot svet.  

Pomaha.  

Odkokraka.    

Kaže, da je zdaj res konec … Ah, ne, evo, še en fant je pritekel k njemu. Je za en selfie? Je!  

Prijazno se namehne, sestopi na plažo, zavije. Tisti možakar hodi pred njim … in mi za vogalom že izgine z vidnega polja. Zdaj bo izginil še Willem Dafoe … Ne, izpod bližnje strehe prileti nov mladenič. Vem, kaj vpraša.  

Willem Dafoe vzdihne.  

Prikima. 

*** 

Na Beletrina Digital si lahko ogledate dva filma z Willemom Dafoejem v glavni vlogi: